Jedro

Tožnik (pešec) je s tem, ko je izven prehoda za pešce nenadoma stopil na cesto in se ni v zadostni meri prepričal, če lahko cestišče varno prečka, prispeval k nastanku škode v višini 40 odstotkov. S takšnim ravnanjem je tudi kršil sedi in osmi odstavek 84. člena ZVCP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (ob ugotovljeni tožnikovi 40-odstotni odgovornosti za nastalo škodo) toženki naložilo, da mora tožniku plačati še 3.138,56 EUR odškodnine ter zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2002 do 24. 9. 2003 od 750.000 SIT (akontacija odškodnine) in zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2002 do plačila od 3.138,56 EUR ter da mu mora povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne strinja se z zaključkom sodišč, da je k nastanku škode soprispeval 40%. Ko navaja, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka, dobesedno prepiše svoje pritožbene razloge, ki se nanašajo na trajanje in intenzivnost bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem in na intenzivnost in trajanje strahu. Meni, da bi mu morali sodišči prisoditi celotno vtoževano odškodnino iz teh naslovov. V drugih primerljivih zadevah, ki jih tožnik v reviziji našteva, je bila s strani sodišč za strah in za telesne bolečine določena višja odškodnina, zato njegov zahtevek ni pretiran. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4. Revizija je bila dostavljena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da ni mogoče upoštevati na načelni ravni uveljavljan očitek bistvene kršitve določb postopka. Tožnik se je namreč na ta revizijski razlog skliceval le na splošno v uvodu svoje vloge, v nadaljevanju pa očitka ni ne konkretiziral ne obrazložil, zato ga sodišče ni moglo preizkusiti.

7. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, so, da se je tožnik (pešec) 20. 6. 2000 poškodoval v prometni nesreči, ko ga je med prečkanjem cestišča zbil voznik osebnega avtomobila (zavarovanec toženke). Zavarovanec toženke je vozil osebni avtomobil po cesti v C., ob kateri je bil pločnik, po katerem je hodil tožnik v smeri zavarovančeve vožnje. Tožnik je nenadoma stopil na cesto in se ni prepričal, da to lahko varno stori. Na mestu, kjer je prečkal cesto, ni bilo prehoda za pešce, pač pa se je ta nahajal 30-40 metrov naprej. Preglednost je bila dobra za oba udeleženca.

8. Odškodninska odgovornost voznika osebnega avtomobila je v razmerju do pešca objektivne narave, saj je premikajoče se motorno vozilo v tem razmerju šteti za nevarno stvar (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Po tretjem odstavku 177. člena ZOR je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (oziroma je prispeval k nastanku škode). Da se ravnanje oškodovanca ovrednoti kot prispevek, mora imeti znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je pri odraslih oškodovancih merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek. Glede na to, da ni bilo ugotovljeno, da je bila voznikova vožnja proti predpisom, je v obravnavanem primeru tožnik s tem, ko je nenadoma stopil na cesto, zagotovo ravnal malomarno, saj se ni v zadostni meri prepričal, če lahko cestišče varno prečka. S takšnim ravnanjem je kršil osmi odstavek 84. člena v času nesreče veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa – ZVCP (Uradni list RS št. 30/98 do 49/2000) in povzročil nevarno situacijo. Vsekakor povprečen razumen človek ne prečka ceste ne da bi se prepričal, da to lahko varno stori, še toliko bolj pa se prepriča o varnosti, če prečka cesto izven zaznamovanega prehoda za pešce. Poleg tega je tožnik kršil tudi sedmi odstavek 84. člena ZVCP, po katerem je obstajala obveznost pešcev prečkati cestišče na prehodu za pešce, če je ta oddaljen od njega manj kot 100 metrov. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil prehod za pešce oddaljen od kraja nesreče 30-40 metrov, bi moral tožnik prečkati vozišče po tem prehodu. Glede na navedeno je tudi po presoji revizijskega sodišča tožnikov prispevek k nastanku škode pravilno ocenjen v višini 40 odstotkov.

9. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbi 200. in 203. ZOR načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

10. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je tožnik (ob škodnem dogodku star 51 let) v obravnavani prometni nesreči utrpel pretres možganov, zlom desne ključnice in po vsej verjetnosti tudi poškodbe vratnega dela hrbtenice. Višina odmerjene odškodnine temelji na dejstvih, ki izhajajo iz zaslišanja tožnika, izvedenskih mnenj Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in dr. A. S. ter medicinske dokumentacije. Sodišči sta pri odmeri pravilno ovrednotili bolečinsko obdobje, nevšečnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje strahu ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (mimogrede povedano je šlo sodišče pri odmeri odškodnine za slednjo celo preko zahtevka). Primerjava prisojene odškodnine v obravnavani zadevi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Revizijsko sodišče je pri presoji pregledalo tudi primera II Ips 439/99 in II Ips 229/99, na katera se v reviziji sklicuje tožnik, ki pa nista primerljiva z obravnavano zadevo, saj je šlo v obeh primerih za veliko hujšo poškodbo. Zato sta obe sodišči materialno pravo pravilno uporabili.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).