Jedro

Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, je subsidiarna terjatev. Zato bi morala država v stečajnem postopku dolžnika prijaviti terjatev za odvzem premoženjske koristi, in sicer kot pogojno terjatev.

Obrazložitev

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru zoper sklep izvršbi tako, da je tega razveljavilo, postopek izvršbe pa ustavilo. Presodilo je, da ni mogoče dovoliti izvršbe, ker je bil zoper dolžnika začet stečajni postopek pred izdajo sklepa o izvršbi.

2. Proti sklepu sodišča prve stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju državno tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče sklep razveljavi ter vrne zadevo izvršilnemu sodišču v nov postopek. Poudarja, da zahtevo vlaga zaradi pridobitve stališča o možnosti in načinu prisilne izterjave denarnega zneska, ki ustreza odvzeti premoženjski koristi pravni osebi v stečaju po 6. členu Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (Ur. l. RS št. 63/94 s spremembami, v nadaljevanju ZOPOKD). Meni, da odločitev izvršilnega sodišča ni pravilna. Opozarja, da se določba prvega odstavka 111. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) nanaša samo na denarne terjatve, ki so obstajale ob začetku stečajnega postopka. V obravnavanem primeru pa je denarna terjatev nastala med stečajnim postopkom, tako da navedene določbe ZPPSL za konkretni primer ni mogoče uporabiti. Prav tako bi bila ob takšnem razlogovanju določba 6. člena ZOPOKD brez pravnega učinka. ZPPSL le glede denarnih kazni izrecno določa, da niso dolgovi razdelilne mase. Vprašanja prisilne izterjave denarnega zneska, ki ustreza odvzeti premoženjski koristi, pa ZPPSL izrecno ne ureja. Po oceni državnega tožilstva se zato postavlja vprašanje, ali gre v obravnavanem primeru za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti in če, kako z analogijo premostiti to vrzel. Državno tožilstvo meni, da bi bila prisilna izterjava denarnega zneska, ki ustreza odvzeti premoženjski koristi, možna le ob analogni uporabi četrtega odstavka 111. člena ZPPSL.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril. 4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih državno tožilstvo izrecno uveljavlja (primerjaj prvi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Polje preizkusa je zato v konkretnem primeru omejeno izključno na vprašanje pravilne uporabe prvega odstavka 111. člena ZPPSL v povezavi z 6. členom ZOPOKD v primeru, ko se zoper pravno osebo, ki je v kazenskem postopku, začne stečajni postopek in je bila premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem,(1) odvzeta z naložitvijo plačila zneska, ki ustreza premoženjski koristi.(2)

6. Zahteva gradi svoje stališče o napačnosti odločitve sodišča prve stopnje in o obstoju pravne praznine ter njene možne zapolnitve na izhodišču, da je uveljavljena denarna terjatev nastala šele med stečajnim postopkom. To temeljno izhodišče je materialnopravno zmotno. V obravnavani zadevi je namreč denarna terjatev nastala že s storitvijo kaznivega dejanja(3), torej pred začetkom stečajnega postopka. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je premoženjsko korist mogoče odvzeti le v primeru, če oškodovanec ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka, kar pomeni, da plačilo zneska, ki ustreza premoženjski koristi, ni neka druga terjatev, temveč gre za isto terjatev kot jo ima oškodovanec, le subsidiarna je.(4) Da je stališče državnega tožilstva zmotno, najbolj nazorno prikaže nesmisel, do katerega bi prišlo v primeru, ko bi terjatev uveljavljal oškodovanec kaznivega dejanja. Oškodovanec bi namreč moral terjatev prijaviti v stečajnem postopku, kjer bi dosegel zgolj sorazmerno poplačilo, v primeru odvzema premoženjske koristi pa bi bila ta ista terjatev poplačana v celoti. Nadalje pa bi lahko v takem primeru oškodovanec tudi povsem enostavno zaobšel določbe ZPPSL o sorazmernem poplačilu terjatve, in sicer tako, da bi počakal na odvzem premoženjske koristi v kazenskem postopku, šele nato pa bi uveljavljal premoženjskopravni zahtevek in zahteval poplačilo iz v celoti odvzete premoženjske koristi (tretji odstavek 97. člen KZ). Na ta način bi lahko dosegel poplačilo svoje terjatve v celoti. Nesmiselnost zgornje situacije, ko bi bil delež poplačila terjatve v stečajnem postopku odvisen od subjekta, ki jo uveljavlja, ter možen zaobid določb ZPPSL o sorazmernem poplačilu terjatve, kažeta na pravilnost stališča, da je denarna terjatev nastala že pred začetkom postopka. Iz obrazloženega torej izhaja, da bi morala država v stečajnem postopku dolžnika prijaviti terjatev za odvzem premoženjske koristi, in sicer kot pogojno terjatev.(5) Odvzem premoženjske koristi je namreč subsidiarna terjatev.

7. Glede na to, da je že temeljno izhodišče o trenutku nastanka denarne terjatve zmotno, se Vrhovno sodišče z nadaljnjimi razlogi zahteve (obstoj pravne praznine in njene možne zapolnitve) ni ukvarjalo, saj je za odločitev v obravnavani zadevi brezpredmetno.

8. Ker razlogi, zaradi katerih je bila zahteva vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Premoženjska korist je lahko pridobljena tudi zaradi kaznivega dejanja.

Op. št. (2): Premoženjsko korist se primarno odvzame v naravi, če storilec kaznivega dejanja ali drug prejemnik še ima premoženje, ki je bilo pridobljeno neposredno s kaznivim dejanjem. Če to ni mogoče, se odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi. Odvzem premoženjske koristi v obliki plačila zneska je zadnja možnost. Op. št. (3): Iz izreka kazenske obsodilne sodbe K 117/2000, točka B, izhaja, da je dolžnik pridobil premoženjsko korist s kaznivim dejanjem. V primeru, ko bila premoženjska korist pridobljena zaradi kaznivega dejanja, pa ni nujno, da bi terjatev nastala pred začetkom stečajnega postopka.

Op. št. (4): Odvzem premoženjske koristi se mora šteti za civilnopravno sankcijo, ker je edini namen restitucija pravnega stanja, ki je bilo s kaznivim dejanjem derogirano, kot primarni upravičenec pa se mora še naprej upoštevati oškodovanec. Tako Bele, komentar Kazenskega zakonika, Splošni del, str. 515. Op. št. (5): To velja v konkretnem primeru, ko je bila premoženjska korist odvzeta z naložitvijo plačila denarnega zneska, ki ustreza prejeti premoženjski koristi. Država pa ima lahko v primeru odvzema premoženjske koristi v naravi tudi izločitveno pravico. Posledica neprijave izločitvene pravice pa ni izguba te pravice.