Jedro

Cenilec se neupravičeno zavzema za uskladitev plačila po 51. členu Pravilnika. Pravilno in skladno s stališči sodne prakse je stališče sodišča prve stopnje, da višine plačila za opravljeno cenitev ni mogoče uskladiti neposredno z uporabo zgoraj citirane določbe zgolj na podlagi podatkov Statističnega urada RS o letni stopnji rasti cen življenjskih potrebščin. Iz besedila te določbe takšnega pooblastila sodišču ni mogoče razbrati. V zadnjem stavku 51. člena Pravilnika uporabljena besedna zveza "od uveljavitve zadnjega zvišanja," po stališču pritožbenega sodišča potrjuje stališče sodišča prve stopnje, da ta določba Pravilnika predstavlja splošno napotilo oziroma pooblastilo ministru. Ta pa lahko v skladu s četrtim odstavkom 45. člena ZSICT uveljavi zvišanje s spremembo Pravilnika.

Cenilec nima pravice do plačila za uporabo plačljive aplikacije (Arvio), s pomočjo katere je za potrebe cenitve opravil pregled opravljenih transakcij z nepremičninami. Glede na navedbe pritožbe je opravljene transakcije z nepremičninami mogoče pregledati zgolj z uporabo plačljive aplikacije. Pridobivanje podatkov o opravljenih transakcijah z nepremičninami predstavlja osnovo za izdelavo cenitve po metodi primerljivih prodaj, plačljiva aplikacija pa je, glede na navedbe cenilca, temeljno orodje, ki ga cenilec potrebuje, da sploh lahko opravlja dejavnost cenilca. Povrnitve stroškov, ki jih ima z opremo oziroma delovnimi sredstvi, ki mu omogočajo, da sploh lahko opravlja cenilsko delo, pa cenilec ne more zahtevati v okviru zahteve za povrnitev materialnih stroškov, nastalih v zvezi z izdelavo posamezne konkretne cenitve in ti stroški ne predstavljajo materialnih stroškov, do povrnitve katerih je cenilec upravičen na podlagi določb 49. člena Pravilnika.

Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje cenilca, da bi mu sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 47. člena Pravilnika moralo priznati nagrado za izdelavo dveh pisnih cenitev. Drži namreč, da je cenilec v okviru istega cenitvenega poročila izdelal cenitvi dveh samostojnih in medsebojno ločenih sklopov nepremičnin, ki vsak zase predstavljata zaključeno celoto in sta neodvisna drug od drugega.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 695,04 EUR v točkah I in III izreka zviša na znesek 957,54 EUR. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu točk I in III izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Upnik mora sodnemu cenilcu v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti pritožbene stroške v znesku 9,44 EUR.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka sodnemu cenilcu A. A. za opravljeno cenilno poročilo odmerilo nagrado in nadomestilo za stroške v skupnem znesku 695,04 EUR. V točki II izreka je ugotovilo, da cenilec ni zavezanec za DDV. V točki III izreka je odločilo, da plačilo skupnega zneska izvrši finančno računovodska služba iz založenega predujma upnika, izvedenina pa se po priloženem računu v znesku 695,04 EUR nakaže na račun cenilca. V točki IV izreka je odločilo, da se plačilo izvede najkasneje v roku 45 dni od izdaje prvostopenjskega sklepa.

