Jedro

Ker pritožbeno izpodbijana odločitev potrjuje odločitev prekrškovnega organa o zavrženju storilčeve zahteve za sodno varstvo, in ne odločitve o odgovornosti storilca za prekršek, je pritožbena zahteva o prepričljivih in nedvoumnih dokazih, da je komurkoli škodil, brezpredmetna in zato neutemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo vlagateljevo zahtevo za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju napovedi zahteve za sodno varstvo Policijske postaje Laško, številka 2241-6772021/6 (3A693-03) z dne 20. 1. 2022 ter storilcu v plačilo naložilo sodno takso v znesku 30,00 EUR po tarifni številki 8221 Zakona o sodnih taksah v 15 dneh, sicer se prisilno izterja.

2. Zoper tako odločitev se pritožuje storilec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Zahteva prepričljive in nedvoumne dokaze, da je komurkoli zdravstveno škodil ali kakorkoli koga oškodoval. Zahteva tudi naziv zavarovalnice, za kakšno vsoto smo zavarovani in koliko lahko ponudimo za sklenitev kakšnega posla. Opozarja, da bo za vsak nadaljnji poskus izvajanja represije primoran unovčiti obligacijski račun preko UCC-ja, prav tako bo zaradi onečaščenja primoran vložiti zasebno tožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma je poudariti, da je pritožbeno izpodbijana (procesna) odločitev o zavrženju storilčeve zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku št. 555009424835 z dne 29. 11. 2021 kot prepozne.

5. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je izpodbijano odločitev sprejelo v posledici ugotovitev, da je bila zgoraj navedena odločba o prekršku storilcu pravilno vročena dne 16. 12. 2021, da se je 8 dnevni rok za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper to odločbo iztekel dne 24. 12. 2021 ter da je storilec zahtevo za sodno varstvo vložil dne 30. 12. 2021. Ker je glede na ugotovljeno storilec zahtevo za sodno varstvo vložil po izteku prekluzivnega zakonskega 8 dnevnega roka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da jo je vložil prepozno, zato jo je zakonito zavrglo.

6. S pritožbenimi trditvami storilec zaključka o prepoznosti njegove zahteve za sodno varstvo ne izpodbija. Pritožbeno trditve, v katerih se storilec zahvaljuje za ponujeni posel ter pojasnjuje, da posla brez medsebojno sklenjene pogodbe, napisane lastnoročno z modro tinto ter lastnoročnim podpisom ne more sprejeti, saj tudi sodišče kot agenta zavezuje statut UCC 3-305 in poziva na obvezujoči univerzalni zakon „Obče pravo“ in na obvezujoči statut UCC 1-103 in 1-308, s katerima si je rezerviral vse pravice (nunc pro tunc), pa so nejasne, nerazumljive in nekonkretizirane, zato pritožbeno sodišče na njih ni odgovarjalo.

7. Ker pritožbeno izpodbijana odločitev potrjuje odločitev prekrškovnega organa o zavrženju storilčeve zahteve za sodno varstvo, in ne odločitve o odgovornosti storilca za prekršek, je pritožbena zahteva o prepričljivih in nedvoumnih dokazih, da je komurkoli škodil, brezpredmetna in zato neutemeljena.

8. Glede na navedeno, ko so pritožbene navedbe neupoštevne in neutemeljene, prav tako pa ni podana nobena izmed kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1, je pritožbeno sodišče pritožbo storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso po tar. št. 8132 v zvezi z opombo 8.2 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 67,56 EUR. K plačilu sodne takse bo storilca pozval prekrškovni organ v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.