Jedro

V sodni praksi se je že izoblikovalo stališče, da redno sodišče ni pristojno presojati primernosti tarif, ki so splošno določene glede na posamezne načine oziroma obseg izkoriščanja varovanih vsebin in se v praksi tudi dejansko uporabljajo ter da bi pomisleki o primernosti sicer lahko obstajali, če bi dogovorjeno plačilo dejansko in bistveno presegalo primerljiva plačila v drugih državah članicah. Prav tako se je v sodni praksi že izoblikovalo stališče, da je sodišče pristojno, da vsakokrat preveri veljavnost tarif in njihovo skladnost z določili ZASP oziroma ZKUASP.

Tožena stranka z ugovorom, da je skupni sporazum ne zavezuje, ker ga ni podpisala in ni članica združenja uporabnikov, ki ga je podpisal, ne more uspeti. Skupni sporazum zavezuje vse istovrstne uporabnike, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi tega sporazuma. Ko je reprezentativno združenje uporabnikov pristalo na uporabo določil Pravilnika 2006 za določitev višine nadomestil za uporabo avtorskih del, je Pravilnik 2006 postal pravno zavezujoč za vse istovrstne uporabnike. Ker je treba kot pravno podlago za določitev nadomestila za uporabo avtorskih pravic uporabiti določila Skupnega sporazuma, je treba pri določitvi višine dolžnega nadomestila upoštevati vsa določila Skupnega sporazuma in ne le tistih, ki predstavljajo del tarife.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v II. točki izreka delno tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še znesek v višini 2.795,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila; - v III. točki izreka pa v celoti spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 55 odstotkov potrebnih pravdnih stroškov, tožena stranka pa tožeči stranki 45 odstotkov potrebnih pravdnih stroškov.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana II. točka izreka prvostopenjske sodbe potrdi.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 195,93 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

_Sodba sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 6146,81 EUR avtorskega nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke, za plačilo 13.665,31 EUR s pripadki, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka nosi 69 odstotkov pravdnih stroškov tožene stranke, tožena stranka pa 31 odstotkov pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka). Zaključilo je, da Skupni sporazum o uporabi glasbenih avtorskih del iz repertoarja združenja SAZAS v obliki javnega izvajanja glasbe v okviru deficitarne dejavnosti kulturnih domov in ustanov Slovenije z dne 4. 12. 2013, ki sta ga sklenila Združenje kulturnih domov in ustanov Slovenije (KUDUS) in tožeča stranka (Skupni sporazum) za toženo stranko ne velja, ker ga ni sklenilo reprezentativno združenje uporabnikov, poleg tega pa tožena stranka ni podpisnica Skupnega sporazuma niti članica KUDUS-a. Odločilo je, da je treba pri določitvi višine nadomestila upoštevati Tarifo za javno priobčitev glasbenih del (Tarifa 1998) iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Pravilnik 1998) in ne dogovorjene višine nadomestila v Skupnem sporazumu. Presodilo je, da je tožbeni zahtevek za plačilo nadomestil za uporabo avtorskih del, ki jih je tožena stranka priobčila javnosti v letu 2015, zastaran.

_**Pritožba in odgovor na pritožbo**_

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (II. in III. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno zaključilo, da Skupni sporazum za toženo stranko ne velja. Zatrjevala je, da tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala ugovora, ki bi terjal presojo, ali je Skupni sporazum podpisalo reprezentativno združenje uporabnikov in je sodišče prve stopnje zato preseglo trditveno podlago pravdnih strank, ker je odločalo o reprezentativnosti KUDUS. Trdila je, da presoja navedenega ni v pristojnosti sodišča temveč Sveta za avtorsko pravo (SAP). Sodišču prve stopnje je očitala, da ni upoštevalo, da Tarifa 1998 ne velja več, ker so bili z združenji raznovrstnih uporabnikov dogovorjeni številni Skupni sporazumi, ki so jo nadomestili. Trdila je, da nadomestilo dogovorjeno v Skupnem sporazum predstavlja običajno plačilo, saj se na podlagi določil Skupnega sporazuma sklepajo tudi številni individualni dogovori z uporabniki avtorskih pravic. Sodišču prve stopnje je nadalje očitala, da je zmotno presodilo, da je tožena stranka dobroverna in ji zato ni naložilo plačila zakonskih zamudnih obresti od priobčitve avtorskih del dalje. Zatrjevala je, da bi sodišče pri odločitvi o stroških postopka moralo upoštevati, da je po temelju uspela v celoti. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo v izpodbijanih točkah izreka potrdi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

_**Odločitev o pritožbi**_

4. Pritožba je delno utemeljena.

_**Splošno**_

5. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki upravlja z avtorskimi pravicami na glasbenih delih. Tožena stranka pa organizira dogodke, na katerih avtorska dela, ki jih ščiti tožeča stranka, priobčuje javnosti. Med pravdnima strankama je bila sporna višina nadomestila, ki ga mora tožena stranka za priobčitev avtorskih del javnosti plačati tožeči stranki.

