Jedro

Prvostopno sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja pravilno zaključilo, da je tožeča stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo kot lastnik zgradbe. Zgradba sama po sebi ne predstavlja nevarnega predmeta - to so lahko njeni deli kot na primer dvigala oz. posamezne naprave ali v primeru, ko zaradi slabega vzdrževanja ogrožala s padajočimi deli fasade, strehe, itd. V 207. členu ZOR urejena solidarna odgovornost lastnika in gradbenega podjetnika za škodo tretjim osebam, ne veže te odgovornosti na določeno obliko odškodninske odgovornosti. Le-ta se ugotavlja šele pri uveljavljanju regresne pravice po 208. členu ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je z redno tožbo, ki jo je vložila dne 25.2.1987, zahtevala od tožene povrnitev odškodnine, ki jo je morala po odločbi Sodišča združenega dela v Mariboru opr. št. S 321/85-45 izplačati svojemu delavcu A. J. Sodišče je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku le do 1/3-ne in ga v presežku zavrnilo.

Tožeča stranka je v pravočasni pritožbi izpodbijala le zavrnilni del sodbe in odmero pravdnih stroškov. V pritožbi je tožnica uveljavila pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in sicer iz naslednjih razlogov: Pritožnik je spregledal, da gre za spor majhne vrednosti in zato ni dovoljeno izpodbijati na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje.

Glede pritožbenega razloga, da je bilo zmotno uporabljeno materijalno pravo, pritožba ne pove, v čem je podana kršitev in se le obširno ukvarja z dejanskim stanjem, vendar je k materijalno-pravnim razlogom izpodbijane sodbe še dodati: Med pravdnima strankama ni bilo spora, da je tožnica izplačala po sodni odločbi odškodnino v višini vtoževanega zneska. Prvostopno sodišče je z izvedbo dokazov - zlasti z gradbenim izvedencem ugotovilo, da pogodbeni izvajalec sanacijskih del - tožena stranka - ni kriva za zrušitev napušča v času teh del in nastale hude telesne poškodbe (ne pa smrti - kot pomotoma navaja pritožba) A. J., ki zanje prejel odškodnino v že navedeni višini. Prvostopno sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja pravilno zaključilo, da je tožeča stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo kot lastnik zgradbe.

Zgradba sama po sebi ne predstavlja nevarnega predmeta - to so lahko njeni deli kot na primer dvigala oz. posamezne naprave ali v primeru, ko zaradi slabega vzdrževanja ogrožala s padajočimi deli fasade, strehe, itd - prav to pa je ugotovitev izpodbijane sodbe . V ugotovljenem dejanskem stanju oz. povzetem izvedeniškem mnenju je ugotovljeno, da se je napušč porušil zaradi dolgoletnega zamakanja in napačne izgradnje napušča v kombinaciji z gradbenimi posegi tožene stranke.

V 207. členu ZOR urejena solidarna odgovornost lastnika in gradbenega podjetnika za škodo tretjim osebam, ne veže te odgovornosti na določeno obliko odškodninske odgovornosti. Le-ta se ugotavlja šele pri uveljavljanju regresne pravice po 208. členu ZOR. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da gre za konkurenco objektivne odgovornosti lastnika stare, slabo vzdrževane zgradbe in gradbenega podjetnika, katerega dejavnost sodna praksa šteje kot nevarno dejavnost. Objektivno odgovornost lastnika zgradbe bi izključila le krivdna odgovornost gradbenega podjetnika - za slednjega pa velja ugotovitev izpodbijane sodbe, da ni njegove krivdne odgovornosti. Te ugotovitve ni možno izpodbijati glede na spor majhne vrednosti.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov k prvostopni oceni, da je večji del odgovornosti pripisati nevarnosti, ki izvira iz dotrajane in slabo vzdrževane zgradbe.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 166/I in 154/I ZPP.