Jedro

Zagovor obtoženca je v ožjem smislu procesno dejanje, ki je v procesnem zakonu umeščen v ureditev poteka glavne obravnave, zaradi česar je zgolj ustni način podajanja zagovora skladen z določili 323. in 324. člena ZKP.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati 1.000,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 16. 12. 2024 obsojenega A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), za kar je obema obsojencema izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora, pri čemer je pri obsojenemu B. B. na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 odločilo, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, za čas opravljanja dela pa mu je določilo še varstveno nadzorstvo. Oškodovani družbi C., d. o. o. - v stečaju in D., d. o. o. je z njunima celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, oškodovani družbi E. j. s. pa je v celoti priznalo premoženjskopravni zahtevek in ga naložilo v nerazdelno plačilo obsojenima A. A. in B. B. Oba obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter potrebnih izdatkov, naložilo pa jima je v plačilo sodno takso in (nerazdelno) plačilo stroškov pooblaščencev oškodovancev. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe zagovornikov obeh obsojencev, okrožne državne tožilke in pooblaščenca gospodarske družbe D. d. o. o. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu A. A. naložilo v plačilo sodno takso, obsojenega B. B. pa je oprostilo njenega plačila.

2.Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega A. A. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP ter iz 25., 14., 22., 28., 27. in 29. člena Ustave RS, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti vseh očitkov po obtožbi, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika oziroma senat.

3.Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič, ki predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Izpostavlja, da so obsojenčevi zagovorniki enake kršitve uveljavljali v pritožbenem postopku, na katere je pritožbeno sodišče prepričljivo odgovorilo, z njihovo argumentacijo pa se v celoti strinja. Glede na navedeno meni, da so v izreku podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, ki so dokazno podprti in podrobno obrazloženi v sodbi. Ob navajanju relevantne sodne prakse in spisovnega gradiva pritrjuje zaključku pritožbenega sodišča, da védnosti storilca ni potrebno pojasnjevati v izreku ter ocenjuje, da kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje ni zastaral, kršitve določb kazenskega postopka v zvezi s sojenjem v nenavzočnosti, zavrnitvijo dokaznih predlogov, neupoštevanjem obsojenčevega zagovora ter zatrjevanje protispisnosti pa niso bile storjene. Glede slednjih dodaja, da vložniki z njimi dejansko izražajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in uveljavljajo razlog zaradi katerega ni dopustno vložiti zahteve. Enako meni tudi glede očitkov o nepravilni odmeri izrečene kazni, s katerimi uveljavljajo izpodbojni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP.

4.Z odgovorom so bili seznanjeni obsojenec in njegovi zagovorniki, ki se o njem niso izjavili.

B.

5.V obravnavani zadevi se obsojenemu A. A. očita, da je kot dejanski poslovodja javnega podjetja C., d. o. o. in hkrati kot župan občine F., v obdobju od 3. 1. 2011 do 22. 11. 2016, kljub vedenju, da je javno podjetje od dne 3. 1. 2011 insolventno, po predhodnem dogovoru z direktorjem tega javnega podjetja B. B., odrejal poravnavanje obveznosti do posameznih izbranih favoriziranih upnikov javnega podjetja C., d. o. o., in sicer s plačili na podlagi asignacij, po katerih je Občina F. svoje obveznosti do javnega podjetja C., d. o. o. poravnavala z nakazili upnikom javnega podjetja C., d. o. o., obsojeni B. B. pa je s podpisom po navedenih odredbah pripravljenih asignacij in pogodb o prevzemu izpolnitev s kompenzacijami, omogočil njihovo izvršitev in sta tako mimo blokiranih transakcijskih računov odredila poravnavo obveznosti v skupni višini 981.842,62 EUR v izreku pravnomočne sodbe poimensko navedenim upnikom javnega podjetja C., d. o. o.