_**O pravni podlagi za določitev nadomestila**_

6. Ne držijo pritožbeni očitki, da sodišče ni pristojno odločati o veljavnosti Skupnih sporazumov. Iz določila prvega odstavka 157.e člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), od 22. 10. 2016 dalje pa določila prvega odstavka 49. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) izhaja, da ima SAP v okviru uresničevanja kolektivnega upravljanja pravic naslednja pooblastila: določanje primernih tarif za uporabo avtorskih del, odločanje o drugih spornih vprašanjih v zvezi s sklenitvijo skupnega sporazuma in preverjanje, ali je objavljen skupni sporazum v skladu z določbami ZKUASP.1 Pristojnost sodišča za odločanje v primeru kršitev avtorskih in sorodnih pravic pa je določena v 167. in naslednjih členih ZASP.

7. V sodni praksi se je že izoblikovalo stališče, da redno sodišče ni pristojno presojati primernosti tarif, ki so splošno določene glede na posamezne načine oziroma obseg izkoriščanja varovanih vsebin in se v praksi tudi dejansko uporabljajo ter da bi pomisleki o primernosti sicer lahko obstajali, če bi dogovorjeno plačilo dejansko in bistveno presegalo primerljiva plačila v drugih državah članicah.2 Prav tako se je v sodni praksi že izoblikovalo stališče, da je sodišče pristojno, da vsakokrat preveri veljavnost tarif in njihovo skladnost z določili ZASP oziroma ZKUASP.3 Sodišče, ki odloča v sodnem postopku, namreč uporablja materialnopravna določila ZASP in ZKUASP v okviru presoje pravilne materialnopravne podlage za odločitev o tožbenih zahtevkih. Pri tej presoji pa ni vezano na razlago SAP. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče veljavnosti Skupnega sporazuma ne bi smelo presojati, ker gre za avtonomno pravo.4 Drugačna razlaga iz zakonskih določil ZASP in ZKUASP ne izhaja.5 Ne glede na to pa sodišče nima pooblastila, da bi brez ustrezne trditvene podlage pravdnih strank, torej po uradni dolžnosti, ugotavljalo, ali so bile ob sklenitvi Skupnega sporazuma kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih ta ni veljaven ali zavezujoč za vse istovrstne uporabnike.

8. Tožeča stranka, na kateri je bilo v skladu z določilom 212. člena ZPP materialno trditveno in dokazno breme o obstoju obveznosti tožene stranke za plačilo nadomestila za uporabo avtorskih pravic v višini, dogovorjeni v Skupnem sporazumu, je trdila, da je sporazum sklenila z reprezentativnim združenjem uporabnikov ter da je tožena stranka upoštevajoč njeno dejavnost primerljiva z uporabniki, ki so člani združenja uporabnikov, s katerim je tožeča stranka sklenila Skupni sporazum. S tem je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Procesno trditveno (in dokazno) breme je tako prešlo na toženo stranko.

9. Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala le, da je Skupni sporazum ne zavezuje, ker ga ni podpisala in niti ni članica združenja KUDUS, pri čemer je kot dokaz priložila izpis članov Združenja KUDUS (B3). Iz določila šestega odstavka 157. člena ZASP (sedaj sedmi odstavek 44. člena ZKUASP) izhaja, da skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije 15. dan po objavi v Uradnem listu RS, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi tega sporazuma ter da morajo uporabniki avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu z veljavnim skupnim sporazumom. Glede na to tožena stranka s svojim ugovorom, da je skupni sporazum ne zavezuje, ker ga ni podpisala in ni članica združenja uporabnikov, ki ga je podpisal, ne more uspeti. Skupni sporazum namreč v skladu z navedenima določiloma zavezuje vse istovrstne uporabnike, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi tega sporazuma.

