Jedro

Ni potrebno ločeno odmeriti odškodnino za primarni in sekundarni strah. Odmeri se enotna odškodnina.

Okoliščine, ki jih je navedel tožnik v tožbi, niso takšne intenzivnosti in trajanja, ki bi utemeljevalo prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Čeprav je šlo za konflikt med pravdnima strankama ob opravljanju del na meji, to ne pomeni, da udarec toženca ne more pomeniti posega v osebnostne pravice tožnika in da gre za tako neznaten poseg, ki ne upravičuje prisoje odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša za 1.000,00 EUR in se posledično v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje znesek 3.139,18 EUR nadomesti z zneskom 4.139,18 EUR, v točki II izreka sodbe sodišča prve stopnje pa znesek 4.800,00 EUR nadomesti z zneskom 3.800,00 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 105,90 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 3.139,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2020 dalje do izpolnitve obveznosti, v 15 dneh (točka I izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v znesku 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2020 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 7.500,00 EUR za čas od 28.1.2018 do 6.7.2020 (točka II izreka).

2. Zoper to zamudno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da iz sodbe ni mogoče razbrati, v kolikšnem znesku je dosojena pravična denarna odškodnina za primarni strah in koliko za sekundarni strah, zaradi česar odmere ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je v tožbi jasno izrazila zaskrbljenost glede izida zdravljenja in pojasnila, da je po prenehanju primarnega strahu začela trpeti zelo intenziven sekundarni strah. Tožeča stranka ni vedela, kdaj bodo in če sploh bodo v celoti rehabilitirane vse poškodbe glave in območje vretenc. Sklicuje se na sodno prakso, to je odločbi II Cp 3070/2011 in II Cp 1210/2021. Tožeča stranka je utrpela tudi večkraten občasen strah pred medicinskimi postopki, terapijami in posegi zmerne intenzivnosti, ki je trajal nekaj minut, prav tako še danes trpi lahek sekundarni strah, ko ima težave v predelu obvretenčnih mišic ter občasno težave z odročenjem leve rame. Poleg tega se še danes boji, da bi se napad ponovil, saj je bil neizzvano storjen s strani soseda, ki še vedno živi v sosednji hiši. Sodišče pri odmeri višine pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ni upoštevalo vseh ugotovljenih in navedenih relevantnih dejstev. Opozarja na pretrpele telesne bolečine in na dejstvo, da ima še danes občasne težave v predelu obvretenčnih mišic ter z odročenjem leve rame. Sklicuje se na sodno prakso, to je odločbe II Cp 1210/2021, II Cp 1811/2021 in II Cp 3070/2011. Odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti se ne prisodi le, če gre za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ampak tudi kadar je zmanjšanje življenjskih aktivnosti začasno, kot je v tem primeru, in če je močnejša intenzivnost in dalj traja. Zmožnost tožeče stranke za delo je bila zaradi napada v predel čela začasno zmanjšana za 14 dni, zaradi vratnih mišic in zavrte gibljivosti v vratu za dva meseca in pol. Opiše svoje omejitve v tem času. Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti bi sodišče moralo upoštevati kot samostojno obliko nepremoženjske škode. V primeru, da sodišče upošteva določeno obliko nepremoženjske škode v okviru drugih oblik nepremoženjske škode, pa mora jasno razmejiti, koliko znaša posamezna višine pravične denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode. V tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sklicuje se na primer iz sodne prakse II Cp 607/2018. Glede odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic tožeča stranka navaja, da je bila napadena na odprtem prostoru in hkrati na njenem domu, ki velja še za posebej pravno varovano območje, in v pričo dveh prisotnih delavcev ter njene soproge, zaradi česar je bila tožeča stranka ob napadu ponižana tako pred svojo soprogo, kot pred obema delavcema, kar jo je še dodatno močno prizadelo. Sklicuje se na primer iz sodne prakse, ko je bil posameznik ob ravnanju policistov ponižan in duševno prizadet in je bila prisojena odškodnina v višini 4.172,93 EUR (II Cp 2172/2008).