2.Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje sodni cenilec. Zatrjuje, da mu je sodišče prve stopnje nagrado in stroške po posameznih postavkah obračunalo nepravilno. V zvezi z nagrado za čas potovanja na ogled opozarja, da se ta ne obračuna le v znesku 44,00 EUR, temveč v višini 55,00 EUR, in sicer 5 krat za vsakokrat začete pol ure. Cenilec je namreč potoval na dve lokaciji, tako da je vozil na relaciji A - B (32 minut - 2 x 11,00 EUR), B - C (12 minut - 1 x 11,00 EUR) in C - A (34 minut - 2 x 11,00 EUR). Nepravilna je tudi prvostopenjska ocena zahtevnosti opravljene cenitve in je cenilcu iz tega naslova nagrada v višini zgolj 350,00 EUR priznana prenizko. Cenilec poudarja, da je moral po pridobitvi uradnih podatkov za 8 parcel te najprej razdeliti na stavbna, kmetijska in gozdna zemljišča ter jih razdeliti med posamezne izvedence oziroma cenilce po področjih, kar v sklepu ni bilo podano. Opozarja, da količina dokumentacije in porabljeni čas ne moreta biti merilo za vrednotenje zahtevnosti cenitve, ampak je to lahko zgolj in samo posamezni izdelek. Enako velja tudi za obseg mnenja samega. V drugačnem primeru bi moral Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju Pravilnik) določati, pri katerem številu strani se enostavno mnenje spremeni v zelo zahtevno, ne pa, da se v vsakem posameznem primeru o tem odloča drugače. Prav tako se ne more primerjati enostavna ocena vrednosti posamezne prazne parcele ali stanovanja s cenitvijo stavbe z zemljiščem, ki zahteva drugačen pristop, pridobivanje druge dokumentacije in izvedbo posameznih izračunov. Edino sodni izvedenci in cenilci so lahko tisti, ki se lahko opredelijo, ali je zadeva enostavna, zahtevna ali zelo zahtevna. Navajanje velikosti in oblike stavb, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je povsem nerelevantno in nestrokovno, saj to nima nobene povezave z izdelavo mnenja in oceno tržne vrednosti posamezne nepremičnine. Podaja ocene vrednosti parc. št. ***/4 in XXX/1, obe k.o. Hum, bi skladno s 40. členom Pravilnika morala biti ocenjena kot zelo zahtevna. Cenilec prav tako ne sprejema stališča prvostopenjska sodišča, da ni izdelal dveh samostojnih cenitev, kot je navedel v stroškovniku, sklicujoč se na peti odstavek 47. člena Pravilnika. Kot je razvidno iz cenilnega poročila, sta bili izdelani dve cenitvi za dva sklopa nepremičnin (za parc. št. ***/4 in XXX/1, obe k.o. B, in parc. št. 0000/1, k.o. C), ki so fizično ločene med seboj kar 6 km. Prav tako je bila cenitev izdelana za vsako nepremičnino posebej. Za cenitev vsakega sklopa nepremičnini bi tako bilo cenilcu treba priznati nagrado v višini 525,00 EUR. Cenilec se ne strinja tudi s stališčem, da ni upravičen do uskladitve plačila po 51. členu Pravilnika. Meni, da je samovoljna prvostopenjska razlaga, da citirana določba predstavlja splošno napotilo oziroma pooblastilo ministru, da na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju ZSICT) zvišanje plačila uveljavi s spremembo Pravilnika. Prepričan je namreč, da 51. člen Pravilnika enolično določa, kako se obračuna uskladitev plačila. Napačno in laično je tudi prvostopenjsko stališče, da cenilec, ker ni zavezanec za plačilo DDV, pri obračunu materialnih stroškov ni upravičen do upoštevanega DDV. Opozarja, da mora tudi on stvari (kartuše, papir, servis naprav) kupovati po bruto ceni, torej z DDV, in je opravljeni izračun materialnih stroškov brez upoštevanega DDV napačen. V Pravilniku tudi ni nikjer navedeno, da se materialni stroški obračunajo v neto vrednosti, brez DDV. Glede na določbo drugega odstavka 49. člena Pravilnika pa mu sodišče prve stopnje neupravičeno ni priznalo tudi stroškov za uporabo aplikacije Arvio. Poudarja, da mu je bilo s sklepom naloženo, da oceni tržno vrednost nepremičnin, kar je mogoče le s pregledom opravljenih transakcij z nepremičninami. To pa je mogoče zgolj in samo s plačljivimi aplikacijami kot so Arvio in Trgoskop, neplačljive aplikacije namreč ne obstajajo. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje cenilcu moralo priznati nagrado in stroške v skupni višini 1.613,02 EUR. Cenilec sodišču druge stopnje zato predlaga, da mu zahtevane stroške v celoti prizna, prav tako pa, da se mu povrnejo stroški sodne takse in izgube časa za pisanje pritožbe.