6.Zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti uvodoma uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Menijo, da izrek izpodbijane pravnomočne sodbe ne vsebuje konkretiziranega opisa izvršitvenega ravnanja "opravljanje gospodarske dejavnosti" v smislu desetega odstavka 99. člena KZ-1. Na obrambna izvajanja, da ni pojasnjeno, katero dejavnost, ki se izvaja proti plačilu na trgu ali za dogovorjeno oziroma predpisano plačilo, naj bi obsojenec opravljal, ker da v družbi C., d. o. o. ni imel nobene funkcije in se ni ukvarjal z gospodarsko dejavnostjo, da očitana ravnanja v tenorju izreka prvostopenjske sodbe ne kažejo na to, da bi opravljal gospodarsko dejavnost, kot tudi, da iz izreka ne izhaja, zakaj naj bi obsojeni imel položaj dejanskega poslovodje, je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Iz zgoraj povzetega opisa dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča namreč izhaja izvršitveni način, da je obsojeni A. A. pri kaznivem dejanju ravnal v vlogi dejanskega poslovodje gospodarske družbe C., d. o. o., ko je skozi daljše obdobje odrejal in s tem odločal, katere obveznosti te gospodarske družbe do izbranih dobaviteljev blaga in storitev, ki jih je pridobivala na trgu proti plačilu, kot družbenih upnikov se bodo poplačevale preko asignacij, s čimer je opravljal posle vodenja gospodarske družbe C., d. o. o., ko je ta opravljala svojo dejavnost na trgu. Vložniki pravilno izpostavljajo, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za

delictum proprium, ki ga lahko stori le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost, vendar pri tem prezrejo, da posebna lastnost storilca ne izvira vedno le iz storilčevega formalnega položaja v gospodarski družbi, temveč v določenih (izjemnih) primerih zadošča, da ta izhaja iz njegovega dejanskega vodenja gospodarske družbe.

Obsojenčeva lastnost je opisana kot odrejanje plačil preko asignacij izbranim upnikom, kar zadostuje za konkretizacijo opravljanja gospodarske dejavnosti, saj obsojenčevo odločanje o družbenih pravnih poslih predstavlja trajnejše upravljanje z njenim finančnim premoženjem. Opis dejanja je torej jasen, popoln in zadostno konkretiziran, da je obsojencu omogočil seznanitev z vsebino očitka ter učinkovito obrambo, ter skladen z abstraktnim dejanskim stanjem kaznivega dejanja po prvem odstavku 227. člena KZ-1.

Z nadaljnjim navajanjem, da tovrstno izvedena plačila ne predstavljajo opravljanje gospodarske dejavnosti in da je bil obsojenec tedaj župan, pa zagovorniki ne uveljavljajo nobeno kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč nasprotujejo pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ne morejo storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7.Grajo o pomanjkljivem opisu kaznivega dejanja vložniki usmerjajo tudi v zakonski znak "védenje o insolventnosti", vendar tudi v tem delu ostajajo neuspešni. Nasprotno od stališča zagovornikov, Vrhovno sodišče soglaša z razlogi pritožbenega sodišča, da storilčeve vednosti v izreku ni potrebno pojasnjevati. Po ustaljeni sodni praksi

mora izrek sodbe vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje, pri čemer za konkretizacijo subjektivnega elementa kaznivega dejanja zadošča že sklic na abstraktni dejanski stan.

Slednje v obravnavani zadevi niti ni primer, saj je obsojenčevo védenje v dejanskem opisu razvidno že iz zgoraj povzetega načina izvršitve kaznivega dejanja, ki ga je storil kot dejanski poslovodja zadolžene družbe z blokiranimi transakcijskimi računi.

8.V zvezi s problematiziranima zakonskima znakoma, zagovorniki neutemeljeno uveljavljajo tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišči zagrešili, ko nista utemeljili obsojenčevega položaja v družbi in na podlagi katerih okoliščin, naj bi obsojenec vedel za insolventnost družbe. Kot je pritožbeni ugovor zavrnilo že pritožbeno sodišče, so zakonski znaki kaznivega dejanja, vključno z očitanim izvršitvenim načinom, utemeljeni z dokazi in dokaznimi zaključki, natančneje v točkah 14 do 17 razlogov sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo obsojenčevo vlogo dejanske poslovodje v družbi C., d. o. o., v točkah od 18 do 26 pa njegovo védenje o insolventnosti navedene družbe.

