Jedro

Obstoj veljavnega zavezovalnega posla in overjenega zemljiškoknjižnega dovolila pomeni, da sta tožnika izkazala obstoj tako imenovane lastninske pravice v pričakovanju in s tem pravice, ki preprečuje izvršbo. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje le upnika, ki je hipoteko pridobil na pravnoposlovni podlagi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V ponovnem sojenju je prvostopenjsko sodišče ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov (tožbeni zahtevek prvotno tretje tožnice je pravnomočno zavrnjen v prvem sojenju) ter ugotovilo, da je izvršba na nepremičnino, apartma št. 14 na naslovu K., del stavbe 14.E, vl. št. 1616/14 k.o. B., sedaj označena z ID 1, last dolžnika L. d.d., dovoljena s sklepom In 1 v izvršilni zadevi začeti na predlog upnika, sedaj tožene stranke, zoper dolžnika, L. d.d., zaradi izterjave 7.892,05 EUR s pripadki, nedopustna ter v posledici neuspeha toženi stranki naložilo, da tožnikoma povrne pravdne stroške.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila in priglasila stroške pritožbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnikov zavrne, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma meni, da je sodba obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), obstoji namreč nasprotje med razlogi in izrekom. Iz izreka izhaja, da naj bi bila nepremičnina last dolžnika L. d.d., iz razlogov pa pravilno izhaja, da je nepremičnina sedaj v lasti tožnikov. Odločeno je izven tožbenega zahtevka. Podana je kršitev iz 357. člena ZPP. Tožnika za tak zahtevek niti nimata pravnega interesa, če uveljavljata nedopustnost izvršbe na nepremičnini, ki je last tretjega. Tako tudi nista legitimirana. Ne drži, da je relevantno, da je N. d.d., katere tožbeni zahtevek je v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Bistveno je, da tožnika dokažeta, da imata ali sta imela ob izdaji sklepa o izvršbi v korist tožene stranke pravico, ki bi preprečevala izvršbo. Tedaj pa je bila kot lastnik vpisana L. d.d. Četudi bi bila ta odločitev materialnopravno napačna glede na ustavni zakon, pa objektivne meje pravnomočnosti niso bile presežene. Proti vpisu v korist L. d.d. se ni pritožil nihče. Sodišče ugotavlja, da sta se tožnika vknjižila 24.3.2011, to je bilo po tem, ko je upnik pridobil pravico v izvršbi. Sklep o izvršbi je bil izdan 14.3.2011. Takrat tožnika nista bila lastnika. Šlo je za pridobitev lastninske pravice s strani tožnikov na podlagi pravnega posla, pritožba opozarja ob tem tudi na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Sodišče se v razlogih sklicuje na pričakovano lastninsko pravico tožnikov. Toda odločbe, na katere se sklicuje, interpretira napačno. V sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 324/2011 je bilo poudarjeno, da se tisti, ki pridobi zastavno pravico na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi, ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, vendar pa je pomembno, ali je tretji na nepremičnini, ki jo izloča, pred začetkom učinkovanja zaznambe sklepa o izvršbi pridobil pravico, ki preprečuje izvršbo. Toda tožnika nista lastnika oziroma nista bila tedaj, ko je bila pri sporni nepremičnini zaznamovana izvršba in zato se na določilo o nedopustnosti izvršbe ne moreta uspešno sklicevati. Sodba se sklicuje na odločbo II Ips 475/2008, a se ne opredeli do tistega dela sodbe, ki pravi, da se na obstoj lastninske pravice v pričakovanju lahko sklicuje le tisti, ki je že pred toženčevo pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiško knjigo razpolagal z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim poslom za sporno nepremičnino. Iz razlogov sodbe pa izhaja, da sta tožnika s takimi posli razpolagala šele naknadno, 22.3.2011. Zmotno je tudi naziranje sodbe glede dobre vere pravdnih strank. Sodišče ne oceni izpovedbe S.C. o tem, da je ob nakupu zaupal prodajalcu N. d.d., da je tudi uslužbenec Z.-ja, katere naslednica je L. d.d. in na koncu pri N. d.d. Ni izkazal niti minimalne skrbnosti, da bi se pravočasno vknjižil kot lastnik že v letu 2003. Takrat je namreč nepremičnino kupil. Tedaj je bila še vedno vpisana S., to bi sodišče moralo upoštevati. Kupca sta pač sprejela riziko, kar gre v njuno breme. Sodba nima razlogov zakaj sodišče šteje, da sta tožnika uspela izpodbiti domnevo dobre vere toženke. Tudi zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 239. člena (pravilno očitno 339. člena) ZPP. Iz sodbe izhaja, kot da bi toženka morala ugibati, ali je bila morda pri nepremičnini, ki je bila po vseh javnih podatkih brez kakršnihkoli plomb in bremen, slučajno katera oseba, ki bi se kdaj poskušala vknjižiti. Takšne neživljenjske razlage ne v pozitivni zakonodaji niti v obstoječi praksi sodišč ni mogoče utemeljiti. Bistveno je, da sta se tožnika vknjižila pri sporni nepremičnini šele tedaj, ko je imela tožena stranka v rokah že sklep o izvršbi.