10. Kakšnih drugih pravno odločilnih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da Skupni sporazum tožene stranke ne zavezuje (npr. da ga ni sklenilo reprezentativno združenje uporabnikov) ali da je zaradi kakšne druge okoliščine neveljaven, pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala niti pavšalno. Zato držijo pritožbeni očitki, da je sodišče, ko je presojalo, ali je Skupni sporazum na strani uporabnikov sklenilo reprezentativno združenje uporabnikov, preseglo trditveno podlago pravdnih strank in kršilo določila pravdnega postopka o razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena. Trditve tožeče stranke o reprezentativnosti združenja uporabnikov, ki je podpisalo Skupni sporazum, namreč niso bile prerekane in se zato v skladu z določilom prvega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane. Tega ne spremeni niti okoliščina, da je tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2022 (list. št. 35) navedla, da iz javnih evidenc javnih zavodov na področju kulture izhaja, da je v RS kulturnih zavodov, domov in ustanov 196 ter da je od tega 55 članov KUDUS. Iz teh podatkov namreč ni mogoče zaključiti, ali je bil KUDUS v pravno odločilnem času reprezentativno združenje uporabnikov na upoštevnem področju.

11. Zato je treba v tem primeru za določitev višine nadomestila uporabiti določila Skupnega sporazuma. Pri tem ni pravno odločilno, da sta se tožeča stranka in KUDUS dogovorila, da osnovo za izračun nadomestila predstavlja nadomestilo, določeno v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/06 revaloriziran z 11. členom na dan 30. 11. 2006 – Pravilnik 2006). Čeprav je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS) Pravilniku 2006 odreklo pravno veljavnost, ker ni bil sprejet v skladu z določili ZASP,6 sta tožeča stranka in reprezentativno združenje uporabnikov v tem primeru naknadno sporazumno pristala na uporabo njegovih določil o višini nadomestil. Ko je reprezentativno združenje uporabnikov pristalo na uporabo določil Pravilnika 2006 za določitev višine nadomestil za uporabo avtorskih del, je Pravilnik 2006 postal pravno zavezujoč za vse istovrstne uporabnike.

12. Pritožbeno sodišče še dodatno pojasnjuje, da bi bilo treba v tem primeru uporabiti določila Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za uporabo avtorskih del, ki jih ščiti tožeča stranka, četudi bi se štelo, da Skupni sporazum ni podpisalo reprezentativno združenje uporabnikov in zato ne bi imel narave skupnega sporazuma v smislu prvega odstavka 157. člena ZASP oziroma sedaj prvega odstavka 44. člena ZKUASP in zanj ne bi bilo mogoče uporabiti določila, da je po objavi v Uradnem listu RS zavezujoč za vse istovrstne uporabnike (šesti odstavek 157. člena ZASP; sedaj sedmi odstavek 44. člena ZKUASP).

13. V tem sporu namreč več okoliščin nasprotuje priznanju veljavnosti in uporabljivosti tarife iz Pravilnika 1998. To je v letu 1998, torej več kot 17 let pred v tej zadevi obravnavano uporabo avtorskih del, enostransko sprejela kolektivna organizacija z monopolnim položajem. Ustavno sodišče Republike Slovenije (USRS) je v odločbi U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013 že poudarilo, da kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic temelji na pogodbenem načelu. Ker enostransko sprejeta tarifa (kolektivne organizacije z monopolnim položajem) predstavlja odstop od tega načela, je pri obravnavanju Tarife 1998 in njenih meril v povezavi s 156. členom ZASP-B potreben restriktiven pristop.7 Da je treba dati prednost dogovorjenemu, potrjuje tudi vsebina petega odstavka 156. člena ZASP-B, po katerem se denarna korist oceni ob upoštevanju sporazumno dogovorjenih kriterijev.8 Pogodbeno dogovorjena razmerja odražajo dejanska,9 saj se primernost tarife najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank.10 To še toliko bolj velja, ker so se v praksi nadomestila za uporabo avtorskih del, ki jih ščiti tožeča stranka, s strani primerljivih uporabnikov, v pravno odločilnem času dejansko odmerjala po sklenjenem Skupnem sporazumu. Pri tem velja poudariti, da v času odločanja člani združenja uporabnikov, ki je podpisal Skupni sporazum, predstavljalo približno tretjino vseh primerljivih uporabnikov. V skladu z neprerekanimi trditvami tožeče stranke11 pa se zadevni Skupni sporazum uporablja tudi pri določitvi višine nadomestil v primerih sklenitve individualnih pogodb. Prav to nedvoumno dokazuje, da je nadomestilo, ki je določeno v Skupnem sporazumu, med istovrstnimi uporabniki široko sprejeto in se tudi dejansko uporablja kot podlaga za določitev primernega nadomestila za uporabo avtorskih del. Da je okoliščina dejanske uporabe Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestila pomembna, je pojasnilo že VSRS.12 V navedenih okoliščinah bi bilo zato skrajno neživljenjsko, če bi se kot primerna nadomestilo za uporabo avtorskih del upošteval znesek, ki je bil enostransko sprejet v letu 1998. Nadomestila določena v Skupnem sporazumu upoštevajoč vse pojasnjeno predstavljajo običajna plačila za uporabo avtorskih del, ki jih ščiti tožeča stranka, v smislu 81. člena ZASP.