9.Nadalje obsojenčevi zagovorniki zatrjujejo kršitev kazenskega zakona v zvezi z vprašanjem zastaranja kazenskega pregona s trditvijo, da so v obravnavanem primeru obsojenčeva ravnanja, storjena pred 12. 6. 2015, kar vključuje 778 nakazil, po 4. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1, zastarala. Zlasti pri tem poudarjajo njegovo dokončanje z vsakim izvedenim nakazilom, na kar je vezan začetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona. Kršitev utemeljujejo tudi z navedbami, da uporaba dovršne glagolske oblike izvršitvenih ravnanj ne kaže na trajajoča ali kolektivna dejanja, da v konkretnem primeru ni bila uporabljena konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja, kot tudi, da sodišče ni sklepalo, da gre za enovito kaznivo dejanje, zaradi česar je zaključek pritožbenega sodišča iz točke 14 razlogov sodbe napačen.

10.Četudi sodišče na roke iz 90. člena KZ-1 pazi uradoma, to ne pomeni, da je brez tosmernega uveljavljanja v sodbi dolžno obrazložiti naravo očitanega kaznivega dejanja in posledičen tek roka za zastaranje kazenskega pregona, če ta v času odločanja še ni potekel. Vprašanje zastaranja v obravnavanem kazenskem postopku namreč ni odprla niti obramba sama, kar bi glede na množico izvršenih nakazil v časovnem obdobju pod obtožbo lahko sprožila že tekom kazenskega postopka, s čimer bi že pred sodiščem prve stopnje dosegla vsebinsko obravnavo sedaj izpostavljenih vprašanj. Ne glede na navedeno Vrhovno sodišče soglaša z razlogi pritožbenega sodišča, ki je na identične navedbe obrambe odgovorilo, da za konstrukcijo enovitega kaznivega dejanja zadošča zatrjevano kontinuirano delovanje obsojenca, usmerjeno v privilegiranje izbranih upnikov, in posledična povzročitev velike premoženjske škode drugim upnikom (točka 14). Po utrjeni sodni praksi

je enovito kaznivo dejanje podano takrat, kadar posamična in ponavljajoča se ravnanja, ki sama zase že predstavljajo uresničevanje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pomenijo le količinsko povečanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so življenjsko gledano zgolj del enotne kriminalne dejavnosti storilca. Za uporabo konstrukcije enovitega kaznivega dejanja mora iz ravnanj storilca poleg podanih povezovalnih okoliščin izhajati tolikšna stopnja njihove homogenosti, da bi delitev posameznih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini življenjskega dogajanja tudi v luči materialnopravnih določb. Kadar je storilčevo ravnanje del ciljno usmerjene enotne kriminalne dejavnosti, njegova ravnanja pa povezuje od vsega začetka izoblikovan enotni naklep, kakšno končno prepovedano posledico želi doseči, gre za enovito kaznivo dejanje in to kljub dejstvu, da je prepovedana posledica v vsakem posamičnem primeru dosežena postopno, s sukcesivnim nastankom terjatve. V obravnavani zadevi že na ravni opisa izhaja, da je kaznivo dejanje izvršeno s poravnavanjem obveznosti do posameznih izbranih in favoriziranih upnikov, na enak način, s krajevno in časovno zaporedno povezanimi ravnanji, usmerjenimi v kršitve istih pravno varovanih dobrin ter z obsojenčevim vseobsegajočim naklepom povzročiti veliko premoženjsko škodo preostalim upnikom. Zastaranje pregona storilca enovitega kaznivega dejanja teče od dneva zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja, kar je v primeru obsojenega A. A. datum poravnave obveznosti do privilegiranega upnika G., d. d., ki je bilo izvršeno 22. 11. 2016. Vrednotenje obsojencu očitanih izvršitvenih ravnanj, njihove homogenosti in ocena vsebine obsojenčevega naklepa, zaradi katerih je pritožbeno sodišče zaključilo, da gre pri obravnavanem dejanju za enovito kaznivo dejanje, izhaja iz točk 15 do 22 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kar pomeni, da kazenski pregon, upoštevajoč predpisano kazen v času storitve kaznivega dejanja, pred pravnomočnostjo sodbe dne 23. 6. 2025 ni zastaral.