3.Upnik in dolžnica na pritožbo nista odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Glede na vsebino sklepa in pritožbe je štelo, da cenilec sklep izpodbija v delu točk I in III izreka, v katerem s stroškovnim zahtevkom ni uspel, zaradi česar ga je preizkusilo v tem obsegu (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

6.Naloga cenilca v obravnavani izvršilni zadevi je bila oceniti tržno vrednost dolžničinih nepremičnin, ki sodijo v njegovo strokovno področje, in sicer parc. št. ***/4 - stavbno zemljišče s stavbo in parc. št. XXX/1 - stavbno zemljišče - cesta/vinograd, obe k.o. B, ter parc. št. 0000/1 - stavbno zemljišče s stavbo, k.o. C. Cenilec je navedeno nalogo opravil in sodišču prve stopnje predložil cenitev skupaj s stroškovnikom (list. št. 394), na osnovi česar je sodišče prve stopnje o nagradi in stroških cenilca odločilo z izpodbijanim sklepom.

7.Cenilec se neutemeljeno zavzema za odmero nagrade za čas potovanja na ogled v višini 55,00 EUR. Kot je razbrati iz njegovih pritožbenih navedb, je od doma (A) isti dan potoval najprej na prvo lokacijo ogleda (B) 32 minut, od tod na drugo, 6 km oddaljeno lokacijo ogleda (C) 12 minut in se nato od tam še 34 minut vračal nazaj do A. Glede na navedeno se pokaže, da je cenilec za potrebe oprave ogleda skupaj potoval 78 minut, za kar bi mu skladno z določbo tretjega odstavka 39. člena Pravilnika1 pripadalo plačilo zgolj v višini 33,00 EUR. Merodajen za priznanje plačila iz naslova časa porabljenega za potovanje na kraj ogleda in nazaj je v nasprotju s prepričanjem pritožbe namreč skupni čas potovanja v zvezi s posameznim ogledom, ki v obravnavani zadevi znaša 78 minut. Določba, da se cenilcu za vsake začete pol ure prizna 11,00 EUR pomeni, da cenilec prejme plačilo za začete nove pol ure trajanja potovanja v celoti, četudi ni potoval celotne pol ure. Ker je cenilec v danem primeru v zvezi z ogledom dne 27. 11. 2023 skupno potoval 2 - krat po celotne pol ure (skupaj 60 minut) in še dodatnih 18 minut, je na podlagi tretjega odstavka 39. člena Pravilnika iz tega naslova upravičen do plačila za 3 krat začete pol ure, to je 33,00 EUR. Sodišče prve stopnje je cenilcu za čas potovanja tako plačilo v znesku 44,00 EUR priznalo celo previsoko, vendar pa sodišče druge stopnje zaradi prepovedi spremembe odločitve pritožniku v škodo (359. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) v to odločitev ni poseglo.

8.Neupravičeno se cenilec zavzema tudi za uskladitev plačila po 51. členu Pravilnika.2 Skladno s citirano določbo je sprememba višine plačila možna v primeru, ko rast cen življenjskih potrebščin v času od uveljavitve zadnjega zvišanja preseže 10 odstotkov. Pravilno in skladno s stališči sodne prakse3 je stališče sodišča prve stopnje, da višine plačila za opravljeno cenitev ni mogoče uskladiti neposredno z uporabo zgoraj citirane določbe zgolj na podlagi podatkov Statističnega urada RS o letni stopnji rasti cen življenjskih potrebščin. Iz besedila te določbe takšnega pooblastila sodišču ni mogoče razbrati. V zadnjem stavku 51. člena Pravilnika uporabljena besedna zveza "od uveljavitve zadnjega zvišanja," po stališču pritožbenega sodišča potrjuje stališče sodišča prve stopnje, da ta določba Pravilnika predstavlja splošno napotilo oziroma pooblastilo ministru. Ta pa lahko v skladu s četrtim odstavkom 45. člena ZSICT4 uveljavi zvišanje s spremembo Pravilnika.5

