Jedro

Eden temeljnih postulatov postopka za ugotavljanje odgovornosti za kršitve delovnih obveznosti je načelo objektivne identitete zahteve pristojnega organa in odločbe disciplinskega organa. To pomeni, da se delavčeva odgovornost ugotavlja na podlagi v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka opisanega konkretnega dejanja, ne pa na podlagi nedoločnega opisa ravnanj ali zgolj citiranih pravnih predpisov (61. člen ZTPDR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnic N.G. in B.P. in z delno sodbo razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 23.12.1992 in odločbo njenega zbora delavcev z dne 4.2.1993, na podlagi katerih je bil tožečima strankama izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da ni podana njuna disciplinska odgovornost za očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 1. in 7. točke 12. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke (zloraba položaja in prekoračitev danih pooblastil). Sodišče je ugotovilo, da tožnici očitanih kršitev delovnih obveznosti nista storili. V posledici te odločitve je ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku tožnice B.P..

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne trditve, da je tožnica s tem, ko je brez pravne podlage prijavila Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pet delavcev, prekoračila pooblastila kadrovske referentke. Sopodpisovanje tožnic na odločbe o suspenzu sodelavcev pa je, po mnenju revizije, akt nelojalnosti, ki predstavlja motnje poslovnega procesa in je tako sestavina dejanskega stanu očitane jima kršitve. Sodišče je z odločitvijo o oprostitvi odškodninske odgovornosti obeh tožnic zmotno uporabilo materialno pravo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je, po stališču revizije, bila storjena s tem, da sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Zaradi navedenih pomankljivosti je podana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Še zlasti, ker je pritožbeno sodišče poklonilo vero izjavi priče, ki je v sporu s toženo stranko. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podredno, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti.

Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Očitek tožene stranke, da naj bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko se je med drugim oprlo na izjavo priče, ki je v sporu s toženo stranko, ni utemeljen. Z revizijskimi trditvami o verodostojnosti in popolnosti dokazov, njihovi oceni in dokaznih sklepih se tožena stranka spušča v grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja kot dejanske podlage spora na revizijski stopnji ni več dopustno.

Ugotovljeno dejansko stanje je dajalo podlago tako sodišču prve stopnje kot tudi sodišču druge stopnje za presojo vprašanja, glede obstoja znakov tožnicama očitanih kršitev dolovnih obveznosti in odgovornosti zanje. Obe sodišči pa sta glede disciplinske kršitve očitane B.P. o domnevno nezakoniti prijavi pet delavcev v zavarovanje prezrli časovno mejo določeno v 67. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) za vodenje disciplinskega postopka. Očitana kršitev je bila kot izhaja iz izreka dosciplinske odločbe z dne 23.12.1992, storjena 15.10.1991, zato je očitno, da vodenje postopka ni bilo končano v okviru enoletnega zastaralnega roka iz 3. odstavka 67. člena ZTPDR.

Prav tako se obe nižji sodišči nista spuščali v presojo vprašanja formalne zakonitosti izvedenega postopka. Po določbi 1. odstavka 61. člena ZTPDR v zvezi z 29. členom Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke morajo biti kršitve, ki so podlaga za uvedbo postopka, pred disciplinskim organom vsebinsko, časovno in pravno opredeljene. Tako mora opis dejanja vsebovati vse znake, ki jih določa kolektivna pogodba ali splošni akt za posamezno disciplinsko kršitev, določen pa mora biti tudi čas storitve kršitve delovne obveznosti. Predpisana oblika je potrebna ne samo zaradi individualizacije dejanja, temveč ker so na očitane kršitve vezane tudi druge pravne posledice (nadaljevanje in ponavljanje kršitev, zastaranje, načelo "ne bis in idem"). Opredelitev posameznih disciplinskih kršitev, in jasen, kratek opis dejanja, s katerim so bila storjena, je pomembna zato, ker je ugotavljanje disciplinske odgovornsoti povezano z ustreznimi dokaznimi zaključki, ki jih disciplinski organ, še manj pa sodišče v sodnem postopku, ne more sam sprejemati. Vprašanje, ali je podana disciplinska kršitev ali ne, se presoja po tem, ali iz dejanja, opisanega v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, izhajajo vsi znaki disciplinske kršitve, opredeljene v kolektivni pogodbi ali internem aktu. Eden temeljnih postulatov postopka za ugotavljanje odgovornosti za kršitve delovnih obveznosti je načelo objektivne identitete zahteve pristojnega organa in odločbe disciplinskega organa. To pomeni, da se delavčeva odgovornost ugotavlja na podlagi v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka opisanega konkretnega dejanja, ne pa na podlagi nedoločnega opisa ravnanj ali zgolj citiranih pravnih predpisov.

Zahteva za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnici z dne 21.10.1992 predpisanih sestavin ni vsebovala, pač pa je bilo v njej tožeči stranki nedoločno - brez vsake konkretizacije nedopustnega ravnanja - očitano, "da je prekoračevala pooblastila, se podpisovala pod lažne dokumente, s svojimi izjavami spravljala sodelavce v neugoden položaj in dajala lažne izjave." Že sama vsebina direktorjeve (z vprašanjem legitimnosti njegovega statusa se sodišči nista ukvarjali) zahteve za uvedbo disciplinskega postopka in odločbi disciplinskih organov tožene stranke bi dajale sodišču zadostno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Disciplinska komisija je namreč tožnicama izrekla najstrožji disciplinski ukrep za dejanja izven okvira direktorjeve zahteve. Ker je bilo z njeno odločitvijo v škodo tožnic kršeno načelo objektivne identitete zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, to pomeni, po presoji revizijskega sodišča, absolutno bistveno kršitev določb 61. in 62. člena ZTPDR.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporablja na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).