11.V nasprotju z navedbami zagovornikov je iz izpodbijane pravnomočne sodbe določno razvidna tudi zavrnitev dokaznih predlogov za pridobitev zapisnikov sej občinskega sveta za obdobje od leta 2010 do 2017 in dopolnitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke Alenke Gril. V zvezi z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov vložniki uveljavljajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev pravice do izvajanja dokazov iz 3. alineje 29. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Navajajo, da bi bilo iz predlaganih zapisnikov sej razvidno, da obsojeni župan ni bil seznanjen z resničnim finančnim oziroma računovodskim stanjem podjetja in ni vedel, da je insolventno, da ko pa je bil s tem seznanjen pa je želel zadevo sanirati, kar bi dodatno izkazalo, da obsojenec ni imel naklepa oškodovati določene upnike. Enako dokazno temo navajajo tudi v zvezi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja glede kasnejših poplačil upnikov preko izvršb in poroštev občine, ki bi vplivali na oceno premoženjske škode in odločitve o premoženjskopravnih zahtevkih.

Skladno s sodno prakso

lahko sodišče zavrne dokazni predlog tudi kot materialnopravno irelevanten, če se ne nanaša na dokazovanje odločilnih dejstev, oziroma kot očitno neuspešen, če oceno o tem argumentirano opre na spoznavno vrednost do tedaj izvedenih dokazov, ki se nanašajo na dokazovanje ali izključitev istega pravno relevantnega dejstva, na katerega se nanaša predlagani dokaz, kar je sodišče tudi storilo. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja zavrnilo, ker okoliščina, da občina kot porok sedaj poplačuje obveznosti upnikom, na samo izvršitev kaznivega dejanja ne vpliva,

zaključku, da je predlagani dokaz materialnopravno irelevanten pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

Medtem je pridobitev zapisnikov sej občinskega sveta sodišče zavrnilo, ker je bilo pravno odločilno dejstvo, da je bil obsojenec v inkriminiranem času seznanjen s slabim finančnim stanjem družbe C.,d. o. o., že dokazano z drugimi dokazi,

takšni presoji pa je s podrobno obrazložitvijo pritrdilo sodišče druge stopnje.

Sodišče je zavrnitev dokaznega predloga vpelo v celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov ter s tem zavrnilo obrambno tezo obsojenčevega zagovora, da je za slabo finančno stanje izvedel šele kasneje in da je tedaj želel zadevo sanirati. Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišči odločitev o zavrnitvi predlaganih dokazov razumno obrazložili ter v zadostni meri poskrbeli za uresničitev pravic do obrambe, zato uveljavljene kršitve 11. točke prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP, 22. in 29. člena Ustave RS ter 5. in 6. člena EKČP niso podane.

13.

Zagovorniki opozarjajo, da je bil narok glavne obravnave dne 6. 1. 2023 opravljen v nenavzočnosti obsojenca, s čimer je sodišče prekršilo njegove pravice iz druge alineje 29. člena URS, zlasti njegovo pravico do obrambe, zato menijo, da je podana bistvena kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je povsem enake pritožbene navedbe, kot jih obramba zatrjuje v zahtevi, zavrnilo z utemeljitvijo, da se je zaradi poteka šestmesečnega roka iz 311. člena ZKP glavna obravnava dne 4. 3. 2024 začela znova, na kar je s točko 3 razlogov opozorilo že prvostopenjsko sodišče. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, izvedeni tega dne, so se stranke izrecno odpovedale neposrednemu (ponovnemu) zaslišanju prič, torej tudi izpostavljenima, priči H. H. in sodni izvedenki Alenki Dervarič. Obramba v tem delu zato zaman pričakuje drugačno presojo istega vprašanja, saj takšnemu stališču pritrjuje tudi Vrhovno sodišče in dodaja, da se je obramba s povzetim postopanjem sama odrekla neposrednemu zaslišanju prič, zato se v postopkih z vloženimi pravnimi sredstvi, neutemeljeno sklicuje na kršitev obsojenčevih (ustavnih) pravic, ki niti niso utegnile nastati.

14.

Neuspešni ostajajo zagovorniki tudi pri vztrajanju, da vloga z dne 26. 3. 2024, naslovljena kot "Vloga prvoobtoženega s pojasnili in predlogi" in podpisana s strani obsojenčevega tedanjega zagovornika, predstavlja obsojenčev zagovor. Tudi v tem delu gre pritrditi argumentiranemu stališču pritožbenega sodišča, da obsojenec zagovora ni podal ter da izpostavljena vloga ne izpolnjuje kriterijev iz 323. in 324. člena ZKP. Poleg tega, da obsojenec tekom kazenskega postopka nikoli ni izjavil, naj se po zagovorniku podana vloga šteje za njegov zagovor, Vrhovno sodišče poudarja, da je zagovor v ožjem smislu procesno dejanje, ki je v procesnem zakonu umeščen v ureditev poteka glavne obravnave, zaradi česar je zgolj ustni način podajanja zagovora skladen z omenjenimi zakonskimi določbami.

