Jedro

Ker bi lahko tožnik svoje terjatve iz naslova regresa za letni dopust, prikrajšanja pri plači in odpravnine neposredno uveljavljal s tožbo pred sodiščem, stroški predsodnega postopka niso potrebni stroški in tožnik do njihovega povračila ni upravičen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni glede odločitve o stroških postopka v točki III izreka tako, da se znesek 1.427,78 EUR zniža na znesek 1.049,78 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 8,35 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1/3 regresa za letni dopust za leto 2010 v neto znesku 230,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2010 do plačila, razliko v plači za mesec januar 2011 v neto znesku ... EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2011 do plačila, plačo za mesec marec 2011 v neto znesku ... EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2011 do plačila, plačo za mesec april 2011 v neto znesku ... EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2011 do plačila, sorazmerni del plače za mesec maj 2011 v neto znesku ... EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 do plačila ter odpravnino v neto znesku ... EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka od vseh navedenih neto zneskov dolžna odvesti in plačati tudi vse zakonsko določene davke in prispevke (točka II izreka) ter da je dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 1.427,78 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti do plačila, vse pod izvršbo (točka III izreka). Tožena stranka po odločitvi sodišča prve stopnje sama krije njene stroške postopka (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi v delu, ki se nanaša na stroške postopka ter naloži tožniku plačilo stroškov pritožbe. Ne strinja s prisojeno višino neto plač za mesece januar, marec in april 2011, saj tožeča stranka tega zneska ni z ničemer utemeljila in ni predložila obračunov plač. Zaradi pomanjkanja dokumentacije pa je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in višino plač za navedene mesece. V celoti tudi prereka višino odpravnine, saj navaja, da tožnik ni bil zaposlen pri njej 34 let, temveč od leta 1997. Zaradi tega je odpravnina obračunana previsoko, ker bi morala biti izračunana le za 14 let in ne za 34 let. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da tožnik ni upravičen do nagrade za predsodni postopek v znesku 315,00 EUR.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede stroškov predsodnega postopka je zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je sprejeta odločitev materialnopravno pravilna.

Tožnik je uveljavljal plačilo razlike regresa za letni dopust za leto 2010 v neto znesku 230,00 EUR, razliko v plači za mesec januar 2011, plačo za mesec marec 2011, april 2011, sorazmerni del plače za mesec maj 2011 ter odpravnino zaradi izredne odpovedi delavca v neto znesku ... EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik utemeljeno uveljavljal navedene denarne zneske. Po določbi 1. odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR) je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Zakon o minimalni plači (Uradni list RS, št. 13/2010; ZMinP) je v 4. členu za leto 2010 določal minimalno plačo za delo opravljeno od prvega dne naslednjega meseca po uveljavitvi tega zakona v znesku 734,15 EUR. Tožnik je navajal, da mu je za navedeno obdobje tožena stranka dvakrat obračunala 1/3 regresa v znesku 230 EUR bruto. Predložil je tudi dva obračunska lista (A5), ki navedeno dokazujeta, temu pa tudi ni argumentirano nasprotovala tožena stranka. Tožnik je torej za leto 2010 upravičen do razlike regresa za letni dopust v bruto znesku 274,28 EUR. Glede na višino obračunanega davka v višini 22,10 %, kot je to razvidno iz obračunskega lista, je tožnik upravičen do razlike regresa v neto znesku 230,28 EUR. Ker je tožnik uveljavljal plačilo razlike regresa v višini 230,00 EUR neto, je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je v tem delu tožbeni zahtevek po višini v celoti izkazan, tožena stranka pa tudi ni dokazala, da bi navedeni znesek plačala tožniku. Tožnik je tudi utemeljeno uveljavljal plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska, pri tem pa je tudi prilagodil obrestni del zahtevka tako, da je upošteval slabo finančno stanje tožene stranke v smislu 3. odstavka 131. člena ZDR in ni uveljavljal plačila obresti od 1. 7. 2010 dalje, v smislu 2. odstavka 131. člena ZDR, ki določa, da mora biti regres delavcu izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta.