14. Tarifa 1998 za določitev višine nadomestila nadalje ni več primerna, tudi ker ne odraža več ekonomske vrednosti pravic, ki jih ščiti tožeča stranka. To je v nasprotju z določilom tretjega odstavka 45. člena ZKUASP, ki določa, da mora tarifa odražati ekonomsko vrednost pravic, ki so predmet skupnega sporazuma, naravo in obseg uporabe avtorskih del ter ekonomsko vrednost storitve, ki jo zagotavlja kolektivna organizacija.13 Pred uveljavitvijo ZKUASP v letu 2016 so ti parametri za določitev primernega nadomestila smiselno izhajali iz določila 156. člena ZASP. Vztrajanje pri enostransko določenem nadomestilu v letu 1998, pri čemer se zato, ker Pravilnik 1998, katerega priloga je bila Tarifa 1998, ob uveljavitvi ZASP-B ni pridobil pravne narave Skupnega sporazuma, ne upošteva niti v Pravilniku 1998 predvidena revalorizacija takrat določenih zneskov, bi namreč močno posegla v ustavne pravice avtorjev do primernega plačila za svoje delo (60. člen Ustave).

15. Kot je že bilo pojasnjeno, je VSRS že zavzelo stališče, da bi pomisleki o primernosti tarife sicer lahko obstajali, če bi v tarifi določeno plačilo dejansko in bistveno presegalo primerljiva plačila v drugih državah članicah. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da lahko pomisleki o primernosti tarife obstajajo tudi, če ta zaradi poteka časa, bistvenih sprememb življenjska standarda in ekonomskih vrednosti dobrin ne ustreza več ekonomski vrednosti pravic. Pri odločanju je treba upoštevati tudi pravice avtorjev do primernega oziroma običajnega plačila za uporabo avtorskih pravic. Le takšno plačilo za avtorsko delo namreč izraža priznanje pravnega varstva avtorjevemu delu (materialne pravice).14 Ta pravica avtorjev spada v okvir temeljne človekove in ustavne pravice do zasebne lastnine (premoženja).15 Primernost nadomestila se doseže, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.16 Plačilo za uporabo pravic mora biti pravično, primerno in sorazmerno glede na plačilo za ostale primerljive oziroma podobne uporabe pravic. Logično in življenjsko je, da nadomestilo, ki je bilo enostransko določeno v letu 1998 ob upoštevanju sprememb življenjskega standarda in sprememb cen osnovnih življenjskih potrebščin, ni več primerno. V času od sprejema Tarife 1998 v aprilu 1998 pa do začetka leta 2016 je namreč inflacija znašala več kot 83 odstotkov.17

16. Upoštevajoč vse pojasnjeno, predvsem pa okoliščino, da se v Skupnem sporazumu določena nadomestila za uporabo avtorskih pravic dejansko uporabljajo za določanje nadomestil tudi v primerih, ko uporabniki niso člani združenja uporabnikov, ki je podpisalo Skupni sporazum, je tako treba tudi iz teh dodatno pojasnjenih razlogov v tem primeru kot osnovo za izračun primernega nadomestila upoštevati Skupni sporazum in ne Tarife 1998. _**O določitvi nadomestila**_

17. Tožeča stranka je za izračun dolžnega nadomestila predložila preglednico (A1), iz katere izhajajo vsi pravno odločilni podatki, na podlagi katerih je izračunala dolžno nadomestilo po Skupnem sporazumu. Tožena stranka podatkom, ki jih je tožeča stranka za potrebe izračuna primernega nadomestila, z izjemo razvrstitve prireditev pod zaporednimi številkami 17 do 25 (B8, list 4)18 v kategorijo promenadni koncert, ni nasprotovala.19 Prav tako ne s strani tožeče stranke navedenim podatkom o višini že izvedenih plačil. Sodišče prve stopnje je (pravilno) zaključilo, da tožeča stranka s strani tožene stranke izpostavljene prireditve pravilno ni opredelila kot promenadne koncerte.

