Jedro

Stranka v postopku določitve zaščitene kmetije je njen lastnik, če je ta mrtev, pa njegovi dediči. Tožnice niso stranke v obravnavanem primeru, ker je izključna lastnica zaščitene kmetije živa, tožnice pa niso lastnice, solastnice ali skupne lastnice te kmetije, položaja stranke pa jim tudi ne daje sprožitev pravde glede obravnavane kmetije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1936/97-14 z dne 18.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 27.5.1997, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic zoper odločbo Upravne enote K. z dne 21.3.1997. S to odločbo je prvostopni organ zavrgel pritožbo tožnic zoper svojo odločbo z dne 10.12.1996, ker je menil, da tožnice niso stranke v postopku zaščite kmetije, ki je bila ob izdaji prvostopne odločbe v izključni lasti J.B., ki jo je pred tem podedovala po svojem pokojnem možu, sorodniku tožnic, ker ne izpolnjujejo pogojev po 49. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke ter prvostopnega organa in enako menilo, da tožnice ne izkazujejo tiste pravne koristi oziroma tistega pravnega interesa, ki je potreben za to, da se jim prizna položaj stranke v postopku ugotavljanja oziroma preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Uradni list RS, št. 70/95). Sodišče prve stopnje pa je opozorilo tudi na to, da je bila pritožba zoper odločbo o zaščiti kmetije vložena po tem, ko je bil postopek za stranke, ki so se postopkov udeleževale, končan, in zato po ustaljenem pravnem naziranju pritožba ni bila pravočasna. Zato bi jo moral prvostopni organ oziroma tožena stranka obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Čeprav tega upravna organa nista storila, sodišče ni odpravilo odločbo tožene stranke, ker je menilo, da je treba tožnicam omogočiti, da se v upravnem sporu preveri njihov položaj stranke.

Tožnice vlagajo pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Menijo, da jim gre položaj stranke po 49. členu ZUP/86. Ne drži, da nimajo pravnega interesa v postopku določanja zaščitene kmetije, ki je bila svoj čas last J.B. oziroma pozneje S.B., saj je od tega odvisna usoda vseh tistih nepremičnin, ki so bile predmet zapuščinskega postopka, in katere bi nedvomno lahko podedovale tudi tožnice, ker so dedinje po pokojnem S.B. Opozarjajo na nepravilnosti, ki so se dogajale v postopku dedovanja po pokojnem S.B., in na nepravilnosti, ki naj bi se dogajale v postopku določanja zaščitene kmetije. Navajajo, da kmetija ni izpolnjevala pogojev za zaščiteno, ker je bila neurejena, neobdelana, kar bo ostalo tudi v bodoče, saj bi bila obdelava zagotovljena le, če bi se kmetija dedovala po delih. Navajajo, da je njihov interes v tem, da želijo očuvati, povečati in ojačati premoženje svojih pravnih prednikov. Zaradi odločitev prvostopnega sodišča in pred njim upravnih organov pa so jim ta prizadevanja onemogočena. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi ter odpravi odločbo tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zavrgel pritožbo tožnic zoper odločbo o določitvi zaščitene kmetije, iz razloga, ker tožnice ne morejo imeti statusa stranke v postopku določanja zaščitene kmetije. Ne gre torej za presojanje, ali so pogoji za zaščito kmetije izpolnjeni, temveč za to, kdo ima položaj stranke v tem postopku.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru prvostopni organ ravnal pravilno, ko je pritožbo tožnic zavrgel, saj je niso vložile osebe, ki so v postopku zaščite kmetije imele položaj stranke. Stranka v postopku določanja zaščitene kmetije je tudi po presoji pritožbenega sodišča le lastnica obravnavanih zemljišč, to je J.B., ki je bila ob izdaji prvostopne odločbe v zemljiški knjigi vpisana kot izključna lastnica parcel, ki tvorijo zaščiteno kmetijo. Postopek za zaščito kmetije je potekal na podlagi 25. člena ZDKG, torej je šlo za preverjanje pogojev, ali kmetija, ki je bila zaščitena z odlokom, še izpolnjuje pogoje za zaščito kmetije, predpisanih z 2. členom ZDKG, pri čemer se ta postopek začne po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke, torej lastnika zemljišč. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnice pravnega interesa za priznanje položaja strank v tem postopku ne izkazujejo, ker niso lastnice zemljišč iz sestave zaščitene kmetije, niti tega ne izkazujejo s sprožitvijo pravde glede zemljišč, ki so v sestavi zaščitene kmetije, kajti sama pravda jim še ne daje nobenih pravic oziroma upravičenj do navedenih zemljišč.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, in potrdilo odločitev prvostopnega sodišča.