15.

Zagovorniki preko zatrjevanja, da nobena od zaslišanih prič nikoli ni sama videla oziroma bila celo prisotna ob očitanem dogajanju očitajo, da je sodišče protispisno povzelo izpovedbe prič I. I., J. J., K. K., L. L., M. M. in N. N. ter izvedensko mnenje sodne izvedenke Alenke Gril, vendar z navedenim ne uveljavljajo protispisnosti oziroma bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Protispisnost pomeni, da sodišče v razlogih sodbe povzema vsebino izvedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko vsebino ter jo uporabi kot podlago za ugotavljanje in presojo obstoja odločilnih dejstev. Zakaj je bil obsojenec kot dejanski poslovodja spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja, čeprav ni bil formalni direktor družbe C., d. o. o., asignacijske pogodbe pa je podpisoval v svojstvu župana Občine F. kot asignat, je pojasnilo že sodišče druge stopnje v točki 31 obrazložitve. Zatrjevanja obrambe, da izpovedbe zgoraj naštetih prič in izvedensko mnenje v ničemer ne obremenjujejo obsojenca, kot tudi da so v sodbi povzete v nasprotju z njihovo vsebino, kar zahteva utemelji s selektivnim povzemanjem posameznih delov njihovih izpovedb, tako predstavljajo njihovo lastno interpretacijo ter s tem nestrinjanje z dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi, kar je glede na umestitev tozadevnih razlogov v sklop presoje o ugotovljenem dejanskem stanju zaznalo tudi pritožbeno sodišče. Kot že pojasnjeno, vložniki s tem v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne morejo uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16.

V nadaljevanju zagovorniki sodišču druge stopnje očitajo pavšalno zavrnitev pritožbeno zatrjevane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni pojasnilo v izreku očitanega predhodnega dogovora med obsojenima A. A. in B. B., pritožbeno sodišče pa je nanjo odgovorilo le s sklicevanjem na točki 16 in 17 obrazložitve prvostopenjske sodbe, ki po njihovi oceni teh razlogov ne vsebujeta. Pritožbenemu sodišču dalje očitajo še, da se ni opredelilo do pritožbeno grajane trditve sodišča prve stopnje, ki v točki 13 ni konkretiziralo, kateri vsi dokazi potrjujejo storitev obsojencem očitanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče v razlogih sodišč ni prepoznalo zatrjevane kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s katero pravzaprav uveljavljajo kršitev 395. člena ZKP, ki pa tudi ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč že uvodoma opredelilo podlago svoje dokazne presoje (točka 6), sintezo izvedenih dokazov iz točke 13 pa je utemeljilo v točkah 14 do 18, glede posameznih prič, in v točkah 19 do 21, upoštevaje še izvedenska mnenja sodnih izvedenk Alenke Dervarič in Alenke Gril, zaključne ugotovitve pa podalo v točki 29 sodbe. V obrazložitvi je med ostalim pojasnilo, da nobena od prič ni bila prisotna pri odločanju o poplačilu obveznosti izbranih upnikov, a so vendarle potrdile določene faze predhodnega dogovora obeh obsojencev, zlasti o njunem sestankovanju po telefonu oziroma v županovi pisarni oziroma njunem skupnem delovanju. Dokazne zaključke o predhodnem dogovoru obsojencev je prvostopenjsko sodišče tako sprejelo ob medsebojnem vrednotenju izpovedb številnih zaslišanih prič, povzetih v točki 16 in 17, na katere se je nato povsem ustrezno sklicevalo pritožbeno sodišče.

17.