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Zatrjevanje tožene stranke, da je bila ob vložitvi predloga za izvršbo in ob izdaji sklepa o izvršbi predmetna nepremičnina last dolžnika L. d.d., je neutemeljeno in brez podlage. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tedaj L. d.d. ni bila lastnica nepremičnine, da je bila v zemljiški knjigi vpisana pomeni zgolj to, da zemljiškoknjižno stanje ni odražalo lastništva sporne nepremičnine. Z uvedbo Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je prenehala biti sestavni del premoženja L. d.d. obstajala je podlaga za vknjižbo lastninske pravice na sporni nepremičnini na N. d.d. Zato sta tožnika kot kupca tudi sklenila pogodbo z N. d.d. Tam je tudi navedeno, da je prodajalec nepremičnino pridobil na podlagi kupne pogodbe z dne 30.5.1984 od S. n.sol.o. Tožena stranka ni bila ne dobroverna in ne poštena. Sicer pa je vprašanje dobre vere za odločitev nebistveno. Sodišče tudi v sodbi pravilno povzema in sledi sodni praksi. Tožnika zato predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov pritožbe, ob tem pa pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na tiste postopkovne kršitve, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Prvi in drugi tožnik sta v izvršilnem postopku podala ugovor, zatrjevala sta, da imata na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo in v roku 30-dnevnega prekluzivnega roka po zavrnitvi ugovora začela to pravdo na ugotovitev, da je izvršba na predmet, stanovanje, ki je predmet tega postopka, nedopustna. Predmet odločanja je torej vprašanje, ali je predmetna izvršba, začeta na predlog toženke kot upnice, ki se vodi pod opr. št. In 1 pred istim sodiščem, glede predmeta, stanovanja, opredeljenega v izreku (nepremičnina – apartma št. 14, na naslovu K., del stavbe 14.E, vl. št. 1616/14 k.o. B.) nedopustna. Vprašanje, kdo je vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik, torej ni odločilno, in že iz tega razloga pritožbena graja, da je podana, ker naj bi iz razlogov sodbe izhajalo, da je sedaj kot lastnik vknjižena druga oseba, in sicer tožnika, ni utemeljena, saj se ne tiče bistva v izreku sprejete odločitve. Zakaj naj bi bilo odločeno izven zahtevka, pritožba ne pojasni, razlogi o pomanjkanju legitimacije pa so sploh nerazumljivi, in tudi neutemeljeni glede na pravno podlago, 64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), na podlagi katerega tožnika s trditvijo o obstoju njune pravice, ki preprečuje izvršbo, uveljavljata nedopustnost izvršbe na predmetnem stanovanju in sama pritožba v nadaljevanju pravilno poudari, da je bistveno, da tožnika dokažeta, da imata ali sta imela ob izdaji sklepa o izvršbi v korist tožene stranke pravico, ki bi preprečevala izvršbo.

Pritožba pravilno ugotovi, da je pomembna okoliščina, ki je tudi ugotovljena v sodbi, in sicer, kdaj je tožena stranka kot upnica v izvršbi pridobila tako imenovano prisilno zastavno pravico, zastavno pravico na podlagi sklepa o izvršbi (drugi odstavek 170. člena ZIZ). Tožnika sta se vpisala kot lastnika 24.3.2011, potem, ko je toženka kot upnica prisilno hipoteko pridobila osem dni prej, sklep o izvršbi, s katerim je bilo dovoljeno nadaljevanje izvršilnega postopka na nepremičnino, je bil zaznamovan v zemljiški knjigi 16.3.2011. Vendar pa sodna praksa, sledeč ustavni odločbi Up-591/10 z dne 2.12.2010, vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, ki je pridobljena s pravnim poslom, ne pripisuje več absolutnih učinkov (prim. 40. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ), prenos lastninske pravice med strankama kupne pogodbe na nepremičnini učinkuje že ob izstavitvi oziroma izročitvi zemljiškoknjižnega dovolila z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je podpis prodajalca notarsko overjen. Tako se izkaže, da je odločilnega pomena ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prednik tožnikov, banka, preden je tožena stranka pridobila prisilno hipoteko v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, prodal tožnikoma predmetno nepremičnino, pogodba iz leta 2003 je bila overjena, izstavil je tudi overjeno dovolilo, kar ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih pod točko 19. Nasprotni razlogi pritožbe ne držijo. Res pa je, da sta očitno zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja stranki že tedaj v pogodbi zapisali, da se v primeru, da vpis v zemljiško knjigo ne bo možen, zavezuje prodajalec (N. d.d.) s kupcem skleniti dodatek k tej pogodbi. Tako sta tožnika v letu 2007 na podlagi pogodbe in dovolila, izstavljenega v letu 2007, predlagala vknjižbo lastninske pravice v svojo korist, ob tem pa tudi izposlovala vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – kupne pogodbe iz leta 1984, dosegla torej, da je prišlo do vpisa lastninske pravice v korist L. d.d. (dolžnik iz izvršilnega postopka, prednik prodajalca tožnikov), predlog za vknjižbo lastninske pravice nanju pa je bil na podlagi predloga, vloženega v letu 2007, s sklepom 24.8.2010 zavrnjen zaradi pomanjkljivega identifikacijskega znaka nepremičnine. Zemljiškoknjižno dovolilo je pogoj za vpis zemljiškoknjižnih pravic, zato se poleg zavezovalnega posla zahteva tudi razpolagalni posel, ki predstavlja sporazum med prodajalcem in kupcem, ko prodajalec izjavi, da prenaša lastninsko pravico, in kupec lastninsko pravico sprejme. Zgolj zato, ker prodajalec v listini, ki jo je izstavil v letu 2007, ni nepremičnine označil tako, kot je vpisana v zemljiški knjigi, je prišlo do zavrnitve predloga za vknjižbo lastninske pravice v korist tožnikov, kar pa ne spremeni dejstva, da je bilo izdano že tedaj (ponovno) zemljiškoknjižno dovolilo, kot izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo in je bil podpis overjen. Izjava pa se je nanašala na predmetno nepremičnino, kar potrjuje nenazadnje tudi njena vsebina, le oznaka nepremičnine je bila pomanjkljiva v smislu 31. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1). Tako iz sklepa o zavrnitvi predlaganega vpisa Dn 1 z dne 24.8.2010 izhaja, da gre za nepremičnino, del stavbe, apartma št. 14 (enako označeno v dovolilu z dne 3.5.2007), vpisan v vl. št. 1616/14 (enaka številka v dovolilu, le z napačno navedbo, da gre za podvložek), in v dovolilu ni bila navedena ob tem tudi parcelna številka oz. ID znak. Kljub vsemu pa navedeno pomeni, da gre nedvomno za isto nepremičnino (oznaka apartmaja ter številka vložka) in tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil le identifikacijski znak zgolj pomanjkljiv. Obstoj veljavnega zavezovalnega posla in overjenega zemljiškoknjižnega dovolila torej pomeni, da sta tožnika, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, izkazala obstoj tako imenovane lastninske pravice v pričakovanju in s tem pravice, ki preprečuje izvršbo. Upnika, ki ni pridobil s pravnim poslom hipoteke, načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje (primerjaj 8. člen ZZK-1), to načelo varuje le upnika, ki je pridobil hipoteko na pravnoposlovni podlagi, tako tudi sodna praksa (npr. odločbe VS RS II Ips 475/2008, 132/2009), in zato ni mogoče pritrditi graji pritožbe o pomanjkljivih sodbenih razlogih glede dobre vere toženke. Tudi če je v obravnavani zadevi situacija nekoliko specifična, saj je prodajalec tožnikoma kot kupcema trikrat izročil zemljiškoknjižno listino in se je šele zadnja izkazala kot listina, ki je ob vzpostavljeni etažni lastnini vsebovala oznako nepremičnine, s katero je le-ta označena v zemljiški knjigi ter je bila šele na njeni podlagi opravljena vknjižba v korist tožnikov, je treba v tej zadevi upoštevati dodatno okoliščino, ki ji je prvostopenjsko sodišče pravilno pripisalo ustrezen pomen, in sicer, da je prav v posledici prizadevanj tožnikov, ki sta že v tožbi zatrjevala, da sta stanovanje plačala in prevzela v posest, da na podlagi kupne pogodbe izposlujeta vpis v svojo korist v zemljiški knjigi, prišlo do vknjižbe dolžnika iz izvršilnega postopka kot lastnika v zemljiški knjigi (L. d.d. L), kar je omogočilo toženki, da pridobi prisilno hipoteko. Novejša sodna praksa sicer kupčevi skrbnosti glede vpisa v zemljiško knjigo ne pripisuje več odločilnega pomena (prim. že citirani odločbi), in pritožba neutemeljeno trdi, da je odločilnega pomena neskrbnost tožnikov, ki nista že v letu 2003, ob nakupu, poskrbela tudi za vknjižbo, ter zato tudi v zvezi z (ne) oceno dokazov v tej smeri ni podana uveljavljena postopkovna kršitev.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).