9.Tudi materialne stroške za tiskanje, ki ga je cenilec opravil sam, strošek zanj pa skladno s tretjim odstavkom 49. člena Pravilnika izkazal s predložitvijo cenika družbe Kopibiro, in sicer v višini 0,55 EUR/stran (cena z 22% DDV), je sodišče prve stopnje cenilcu pravilno priznalo v neto znesku, torej brez upoštevanja 22% DDV (199 strani po 0,45 EUR, kar znaša 89,55 EUR). Cenilec, za katerega storitve tiskanja ni opravil drugi izvajalec, ampak je tiskanje opravil sam, je upravičen do povrnitve stroškov tiskanja v višini cene, ki se za takšno storitev obračunava na trgu, kar izkaže s predložitvijo cenika oziroma ponudbe poslovnega subjekta, ki opravlja storitve tiskanja. Če cenilec ni zavezanec za DDV, neodvisno od tega, da je moral ob nakupu tiskalnika, tonerja in papirja, ki jih je uporabil za tiskanje, plačati tudi DDV, od svoje storitve tiskanja ne bi bil upravičen obračunati DDV. Zato tudi v zvezi z izdelano cenitvijo ne more zahtevati povrnitve stroškov tiskanja, povišanih za DDV.6

10.Cenilec tudi nima pravice do plačila za uporabo plačljive aplikacije (Arvio), s pomočjo katere je za potrebe cenitve opravil pregled opravljenih transakcij z nepremičninami. Tudi v tej zvezi ne gre za primer iz četrtega odstavka 49. člena Pravilnika,7 ko cenilec analize nepremičninskih transakcij ne bi opravil sam, temveč bi to nalogo zaupal zunanjemu izvajalcu te storitve in mu plačal stroške za opravljeno delo. Nasprotno, gre za primer, ko je cenilec pri svojem delu uporabil plačljivo aplikacijo, za katero, kot je razbrati iz njegovih navedb in prilog, plačuje na podlagi izbranega paketa, in sicer 457,50 EUR za 15 analiz, kar znaša 30,50 EUR za eno analizo (list. št. 395).8 Glede na navedbe pritožbe je opravljene transakcije z nepremičninami mogoče pregledati zgolj z uporabo plačljive aplikacije. Pridobivanje podatkov o opravljenih transakcijah z nepremičninami predstavlja osnovo za izdelavo cenitve po metodi primerljivih prodaj, plačljiva aplikacija pa je, glede na navedbe cenilca, temeljno orodje, ki ga cenilec potrebuje, da sploh lahko opravlja dejavnost cenilca. Povrnitve stroškov, ki jih ima z opremo oziroma delovnimi sredstvi, ki mu omogočajo, da sploh lahko opravlja cenilsko delo, pa cenilec ne more zahtevati v okviru zahteve za povrnitev materialnih stroškov, nastalih v zvezi z izdelavo posamezne konkretne cenitve in ti stroški ne predstavljajo materialnih stroškov, do povrnitve katerih je cenilec upravičen na podlagi določb 49. člena Pravilnika.9

11.Utemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje cenilca, da bi mu sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 47. člena Pravilnika moralo priznati nagrado za izdelavo dveh pisnih cenitev. Drži namreč, da je cenilec v okviru istega cenitvenega poročila izdelal cenitvi dveh samostojnih in medsebojno ločenih sklopov nepremičnin (tj. nepremičnin parc. št. ***/4 in parc. št. XXX/1, obe k.o. B, ki ju je skupaj ocenil pod točko A cenitvenega poročila, in (dela) nepremičnine parc. št. 0000/1, k.o. C, ki jo je ocenil pod točko B cenitvenega poročila), ki vsak zase predstavljata zaključeno celoto in sta neodvisna drug od drugega. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili predmet cenitve v obeh sklopih (med drugim) starejši stavbi, vendar pa to v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje za presojo, ali gre za cenitev več medsebojno ločenih delov, ki so vsak zase zaključena celota, ni merodajno. Čeprav gre za (delno) istovrstne nepremičnine (stavbno zemljišče + stavba) in čeprav je cenilec pri oceni po metodi primerljivih prodaj glede na lokacijsko bližino pri oceni obeh zemljišč s stavbama upošteval iste primerljive nepremičnine, je moral namreč pri oceni vsake od nepremičnin upoštevati njene posebnosti, na primer lego, starost, vzdrževanje, opremljenost, dokončanost, velikost, funkcionalnost in te posebnosti ustrezno upoštevati tudi pri prilagoditvah glede na primerljive nepremičnine, na podlagi česar je za vsako od nepremičnin ugotovil tudi drugačno vrednost na m2. Pri parceli 0000/1 pa je moral dodatno upoštevati še stroške sanacije zaradi zemeljskega plazu.