18. Ker je treba kot pravno podlago za določitev nadomestila za uporabo avtorskih pravic uporabiti določila Skupnega sporazuma, je treba pri določitvi višine dolžnega nadomestila upoštevati vsa določila Skupnega sporazuma in ne le tistih, ki predstavljajo del tarife. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi se pravdni stranki glede na to, da se je tožeča stranka med postopkom pred sodiščem jasno in nedvoumno zavzemala za uporabo Skupnega sporazuma za določitev višine dolžnega nadomestila, ob ustrezni skrbnosti mogli in morali zavedati, da bo sodišče v primeru, da presodi, da pravno podlago za določitev nadomestila predstavlja Skupni sporazum, uporabilo vsa določila Skupnega Sporazuma, ki se prilagajo dejanskemu stanju (pravno odločilnim okoliščinam) v tem primeru. Zato pritožbeno sodišče pred odločitvijo ni moralo v skladu z določilom drugega odstavka 351. člena ZPP in pravdnih strank pozivati, da se izrečeta o določilih Skupnega sporazuma, ki bi lahko bila uporabljiva v tem primeru.

19. Pri določitvi dolžnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic je treba upoštevati tudi drugi odstavek 4. člena Skupnega sporazuma, ki določa pogoje oziroma razloge za znižanje osnove nadomestila. Sodišče mora namreč upoštevati, da so v skladu s pravom EU nekatere razlike v višini nadomestil kolektivnih organizacij nedopustne. Do dopustnosti razlik v višini nadomestila kolektivnih organizacij se je opredeljevalo tudi Sodišče EU (SEU) in pojasnilo, da so razlike v višini nadomestila možne in z vidika konkurenčnega prava neproblematične, če jih je mogoče upravičiti s sklicevanjem na objektivne in relevantne razlike.20 Kot izhaja iz stališča SEU v zadevi _Hewlett Packard/Reprobel_ (C-572/13 z dne 12. 11. 2015), pa okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. V relevantnem delu 79. in 80. točke obrazložitve je tako zapisalo, da je „_namen pravičnega nadomestila povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne_“. Zato ni primerno, da se v primerih kršitev in nepopolnih plačil ne bi upoštevalo predvidenih znižanj, kot to določa Skupni sporazum v 10. in 11. členu. Nacionalna sodišča so namreč tudi nacionalno zakonodajo, ki je primerljiva evropski pravni ureditvi, zavezana tolmačiti v skladu z načelom lojalne razlage.21 Zato je treba pri izračunu dolžnega nadomestila upoštevati tudi vsa v Skupnem sporazumu predvidena znižanja, če tožena stranka izpolnjuje pogoje, za katere so ta znižanja predvidena.

20. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožeči stranki pravočasno, pravilno in popolno dostavljala potrebne podatke za obračun nadomestil za uporabo avtorski del. V skladu z določilom prvega odstavka 7. člena Skupnega sporazuma, je znižanje za 10 odstotkov osnove v 2. točki drugega odstavka 4. člena Skupnega sporazuma dogovorjeno kot posledica znižanja administrativnih stroškov poslovanja in stroškov obdelave podatkov tožeče stranke, če uporabnik pravočasno dostavi popolne podatke v predpisani obliki. Glede na navedeno je tako tožena stranka v skladu z določilom druge točke drugega odstavka 4. člena Skupnega sporazuma upravičena do 10-odstotnega znižanja osnove za izračun nadomestila. Nepravilna opredelitev vrste manjšega dela prireditev v posredovanih podatkih, ob pravilnosti ostalih podatkov, povezanih s temi prireditvami, ki so nedvomno omogočala takojšnjo pravilno opredelitev vrste prireditve, na upravičenost do tega znižanja ne vpliva. Na upravičenost do tega znižanja ne vpliva niti izostanek podatkov o eni od skupno 135 prireditev. Glede na število vseh prireditev gre namreč za tako majhno pomanjkljivost, da bi neupoštevanje znižanja za 10 odstotkov v tem primeru predstavljalo nesorazmeren ukrep.

