Jedro

Ker je bila tožnica rojena staršem, ko je zoper njih trajal ukrep izgnanstva, en mesec pred koncem druge svetovne vojne, ne izpolnjuje pogoja (iz 3. člena ZZVN) za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 764/2001-9 z dne 17.12.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 20.3.2001, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Upravne enote L. z dne 4.1.2001. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil tožničin zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v zadevi sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja - rojene v izgnanstvu. Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla pravilne dejanske in pravne razloge za svojo odločitev. Status žrtve vojnega nasilja se po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/2000, v nadaljevanju ZZVN) priznava le za čas od 6.4.1941 do 15.5.1945 (1. člen in 1. odstavek 2. člena ZZVN), nasilna dejanja ali prisilni ukrepi okupatorja v tem času pa morajo trajati najmanj tri mesece, da so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa žrtve voj-nega nasilja (3. člen ZZVN). Med strankama ni sporno, da je bila tožnica rojena dne 21.3.1945 v kraju E. v Nemčiji, v času, ko so zoper njene starše trajali prisilni ukrepi okupatorja (izgnanstvo) ter da se je v domovino vrnila dne 15.9.1945. Ker je bila tožnica rojena en mesec in 24 dni pred koncem druge svetovne vojne, je tožena stranka pravilno odločila, da pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v tem primeru niso izpolnjeni.

Tožnica v pritožbi navaja, da se z odločitvijo v izpodbijani sodbi ne strinja. Pritožbe zaradi časovne stiske ne more utemeljiti z dokaznim gradivom, jo bo pa dopolnila takoj, ko bo to gradivo zbrala.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo. Eden od pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je čas trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja.

Glede žrtve vojnega nasilja je v 1. členu ZZVN določeno, da je to državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, kot čas trajanja nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov pa je v 1. odstavku 2. člena ZZVN glede druge svetovne vojne določen čas od 6.4.1941 do 15.5.1945. To pa pomeni, da po tem datumu v zvezi s priznavanjem statusa žrtev vojnega nasilja, ni več mogoče priznavati učinkovanja nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov druge svetovne vojne. Novela ZZVN (Uradni list RS, št. 44/96, ZZVN-B) je osebam, ki so se rodile staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena ZZVN, priznala samostojni status žrtve vojnega nasilja. Kot pogoj za priznanje tudi tega statusa, pa ZZVN v določbi 3. člena predpisuje minimalen čas trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja. Po tej določbi se za žrtev vojnega nasilja šteje oseba, pri kateri je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece. Čas od 21.3.1945, ko je bila tožnica rojena staršem, ko je zoper njih trajal ukrep izgnanstva, pa do konca druge svetovne vojne (15.5.1945), je krajši od zakonsko določenega roka. Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odločitev tožene stranke, ob ugotovitvi, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vo-jnega nasilja, pravilna in zakonita.

Ker tožnica ni navedla zaradi katerih razlogov izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbo preizkusilo glede razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker takih kršitev in napak ni našlo, je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.