12.Pritožba pa se neutemeljeno zavzema, da bi bilo vsako od opravljenih cenitev treba oceniti kot zelo zahtevno. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje namreč cenitvi takšne zahtevnosti ne dosegata. Sicer pa je cenilec v stroškovniku nagrado za zelo zahtevno cenitev priglasil le v zvezi s cenitvijo prvega sklopa nepremičnin, medtem ko je v zvezi s cenitvijo druge nepremičnine zahteval plačilo 262,50 EUR (kar je nižje od nagrade za osnovno cenitev v višini 350,00 EUR), zaradi česar mu sodišče druge stopnje, tudi če bi se z njegovim stališčem o zahtevnosti cenitve strinjalo, višje nagrade od 262,50 EUR na podlagi šele v pritožbi podanega višjega zahtevka ne bi moglo priznati.

13.Zahtevnost izvida in mnenja se presoja objektivno, upoštevaje okoliščine konkretnega primera in merila, ki so primeroma našteta v prvem odstavku 42. člena Pravilnika.10 11 Nasprotno kot meni pritožba, je za vrednotenje zahtevnosti cenilskega dela pristojno sodišče. O tem glede na določbe 42. člena ne more biti dvoma. Že iz prvega odstavka tega člena jasno izhaja, da je sodišče tisto, ki ugotavlja zahtevnost cenitve glede na v tem členu določena merila. Le kadar sodni cenilec cenitve ne poda na zahtevo sodišča ali drugega državnega organa, pa v skladu z drugim odstavkom 42. člena Pravilnika zahtevnost izdelave cenitve po merilih iz prvega odstavka 42. člena Pravilnika opredeli sam.

14.Cenilec je v predloženem stroškovniku svoje mnenje opredelil kot zelo zahtevno s pojasnilom, da je bilo treba opraviti oceno vrednosti za več parcel in prav tako za več različnih objektov na različnih lokacijah, iz različnih časovnih obdobij, z različno izvedbo dokončanja ter podati oceno vrednosti po posameznih parcelah. Po preučitvi njegovega cenitvenega poročila pa je sodišče prve stopnje ob uporabi meril iz prvega odstavka 42. člena Pravilnika pravilno presodilo, da obravnavana cenitev standarda zelo zahtevne cenitve ne izpolnjuje.

15.Zmotno je prepričanje cenilca, da obsežnost dokumentacije in porabljeni čas, ki ga je imel na voljo za izdelavo cenitve, ne moreta biti merilo za vrednotenje zahtevnosti cenitve. Prav to sta namreč merili, ki ju je sodišče, poleg drugih meril, pri oceni zahtevnosti cenitve na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 42. člena Pravilnika dolžno upoštevati, čemur je pravilno sledilo tudi prvostopenjsko sodišče. Pravilno je ocenilo, da je cenilec pridobil in preučil dodatno dokumentacijo le v manjšem obsegu in je pri tem šlo tudi za nabor standardne dokumentacije, ki jo je treba pridobiti za izdelavo vsake cenitve,12 zato dokumentacija, ki je bila podlaga cenitve, na večjo zahtevnost cenitve ne vpliva. Na mestu so tudi prvostopenjski zaključki, da je imel cenilec za izdelavo cenitve na razpolago zadosti časa in zastavljene naloge ni bil primoran opraviti pod časovnim pritiskom, kar bi vplivalo na zahtevnost njegovega dela.13 Ob navedenem prvostopenjsko sodišče tehtno izpostavlja tudi, da cenilec niti ni navedel, da bi zaradi večje zahtevnosti cenitve zanjo potreboval več časa, kot je običajno.

16.O tem, da bi bilo treba obravnavano cenitev ovrednotiti kot zelo zahtevno, cenilec sodišča druge stopnje ne more prepričati niti s sklicevanjem na to, da je izdelal cenitve za več nepremičnin. Dejstvo, da je cenilec ocenil dva ločena sklopa nepremičnin, in sicer dve nepremičnini v k.o. B in eno nepremičnino v k.o. C, se v obravnavanem primeru upošteva v skladu s petim odstavkom 47. člena Pravilnika. Tudi dejstvo, da je cenilec v okviru prvega sklopa ocenil dve nepremičnini, samo po sebi ne pomeni, da je cenitev zaradi tega mogoče oceniti kot zelo zahtevno. Ob tem je treba zlasti upoštevati, da tudi vrsta in značilnosti nepremičnin, ki sta bili predmet cenitve, niso bile takšne, da bi zahtevnost cenitve odstopala od cenitev nepremičnin, za katere se v sodni praksi običajno odmerja osnovna nagrada v višini 350,00 EUR. Cenilec je namreč v okviru prvega sklopa nepremičnin ocenil parcelo št. ***/4, ki v naravi predstavlja stavbno zemljišče v izmeri 345 m2, na katerem je postavljen zidan objekt K+P neto tlorisne površine 90,90 M2 (48 m2 bivalnih uporabnih površin in 42,90 m2 ostalih tehničnih površin) in parcelo št. XXX/1, ki v naravi predstavlja stavbno zemljišče (na katerem ni objekta), cesto in vinograd v izmeri 225 m2, pri tem pa ni šlo niti za zelo obsežne niti za kompleksnejše nepremičnine, ki bi narekovale ovrednotenje cenitve kot zelo zahtevne. Sodišče druge stopnje sicer sprejema prepričanje, da naloga sodnega cenilca v obravnavani zadevi ni bila povsem preprosta, in meni, da je izdelavo cenitve mogoče oceniti kot zahtevno, vendar pa je tudi plačilo za takšno cenitev v prvem odstavku 40. člena Pravilnika predpisano v višini 350,00 EUR. Na večjo zahtevnost cenitve ne more imeti vpliva niti dejstvo, da je moral cenilec izmed 8 parcel v lasti dolžnice izluščiti tiste, ki sodijo v njegovo strokovno področje. Informacijo o tem, kakšna je namenska raba posameznega zemljišča, je namreč lahko črpal iz osnovnih geodetskih podatkov za posamezno nepremičnino (priloge cenitve na list. št. 384 do 388).

17.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi cenilca delno ugodilo in mu poleg nagrade in stroškov, ki mu jih je priznalo že sodišče prve stopnje, na podlagi petega odstavka 47. člena Pravilnika priznalo še v stroškovniku priglašeni znesek 262,50 EUR za izdelavo samostojne cenitve nepremičnine parc. št. 0000/1, k.o. C. Izpodbijani sklep je zato spremenilo tako, da je znesek 695,04 EUR v točkah I in III izreka zvišalo na 957,54 EUR (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).14 V ostalem pa je, potem ko tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, pritožbo cenilca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu točk I in III izreka potrdilo.

18.Cenilec je s pritožbo delno uspel, zaradi česar je ob smiselni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ, upravičen do povrnitve sorazmernega dela za pritožbo potrebnih stroškov. Kot takšen mu je sodišče druge stopnje priznalo strošek plačane sodne takse za pritožbo v višini 33,00 EUR. Ni pa mu priznalo priglašenega stroška izgube časa za pisanje pritožbe v višini 4 x po 51 EUR, saj za povrnitev tega zneska niti v določbah ZSICT niti v določbah Pravilnika, ZPP oziroma ZIZ ni podlage. Cenilec, ki si je s pritožbo prizadeval za priznanje nagrade in stroškov v višini 1.613,02 EUR, torej skupno za 917,98 EUR več, kot mu je priznalo sodišče prve stopnje, uspel pa je v višini 262,50 EUR, je v pritožbenem postopku uspel v deležu 28,60%, zaradi česar je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 9,44 EUR. Ker mora stroške, ki nastanejo v izvršilnem postopku, med katere spadajo tudi pritožbeni stroški cenilca, v prvi vrsti plačati upnik (prvi odstavek 38. člena ZIZ), je sodišče druge stopnje povrnitev teh stroškov naložilo upniku, upnik pa jih bo v nadaljevanju postopka lahko priglasil kot nadaljnje izvršilne stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ).

-------------------------------

1Tretji odstavek 39. člena Pravilnika določa: "Za čas potovanja na ogled in nazaj pripada sodnemu izvedencu ali sodnemu cenilcu za vsake začete pol ure 11 eurov."

251. člen Pravilnika določa: "Višina plačila za opravljeno delo sodnih izvedencev, sodnih cenilcev in sodnih tolmačev se spreminja glede na rast cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, ki jo ugotavlja Statistični urad Republike Slovenije. Sprememba višine plačila je možna v primeru, ko rast cen življenjskih potrebščin v času od uveljavitve zadnjega zvišanja preseže 10 odstotkov."

3VSM sklep I Ip 215/2023 z dne 2. 8. 2023, VSM sklep I Ip 244/2023 z dne 20. 6. 2023 in VSK sklep I Cp 55/2023 z dne 3. 2. 2023.

4Četrti odstavek 45. člena ZSICT določa: "Minister predpiše višino plačila za opravljeno delo ter povrnitev stroškov iz prvega odstavka tega člena."

5O istem vprašanju je naslovno sodišče odločilo že s sklepom VSM I Ip 244/2023 z dne 20. 6. 2023, v katerem je enako stališče zavzelo še ob primerjavi primerljivih določb Odvetniške tarife, Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom ter Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroškov do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen.

6Tako tudi VSM sklep I Ip 215/2023 z dne 2. 8. 2023.

7Četrti odstavek 49. člena Pravilnika določa: "Če sodni izvedenec oziroma sodni cenilec storitve iz drugega odstavka tega člena ni opravil sam, se mu na podlagi predloženega računa povrne strošek že plačane storitve v neto znesku ali pa se opravljena storitev na podlagi predloženega računa plača neposredno izvajalcu storitve."

8Cenilec je v zvezi s tem sicer predložil le cenik ponudnika, iz katerega izhajajo cene različnih paketov (457,50 EUR za 15 analiz, 732,00 EUR za 30 analiz, 2.196,00 EUR za 100 analiz), ni pa predložil tudi dokazila o dejansko naročenem paketu.

9Prim. VSM sklep I Ip 641/2020 z dne 11. 11. 2020; VSM sklep I Ip 432/2019 z dne 20. 5. 2019; VSL sklep I Cpg 294/2020 z dne 10. 6. 2020.

10VSL sklep I Cpg 351/2022 z dne 21.7. 2022.

11Prvi odstavek 42. člena Pravilnika določa: "Sodišče zahtevnost izdelave izvida in mnenja ali cenitve ugotavlja zlasti glede na obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja ali cenitve, čas, ki ga ima sodni izvedenec oziroma sodni cenilec na voljo, da izvid in mnenje ali cenitev pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet izvida in mnenja ali cenitve, ter druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca ali sodnega cenilca.

12Dodatna dokumentacija obsega zemljiškoknjižne izpiske, podatke iz zbirk GURS, PISO, GERK ter UE, podatke o pravnih poslih iz uradne evidence trga nepremičnin in podatke nepremičninske agencije o ponudbi podobnih nepremičnin v neposredni bližini.

13Sodišče je cenilcu za izdelavo cenitve s sklepom določilo rok 45 dni. Cenilec je sklep sodišča prejel 10. 11. 2023, ogled opravil 27. 11 2023, cenitev pa izdelal 12. 12. 2023 in jo sodišču predložil še pred iztekom 45 dnevnega roka (ta bi se iztekel 27. 12. 2023). Izpostavljenih prvostopenjskih ugotovitev cenilec v pritožbi niti ne prereka, tudi po stališču naslovnega sodišča pa tako predstavljen časovni okvir izdelave sporne cenitve ne podpira teze, da gre v obravnavanem primeru za zelo zahtevno cenilno poročilo.

14Sodišče druge stopnje ob tem še opozarja, da preostanek že založenega predujma ne zadošča za celotno plačilo cenilca po spremenjenem sklepu, zaradi česar bo moralo sodišče prve stopnje upniku naložiti še ustrezno doplačilo.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.