21. Nadalje je tožena stranka v skladu z namenom znižanj pod točkama 3 in 4 drugega odstavka 4. člena Skupnega sporazuma, ki je opredeljen drugem odstavku 7. člena Skupnega sporazuma, upravičena tudi do znižanje osnove za 10 odstotkov v primerih, da je bilo za obisk prireditve treba plačati vstopnino, oziroma do znižanja osnove za 20 odstotkov v primerih, da za obisk prireditve ni bilo treba plačati vstopnine. To znižanje se namreč priznava kulturnim domovom in ustanovam Slovenije, ker že po tradiciji predstavljajo pomembne nosilce kulturnih dejavnosti v lokalnih skupnostih po vsej državi, saj se v kulturnih domovih in ustanovah Slovenije udejanja tako ljubiteljska kot profesionalna množična in subjektivna kultura (drugi odstavek 7. člena Skupnega sporazuma). Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem zatrjevala, da je tožena stranka primerljiva z uporabniki združenja uporabnikov, ki je sklenil Skupni sporazum, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka izpolnjuje pogoje za znižanje po 3. oziroma 4. točki drugega odstavka 4. člena Skupnega sporazuma. Pri tem je treba upoštevati, da se navedeni znižanji medsebojno izključujeta (7. točka drugega odstavka 4. člena Skupnega sporazuma). Tožena stranka je torej pri vsaki prireditvi upravičena le do znižanja po eni od navedenih točk. 22. Pritožbeno sodišče je tako, upoštevajoč vse pojasnjeno, izračunala dolžno nadomestilo ob upoštevanju podatkov, ki jih je tožeča stranka posredovala v prilogi A1, določil Skupnega sporazuma ter določil Pravilnika 2006, na katere odkazuje Skupni sporazum. Tožeča stranka je pravilno določila osnovo za odmero nadomestila, ki je navedena v stolpcu z naslovom „_Znesek/sporazum brez popustov_“. Osnovo za odmero nadomestila je namreč v skladu z določilom drugega odstavka 1. člena Tarife za javno priobčitev glasbenih del, ki je sestavni del Pravilnika 2006, treba v primeru, da je bil znan podatek o višini prihodkov, določiti kot ustrezen odstotek prihodkov glede na vrsto prireditve (osnova I). Če niso znani podatki o višini prihodkov, se kot osnova za odmero nadomestila določi zmnožek števila obiskovalcev z zneskom dogovorjenega nadomestila za posameznega obiskovalca glede na vrsto prireditve (osnova II). Če nobena od predhodno predvidenih osnov za določitev nadomestila ne dosega višine dogovorjenega minimalnega nadomestila, se osnova za določitev nadomestila določi v dogovorjenem minimalnem znesku. Upoštevajoč pojasnjeno, je zmotno prepričanje tožene stranke, da lahko v primeru, da ni znan bruto honorar izvajalcev, sama izbira, kako bo določila osnovo za nadomestilo. Primarno se namreč osnova določi ob upoštevanju višine prihodkov.

23. Tako pridobljene osnove za določitev nadomestila je pritožbeno sodišče zmanjšalo za 10 odstotkov zaradi upoštevanja znižanja za pravočasno dostavljene popolne podatke v predpisani obliki ter za nadaljnjih 10 oziroma 20 odstotkov zaradi upoštevanja znižanj po 3. oziroma 4. točki drugega odstavka 4. člena Skupnega sporazuma. Pritožbeno sodišče je pri izračunu dolžnih nadomestil upoštevalo, da se znižanja ne seštevajo kumulativno, temveč se rezultat vsakega znižanja vzame kot osnovo za naslednje znižanje (8. točka drugega odstavka 4. člena Skupnega sporazuma), pri čemer je znižanja upoštevalo tudi, ko je bila osnova določena v minimalnem nadomestilu. Iz določil Skupnega sporazuma namreč ne izhaja, da znižanj iz drugega odstavka 4. člena Skupnega sporazuma ne bi bilo mogoče upoštevati, ko je višina nadomestila določena v minimalnem znesku.

24. Dolžno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic tako znaša 14.418,47 EUR. Ker je tožena stranka tožeči stranki že plačala znesek v višini 5.475,78 EUR je tako dolžna plačati še znesek v višini 8.942,69 EUR.

_**K odločitvi o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti**_

25. Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

26. Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.22

27. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka v spornem obdobju uporabljala avtorska dela brez dovoljenja in mimo Skupnega sporazuma. Pojasnila je, da ji je tožena stranka sicer sporočala vse potrebne podatke povezane z uporabo avtorskih del in ji tudi plačala del nadomestil za uporabo avtorskih pravic, kot si ga je sama obračunala ob upoštevanju Tarife 1998, ni pa pristala na sklenitev pogodbe v skladu z določili Skupnega sporazuma, v katerem so nadomestila določena v višjih zneskih. Zato je tožena stranka po mnenju tožeče stranke avtorska dela uporabljala brez dovoljenja. Trdila je, da bi tožena stranka kot večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke, pri čemer se je zoper njo že večkrat vodil pravdni postopek, morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezno in pošteno nadomestilo. S temi trditvami je tožeča stranka zadostila svojemu primarnemu materialnemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke.

28. Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub prej navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja „z dovoljenjem“ tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe avtorskih del, ki jih ščiti tožeča stranka. Tožena stranka je zatrjevala, da je vse prireditve tožeči stranki prijavila, tožeči stranki posredovala vse podatke, obračunala nadomestila po Tarifi 1998 ter jih tožeči stranki tudi plačala (da že od leta 2008 samoiniciativno na transakcijski račun tožeče stranke nakazuje avansna nakazila avtorskih honorarjev za uporabo avtorskih del upoštevajoč pri tem po njenem mnenju in mnenju Urada RS za intelektualno lastnino zanjo edini veljavni pravilnik iz leta 1998). Iz teh trditev tožene stranke je mogoče zaključiti, da je utemeljeno menila, da je zaradi svojih ravnanj pridobila pravico do uporabe avtorskih del, ki jih ščiti tožeča stranka. Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme ponovno prešlo na tožečo stranko.

29. Tožeča stranka je nadalje zatrjevala, da plačila tožene stranke niso obračunana in plačana ne po Skupnem Sporazumu ne po Tarifi 1998, ker tožena stranka ni pravilno upoštevala osnov, ki jih je v skladu s Tarifo 1998 oziroma Skupnim sporazumom treba upoštevati pri izračunu, in da tožena stranka pri nekaj prireditvah ni pravilno določila vrste prireditve in posledično ni plačala nadomestila v pravilni vrednosti.

30. Pritožbeno sodišče upoštevajoč vse okoliščine v tem primeru zaključuje, da je bila tožena stranka dobroverna in je zato dolžna plačati zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje (193. člena OZ). Iz trditev tožene stranke namreč izhaja, da je tožečo stranko obveščala o prireditvah, da ji je posredovala vse zahtevane podatke in da je tudi plačala nadomestilo v skladu s Tarifo 1998. Držijo trditve tožeče stranke, da del nadomestil po Tarifi 1998 tožena stranka ni pravilno obračunala, vendar pa tožeča stranka ni zatrjevala, da bi jo na nepravilnosti pri obračunu pa Tarifi 1998 opozorila in zahtevala doplačilo razlike. Zato iz tega razloga toženi stranki ni mogoče očitati nedobrovernosti. Tožeča stranka ne more uspeti niti s pavšalnimi trditvami, da bi tožena stranka kot večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke, pri čemer se je zoper njo že večkrat vodil pravdni postopek, morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezno in pošteno nadomestilo. Te trditve so namreč ob trditvah tožene stranke glede plačil in načina obračuna ter izostanka trditev tožeče stranke, iz katerih bi izhajalo, da se je tožena stranka zavedala oziroma bi se morala zavedati, da ni plačala ustreznega nadomestila (da je bila v predhodnih pravdnih postopkih uspešna, da je bilo v predhodnih pravdah že odločeno o uporabi Skupnega sporazuma za določitev nadomestila …), premalo za zaključek o nedobrovernosti tožene stranke.

_**Sklepno**_

31. Glede na vse navedeno so pritožbeni očitki delno utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP delno spremenilo II. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je ugodilo še tožbenemu zahtevku za plačilo 2795,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.23 V preostalem delu (za znesek v višini 10.869,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje) je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbo tožene stranke proti II. točki izreka zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, potrdilo (353. člen ZPP).

_**O pravdnih in pritožbenih stroških**_

32. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške odmeriti po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine je utemeljeno le v primeru, da je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ni šlo.

33. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je bilo treba odločiti tudi o pravdnih stroških, do katerih je upravičena posamezna pravdna stranka (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z določilom četrtega odstavka 163. člena ZPP v izreku izpodbijane sodbe določilo le odstotek stroškov do povrnitve katerega je upravičena vsaka pravdna stranka, pri čemer bo sklep o višini stroškov izdalo po pravnomočnosti odločbe. Zato je tudi pritožbeno sodišče zaradi spremembe sodbe ustrezno spremenilo le odstotek stroškov do povrnitve katerega je upravičena vsaka pravdna stranka. Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v višini 8.942,68 EUR od zahtevanih 19.812,12 EUR, torej v 45 odstotkih. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 45 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov. Na drugi strani pa je tožena stranka uspela s svojimi ugovori v 55 odstotkih. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 55 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov.

34. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo tožene stranke ni z ničemer pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. Razlogi tožeče stranke v odgovoru so posplošeni in pavšalni. Zato tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

35. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 13.665,31 EUR ter vrednost točke 0,6 EUR. Tožeči stranki je priznalo 625 točk za pritožbo (namesto zahtevanih 750 točk) ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 12,5 točk, vse povečano za 22-odstotni DDV, kar skupaj znaša 777,75 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 466,65 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse za pritožbo v višini 513,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 979,65 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 20 odstotkih,24 ji mora tožena stranka povrniti 195,93 EUR stroškov pritožbenega postopka. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Določili prvega odstavka 49. člena ZKUASP in prvega odstavka 157.e člena ZASP sta enaki. 2 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (točki 42 in 43 obrazložitve). 3 Prav tam. 4 Pa tudi sicer je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da skupni sporazum predstavlja vrsto podzakonskega akta (glej stališče zavzeto v 44. točki sodbe VSL V Cpg 939/2017, VSL V Cpg 276/2017). 5 Enako stališče je zavzeto v sodbi VSL V Cpg 650/2014. 6 Glej: VSRS sodba II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011. 7 Primerjaj VSL II Cp 533/2018. 8 Besedilo petega odstavka 156. člena ZASP-B se glasi: „_Za oceno denarne koristi se praviloma uporablja ustrezen del prihodka ali stroškov uporabnika pravic, upoštevajoč sporazumno dogovorjene kriterije. Če se korist ne izraža v prihodku, lahko kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov določita druge kriterije._“ 9 Primerjaj npr. II Ips 219/2017 (44. točka obrazložitve). 10 Primerjaj npr. II Ips 52/2018 (33. točka obrazložitve). 11 Tožena stranka teh trditev tožeče stranke ni konkretno prerekala zato se v skladu z določilom prvega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane. 12 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 43/2018. 13 Iz navedenega določila izhaja nadalje, da se pri določitvi višine nadomestila glede na okoliščine posameznega primera upoštevajo zlasti: obseg repertoarja in dovoljenja; prihodek, ki se doseže z uporabo avtorskega dela, ali, če to ni mogoče, stroški, povezani s to uporabo; pomen avtorskega dela za dejavnost uporabnika; razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena; razmerje med pravicami, ki se upravljajo kolektivno ali individualno; posebna zahtevnost kolektivnega upravljanja pravic zaradi določene uporabe avtorskih del; primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij na istovrstnih delih za istovrstno uporabo v Republiki Sloveniji in drugih državah članicah, ob upoštevanju bruto domačega proizvoda na prebivalca v enoti kupne moči. 14 Primerjaj: USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. in 24. točka obrazložitve) in M. Trampuž v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 60. členu, str. 601 ter 605 do 606. 15 Špelca Mežnar, Reševanje kolizije med pravicami intelektualne lastnine in drugimi temeljnimi pravicami, TFL Glasnik 4/2017, stran 109. 16 USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. točka obrazložitve). 17 Podatek pridobljen na spletni strani Statističnega urada RS: https://www.stat.si/inflacija#/inflation, pri čemer bi, če bi revalorizirali minimalni znesek po III. točki prve točke točke I-A javna izvajanja za koncert resne glasbe v višini 8.400,00 SIT (preračunano v EUR 35,05 EUR) do začetka leta 2016 dobili znesek 65,27 EUR (tudi ta podatek je pridobljen na spletni strani Statističnega urada RS: https://www.stat.si/inflacija#/revalorisation. 18 Gre za prireditve, ki so se v okviru Festivala izvajala na X odru. 19 Tožena stranka ni nasprotovala ne podatkov o številu obiskovalcev ne podatkom o višini prihodkov od vstopnine, ne navedenim upoštevanim tarifam in niti navedenim osnovam. 20 Sodišče ES je presojalo učinek tarif kolektivne organizacije, ki so znatno višje kot tarife kolektivnih organizacij drugih držav članic in ugotovilo, da imajo značaj zlorabe prevladujočega položaja, če razlike v višini tarif niso upravičene z objektivnimi razlikami, ki se nanašajo na situacije v državah članicah (_Ministère public & Jean-Louis Tournier_ C-395/87 z dne 13. 7. 1989). 21 Prim. VSRS sklep III Ips 179/2007 z dne 26. 10. 2010. 22 Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697. 23 Pritožbeno sodišče je pri izračunu še dolžnega zneska upoštevalo že plačana nadomestila tožene stranke v višini 5475,78 EUR ter s strani sodišča prve stopnje že pravnomočno prisojen znesek v višini 6146,81 EUR. 24 Sporna vrednost po pritožbi je bila 13.665,31 EUR. Tožeča stranka je uspela s pritožbo v višini 2.795,88 EUR.