Po določbi 42. člena ZDR ima delavec pravico do plačila za opravljeno delo, saj navedeni člen določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Tožnik je navajal, da mu tožena stranka ni plačala dela plače za mesec januar 2011 v neto znesku ... EUR, plačo za mesec marec 2011 v neto znesku ... EUR, plačo za mesec april 2011 v neto znesku ... EUR, in sorazmerni del plače za mesec maj 2011 v neto znesku ... EUR. Zato je uveljavljal plačilo navedenih zneskov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska v plačilo. Tožnik je predložil plačilne liste iz leta 2010 (A5), saj ni imel plačilnih list za leto 2011. Tožena stranka kljub temu, da jo k temu zavezuje predpis Slovenski računovodski standard 23 – Uradni list RS, št. 118/2005; SRS 23, ki določa v točki 23.26, da se letni računovodski izkazi in končni obračuni plač zaposlencev ter izplačilne liste za obdobja, za katera ni končnih obračunov plač zaposlencev, hranijo trajno, ni predložila plačilnih list za leto 2011. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da iz zadnje razpoložljive plačilne liste za december 2010 izhaja, da je neto plača tožnika znašala … EUR in da ni razloga, da ne bi tožnikova plača tudi v letu 2011 bila v tej višini. Zato je tožniku utemeljeno prisodilo zgoraj navedene zneske, saj tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku te zneske izplačala. Poleg tega je bilo neizplačilo navedenih zneskov tudi razlog za tožnikovo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. odstavka 112. člena ZDR. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v utemeljenost tožbenega zahtevka tako po temelju kot po višini, ki jo je tožnik v ustrezni meri izkazal. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v tem delu, zaradi pomanjkanja dokumentacije, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, so torej neutemeljene.

Delavec je v po določbi 2. odstavka 112. člena ZDR v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V skladu s 1. odstavkom 109. člena ZDR je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dolžan izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Delavcu po 2. odstavku 109. člena ZDR pripada odpravnina v višini 1/3 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu nad 15 let. Po določbi 3. odstavka 109. člena ZDR se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika, proučitve kopije delovne knjižice (A6) ter historičnega izpiska iz sodnega registra (A7) ugotovilo, da se je tožnik zaposlil 10. 3. 1977 v družbi Sobota, ki je pravna prednica tožene stranke, tožnik pa je po prenehanju delovnega razmerja pri Soboti nadaljeval (brez prekinitve) z delom na istem delovnem mestu ter opravljal enaka dela za toženo stranko. Ker tudi iz izpiska sodnega registra izhaja, da je tožena stranka A.A. d.o.o. nastalo z izločitvijo A.B. o.sub.o. ... iz sestave A.C. n. sol. o., ..., je tožnik v celoti dokazal pravno nasledstvo tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo znesek odpravnine ob upoštevanju 34 let delovne dobe pri toženi stranki oziroma njenemu pravnemu predniku A.C., pri čemer je pravilno upoštevalo 1/3 osnove za vsako leto dela. Zato tožena stranka v tem delu povsem neargumentirano izpodbija pravilne zaključke sodišča prve stopnje.

Pritožba pa utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo stroške predsodnega postopka v višini 318 EUR z 20 % DDV. Po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Ker stroški predsodnega postopka niso bili potrebni za pravdo, saj bi lahko tožnik neposredno uveljavljal tožbeni zahtevek pred sodiščem, do teh stroškov v prisojenem znesku 378,00 EUR ni upravičen. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je stroške ustrezno znižalo (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi delnega uspeha v pritožbenem postopku, ki ga pritožbeno sodišče ocenjuje v višini 4 % (378,00 EUR od skupaj izpodbijanih 9.540,00 EUR), je v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP upravičena do sorazmernega dela pritožbenih stroškov. Tožena stranka je upravičena do nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; ZOdvT) v znesku 89,60 EUR, 20,00 EUR pavšala, skupaj z 20 % DDV in sodno takso po tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008, s spremembami; ZST-1) v znesku 78,00 EUR (26 EUR x 3). Glede na uspeh je tožena stranka upravičena do 8,35 EUR pritožbenih stroškov.