Ob pravkar pojasnjenem, Vrhovno sodišče poudarja, da se sodišče druge stopnje, upoštevaje ustaljeno (ustavno)sodno prakso,

ni dolžno vselej izrecno opredeliti do vsake pritožbene navedbe, prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje (ki je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve prvostopenjskega sodišča) zadosti, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z razlogi pritožbe seznanilo in da jih ni prezrlo. Slednje velja tudi v primeru, ko pritožbeno sodišče oceni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo v celoti pravilno in popolno, ter ugotovi irelevantnost pritožbenih ugovorov, ki jih zavrne s skupno oceno, ne da bi podalo razloge za zavrnitev vsakega nebistvenega ugovora posebej. Slednje se zrcali tudi v obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča, ki se je do izpostavljenih pritožbenih ugovorov opredelilo z zadostno jasnostjo in s sklicevanjem na argumente sodišča prve stopnje, s katerimi se je strinjalo (točke 18 do 33). Če se vložniki s povzeto ugotovitvijo ne strinjajo, po vsebini ne zatrjujejo kršitve 395. člena ZKP, temveč si ponovno prizadevajo za drugačno ugotovitev dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

18.

Vložniki napadajo tudi odločbo o kazenski sankciji. Z izpostavljanjem načela individualizacije kazenske sankcije menijo, da sta sodišči premalo upoštevali olajševalne okoliščine, zlasti, da je bilo očitano dejanje storjeno v sostorilstvu in da je bil obsojenčev doprinos bistveno manjši od sostorilčevega, in da sta dali prevelik pomen obteževalnim okoliščinam. Ne strinjajo se z izrekom efektivne zaporne kazni, predvsem ker je obsojenec starejši, šibkega zdravja, sicer pa urejen, oče treh polnoletnih otrok in doslej še neobsojen, zaradi česar bi bil na mestu izrek pogojne obsodbe, tudi zaradi plačila premoženjskopravnih zahtevkov. Ocenjujejo še, da je zaporna kazen previsoka in odstopa od sodne prakse. Sodiščema očitajo tudi neobrazloženo odmero kazni v zvezi s težo in naravo samega kaznivega dejanja. Vendar pa je odločbo o kazenski sankciji z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče grajati le, če bi sodišče prve stopnje obsojencu izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če bi kazen odmerilo samovoljno ali arbitrarno (5. točka 372. člena ZKP). Nič od navedenega vložniki ne uveljavljajo obrazloženo. Povzeta kritika se tako nanaša le na vprašanje primernosti izrečene kazni, kar ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temveč je to izključno pritožbeni razlog (374. člen ZKP), na katerega je sodišče druge stopnje z zadostnimi razlogi odgovorilo v točki 43 obrazložitve. Po obrazloženem zato ni podana niti zatrjevana bistvena kršitev določbe kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP oziroma smiselno zatrjevana kršitev po 395. členu ZKP.

C.

19.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljane kršitve niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila deloma vložena tudi zaradi izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

20.

Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojeni A. A. dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR po tarifnih številkah 7113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

21.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1

2Prim. sodbe VSRS I Ips 21203/2016 z dne 9. 10. 2025, I Ips 34548/2016 z dne 14. 3. 2024,I Ips 21101/2011 z dne 23. 9. 2021, I Ips 9578/2015 z dne 24. 9. 2020 in druge.

3Ob storitvi kaznivega dejanja veljaven Kazenski zakonik, Uradni list RS, št. 55/08, 66/08, 39/09, 91/11, 54/15, 6/16, 38/16.

4Prim. sodbe VSRS I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022, I Ips 15894/2012 z dne 14. 5. 2020,I Ips 8024/2013 z dne 16. 11. 2016, I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005 in druge.

5Prim. sodbe VS RS I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023, I Ips 12522/2010 z dne 30. 9. 2021, I Ips 17331/2015 z dne 6. 5. 2021, I Ips 28411/2018 z dne 11. 2. 2021, I Ips 54527/2016 z dne 3. 9. 2020 in številne druge.

6Tako npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007; prim. tudi sodbe VSRS I Ips 213/2006 z dne 1. 3. 2007, I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009, I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 45037/2021 z dne 16. 3. 2023.

7Točka 10 razlogov prvostopenjske sodbe.

8Točka 32 razlogov drugostopenjske sodbe.

9Zlasti v točkah 23 do 25 razlogov prvostopenjske sodbe.

10Prim. sodbo VSRS I Ips 172/2005 z dne 18. 5. 2006, gl. tudi Polegek, B., v: Šepec, M. et al., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem - 2. knjiga, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 639-640.

11Prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-206/96 z dne 10. 12. 1996 in sodbe VSRS I Ips 289/2010-167 z dne 5. 2.2015, I Ips 31821/2014-136 z dne 18. 2. 2016 in I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 323, 323/2, 324, 324/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.