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Tožena stranka sodbo izpodbija v ugodilnem delu glede zneska 1.600,00 EUR z obrestmi. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v izpodbijanem delu tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da tožnik v zvezi z odškodnino zaradi kršitve osebnostnih pravic postavlja zgolj trditev o ponižanju zaradi udarca, ki da ga je močno prizadelo. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi konflikta med strankama, ob priliki, ko je tožnik opravljal neka dela na meji s toženčevo parcelo, ki jim je toženec nasprotoval in je zaradi tega prišel k tožniku, da bi se pogovorila, nakar se je spor med njima zaostril in je prišlo do škodnega dejanja, ki pa ne izkazuje ponižanja tožnika pred drugimi, ampak ustaviti tožnikova ravnanja na meji. Šlo je za dejanje praktično v zaprtem prostoru, nedostopnem za javnost in v prisotnosti le njegove žene, ki je ves čas sledila dogajanju, ter dveh delavcev, ki jima je bilo jasno, da gre le za dejanje toženca, s katerim je hotel preprečiti delo na meji svoje parcele, ne pa ponižanje tožnika. Stopnja prizadetosti tožnika zaradi posega v njegovo čast, ki naj bi mu povzročil duševne bolečine, pa tudi njihovo trajanje je bilo v konkretnem primeru tako neznatno, da ne upravičuje denarne odškodnine. Odškodnina za strah je previsoko odmerjena. Primerna bi bila v znesku 500,00 EUR in ne 1.200,00 EUR. Ni dokazov, da bi tožnik padel v kratkotrajno nezavest. Sodba je v nasprotju s podatki spisa. Primarni strah zaradi udarca je bil pri tožniku kratkotrajen. Potem ko je bil tožnik pregledan v UKC in mu je bilo glede na izvide predpisano po potrebi zdravilo proti bolečinam in svetovan počitek in hlajenje in po potrebi fizioterapija, ni bilo podlage za utemeljen strah za izid zdravljenja. Ob tem, da je izvedenec ugotovil, da tožnik ni utrpel poškodbe rotatorne manšete, je očitno, da izdatki, ki jih je imel tožnik z dvema terapijama v A., prvo po štirih, drugo po šestih mesecih po poškodbi, niso bili v zvezi s saniranjem posledic toženčevega udarca dne 27.1.2018. Listine, ki jih je vpogledalo sodišče, nasprotujejo navedbam, na katere tožeča stranka opira zahtevek za plačilo terapij kot potrebnega alternativnega zdravljenja.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je bila izdana zamudna sodba, ki se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi ravnanja toženca utrpel udarec v predel čela nad desnim očesom, posledično je bil predel okoli desnega očesa začasno, za 14 dni oslabljen, zaradi bolečin v predelu udarca je bila zmožnost tožnika za delo začasno, za 14 dni nekoliko oslabljena, zaradi podplutbe pa je bila en teden začasno prizadeta njegova zunanjost. Utrpel je tudi nateg vratnih mišic s posledicami, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na strani 7 sodbe. Tožnik je bil med drugim napoten tudi k zdravniku okulistu zaradi izključitve morebitnih poškodb očesnega zrkla in na fizioterapijo zaradi bolečin v vratu. Omejeno je bilo tudi odročenje leve rame. Ker je konvencionalno zdravljenje potekalo počasi, se je tožnik poslužil tudi alternativnega zdravljenja. V tem času se tožnik ni mogel ukvarjati s športom, ni mogel opravljati težkih del, s težavo je dolgo sedel v prisiljenem položaju, težje je gibal z glavo, težko je nagibal glavo nazaj, težko je obešal nekaj na višji položaj, ni mogel opravljati večine fizičnih del. Glede na pretrpljene telesne bolečine in vse nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na strani 7 sodbe, pa je sodišče prve stopnje upoštevajoč okoliščine pri oškodovancu in prisojene odškodnine v podobnih primerih prisodilo prenizko odškodnino v znesku 1.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče glede na vse omejitve tožnika in prestano trpljenje ocenjuje, da je pravična odškodnina iz tega naslova 2.000,00 EUR. Pritožba tožnika je torej v tem delu utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in prisojeno odškodnino iz tega naslova zvišalo za 1.000,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). Ni pa utemeljena pritožba v delu, ko tožeča stranka iz tega naslova zahteva še 500,00 EUR odškodnine in jo je bilo treba v tem obsegu zavrniti (353. člen ZPP).

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede odškodnine za strah pravilno uporabilo določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ2) oziroma iz nje izhajajoči načeli individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Obe pritožbi neutemeljeno grajata prisojeno višino odškodnine iz tega naslova v znesku 1.200,00 EUR. Pritožba tožnika se sklicuje na neprimerljive primere iz sodne prakse. Ni tudi utemeljena navedba, da je treba ločeno odmeriti odškodnino za primarni in sekundarni strah. Odmeri se enotna odškodnina. Tožnik je ob udarcu in padcu utrpel primarni strah, ali je ob tem za kratek čas izgubil zavest, kar graja toženec, pa ni odločilnega pomena za prisojo odškodnine iz naslova strahu. Glede sekundarnega strahu je tožnik navajal v tožbi, da je bil zaskrbljen za izid zdravljenja, vključno s strahom zaradi poslabšanja vida, saj ni vedel, v kolikšnem času bodo poškodbe rehabilitirane in kako bo to vplivalo na njegovo nadaljnje življenje in delo. Tožnika je tudi še vedno strah, da se bo napad ponovil. Vse ostale navedbe tožnika v pritožbi pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP). Kaj je tožnik navajal v prvi pripravljalni vlogi, pa ni relevantno, saj je bila tožba tožencu vročena v odgovor že prej. Ob upoštevanju vseh trditev v tožbi je primerna odškodnina, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, to je v znesku 1.200,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (353. člen ZPP).

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da mu pripada tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je vse tožnikove omejitve pravilno upoštevalo v okviru odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Res je izjemoma mogoče priznati odškodnino tudi v primeru le začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, vendar obravnavani primer ni takšen, kjer bi šlo za takšno izjemo. Okoliščine, ki jih je navedel tožnik v tožbi, in na katere opozarja v pritožbi, niso takšne intenzivnosti in trajanja, ki bi utemeljevalo prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče moralo jasno razmejiti, koliko znaša iz tega naslova odškodnina v okviru postavke za telesne bolečine in nevšečnosti. Sodba sodišča prve stopnje ima vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sklicevanje na primer iz sodne prakse II Cp 607/2018 ni upoštevno, saj je tam ugotovljeno, da je bilo pri tožnici prisotno trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti in ne le začasno. Pritožbo tožnika v tem delu je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic je določena v primerni višini 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da fizični napad in povzročitev telesne poškodbe s strani toženca predstavlja poseg v telesno in duševno celovitost tožnika, zaradi katerega se je tožnik počutil močno prizadeto in ponižano, saj se je napad izvršil na odprtem prostoru in hkrati na domu tožnika ter v pričo soproge in dveh prisotnih delavcev. Neutemeljena je pritožbena navedba toženca o zaprtem prostoru, nedostopnem za javnost, saj se je dogodek zgodil zunaj na ograjenem dvorišču ob prisotnih drugih osebah. Res je šlo za konflikt med pravdnima strankama ob opravljanju del na meji, vendar pa to ne pomeni, da udarec toženca ne more pomeniti posega v osebnostne pravice tožnika in da gre za tako neznaten poseg, ki ne upravičuje prisoje odškodnine. Pritožba toženca ni utemeljena. Prav tako pa ni utemeljena pritožba tožnika, ki se zavzema za prisojo višje odškodnine iz tega naslova. Primer iz sodne prakse, na katerega se sklicuje in obravnava policijsko nasilje (II Cp 2172/2008), ni primerljiv z obravnavanim. Šlo je namreč za sistematično pretepanje policistov in grožnje, kar je trajalo 6 ur, kar ni primerljivo z obravnavanim primerom.

12. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje glede priznanja odškodnine za premoženjsko škodo. Okoliščine, ki jih navaja toženec v pritožbi, se nanašajo na vprašanje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, česar s pritožbo zoper zamudno sodbo ni mogoče izpodbijati. Tožnik je v zvezi s premoženjsko škodo zatrjeval, da je utrpel premoženjsko škodo v obliki izdatkov, ki so bili potrebni za zdravljenje prizadejanih poškodb in sicer v obliki plačila za alternativno zdravljenje pri terapevtu v višini 400,00 EUR. V teh navedbah je vsebovana trditev, da so mu stroški zdravljenja nastali zaradi poškodb, ki jih je utrpel v predmetnem škodnem dogodku. Ker toženec ni vložil odgovora na tožbo, se te navedbe štejejo za resnične in jih toženec s pritožbo ne more več izpodbiti. Ne drži pa pritožbena trditev toženca, da dokazi nasprotujejo trditvam v tožbi glede tega izdatka. Takšna navedba ni konkretizirana. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo niti tožnik ni zatrjeval, da bi bilo to zdravljenje potrebno v zvezi s poškodbo rotatorne manšete.

13. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v preostalem delu in v celoti pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Stroškov tožnika na prvi stopnji sodišče prve stopnje zaenkrat ni odmerilo, to bo moralo storiti v nadaljevanju postopka.

15. Ker je tožnik v pritožbi uspel približno z 20%, je v takšnem deležu upravičen do povrnitve stroškov za pritožbo, ki obsegajo stroške za sestavo pritožbe 375 točk, 22% DDV 49,50 EUR, sodno takso za pritožbo 255,00 EUR. Posvet s stranko je zajet že v sestavi pritožbe, zato tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov za posvet s stranko. Stroški odgovora na pritožbo toženca niso bili potrebni, saj odgovor ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP). Tožnik je glede na uspeh s pritožbo upravičen do povrnitve stroškov v znesku 105,90 EUR. Te stroške je toženec dolžan plačati tožniku v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila. Toženec s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do njihove povrnitve (1. odst. 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami