Jedro

Ker gre v obravnavanem primeru za relativno enostavno in preprosto (lahko bi rekli: običajno in vsakodnevno) opravilo, pri čemer se je tožnica zavedala nevarnosti prenašanja vozička z naloženo vodo, bi bilo pretirano od delodajalca zahtevati, da mora tožnici dati navodilo, da mora nestabilne elemente (vedra z vodo) preko stopnic prenašati posebej in ne skupaj z vozičkom.

Ker stopnice (v teraco izvedbi) tako v primeru, da je podlaga suha, kot tudi, če je mokra, ustrezajo varni uporabi, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da na varne stopnice ni treba nameščati protidrsnih oblog. Takšne stopnice zato ne predstavljajo nevarne stvari.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v II. točki spremeni tako, da se toženi stranki priznani stroški znižajo za 300,32 EUR (na 359,88 EUR). V ostalem delu se pritožba zavrne, sodba pa se v nespremenjenem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od tožene stranke plačilo 33.175 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, (II.) naložilo tožnici, da toženi stranki plača 660,20 EUR pravdnih stroškov in (III.) sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške.

2. V pravočasni pritožbi tožnica uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Opozarja, da je se sodba večino opira na izvedeniško mnenje dr. A. A., ki je bilo izdelano tako nestrokovno, da pritožnica pa dvomi v njegovo nepristranskost. Posamezne pritožbene trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo tudi odgovorjeno nanje.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritrjuje izpodbijani odločitvi, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju izhajalo iz pravilne pravne podlage. Kot je pojasnilo, je v času sojenja veljaven prvi odstavek 184. člen Zakona o delovnih razmerjih1 določal, da mora delodajalec delavcu po splošnih pravilih civilnega prava povrniti škodo, ki jo ta pretrpi pri delu ali v zvezi z delom. Nadalje je za odločanje pomemben 131. člen Obligacijskega zakonika,2 ki v prvem in drugem odstavku pravi, da je, kdor povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo.

6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje temeljiti in prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je odgovorilo na vsa pravno pomembna vprašanja in nato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

7. Pritožba najprej opozarja, da je izvedenec dr. A. A. na ogled prišel v spremstvu B. B. in da je na ogledu sodelovala tudi C. C., obe pa sta zaposleni pri delodajalcu tožnice in torej po mnenju tožnice zainteresirani za izid pravde. C. C. je po navedbah pritožbe na ogledu sodelovala kot demonstratorka (po klančini je vozila voziček z vedri, pri tem polila vodo in jo hitela brisati). Izvedenec nobene od njiju v izvedeniškem mnenju ni omenil, ko pa je bil zaslišan je rekel, da je na ogled vabil samo pravdni stranki in njuna pooblaščenca. Če bi delo opravil skrbno, bi po prepričanju tožnice moral navajati vse okoliščine ogleda – tudi sodelovanje prič, ki so zainteresirane za uspeh tožene stranke.

8. Za kvalitetno in temeljito opravljeno izvedeniško delo seveda ni nujno, da izvedenec pojasni, kdo vse je bil navzoč ob ogledu. Še posebej, če navzočnost oseb ni ključna za rezultate njegovega dela. Ko je bil zaslišan, je povedal, da je na ogled vabil le stranki in njuna pooblaščenca in nobenega razloga ni, da temu ne bi verjeli. Izvedeniško mnenje je kvalitetno in temeljito, če izvedenec ob upoštevanju svoje stroke jasno odgovori na vsa zastavljena vprašanja in če v njenem mnenju ni protislovij. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, izvedeniško mnenje izvedenca dr. A. A. izpolnjuje naštete kriterije. V zvezi z očitki, da je C. C. na ogledu sodelovala kot demonstratorka, je izvedenec, ko je bil zaslišan, prepričljivo pojasnil, da tožnica ob ogledu ni imela nič proti, da pokaže način prenosa C. C. Tožnica temu na glavni obravnavi, na kateri je bil izvedenec zaslišan in na kateri je navedeno pojasnil, ni nasprotovala. Nadalje pritožba izvedencu očita, da je vlogo C. C. na zaslišanju zanikal, nato pa rekel, da če je prišlo do politja, to še bolj potrjuje njegovo mnenje. Pritožbeno sodišče ne vidi, v čem bi bilo takšno izvedenčevo pojasnilo problematično.

9. Pritožnici se je pojavil dvom v tekočino, ki jo je uporabil izvedenec pri preizkusu. Na to naj bi tožnica opozarjala pred sodiščem prve stopnje. Izvedenec bi moral uporabiti vodo iz pipe, ne pa druge tekočino, ki jo je prinesel s seboj.

10. Glede tega je izvedenec izpovedal, da je bila v steklenici, ki jo je imel s seboj, navadna voda. Povedal je, da je bila tožnica ob ogledu vprašana, če se strinja z uporabo te vode, pa ni nasprotovala. Ko je bil izvedenec na glavni obravnavi zaslišan, tožnica takšni njegovi izpovedbi ni oporekala.

11. Pritožba opozarja na neskladnost med izvedeniškim mnenjem ter Poročilom o oceni meritve drsnosti tal. Kot opozarja tožnica, je v mnenju izvedenec zaključil, da podlaga ustreza varni uporabi tako v suhih kot mokrih pogojih, iz poročila pa izhaja, da rezultati meritev ne ustrezajo standardom varnosti, če je površina mokra.

12. Izvedenec je v dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 5. 2. 2019 na takšne pripombe tožnice odgovoril in pojasnil, da je v 5. točki poročila napačno zapisano, da rezultati meritev ne ustrezajo standardom varnosti, če je površina mokra, pravilno je namreč zapisano v 7. točki mnenja, kjer je ugotovljeno, da tudi mokra podlaga ustreza varni uporabi. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbeno trditev. Izvedenec seveda v dopolnitvi svojega mnenja lahko pojasni in popravi kakšno očitno pisno pomoto, ki se je zgodila v prvotnem mnenju, kar je naredil tudi izvedenec dr. A. A. v dopolnitvi izvedeniškega mnenja.

13. Nadalje pritožba meni, da izvedenec ni bil prepričljiv in ni ponudil znanstvenih ugotovitev na zastavljena vprašanja. Primer tega je izjava o drsnosti podplata, ko je najprej rekel, da je obutev primerna za hojo po mokri podlagi. Nato je izjavil, da sam ne more izmeriti drsnosti, ampak da bi to morali opraviti v laboratoriju. Nato pa je rekel, da sledi izjavi delodajalca, da so copati primerni in da po njegovi strokovni oceni to drži. Tožnica dvomi v izvedenčevo strokovnost in meni, da mnenje ne temelji na znanstvenem spoznanju izvedenca, ampak na izjavi delodajalca. Pritožba opozarja, da izvedenec ni ocenjeval drsnosti s pridobitvijo konkretne obutve, ampak na podlagi fotografije primerljive obutve, poleg tega pa je sodišče kot enega od znakov, da gre za primerno obutev, zapisalo, da piše na obutvi »antiscivo« oz. »protizdrsno«, po prepričanju tožnice ta napis protizdrsnosti ne more zagotoviti, še posebej, če gre za obrabljeno obutev.

14. V zvezi s tem lahko pritožbeno sodišče odgovori le na konkretne pritožbene trditve, ko tožnica konkretno navaja, v čem vidi izvedenčevo neprepričljivost in nestrokovnost. Na trditve, da je izvedenec med zaslišanjem odgovarjal neprepričljivo, da se je zapletal in (na splošno) ni ponudil znanstvenih ugotovitev na postavljena vprašanja, pritožbeno sodišče ne more odgovarjati, saj gre za pavšalne trditve. Ko pa pritožba izpostavlja vprašanje drsnosti obutve, ki jo je ob škodnem dogodku uporabljala tožnica, pa je bil izvedenec po presoji pritožbenega sodišča prepričljiv. Izpovedal je, da je bila obutev za delo čistilke ustrezna, tožnica v zvezi s tem tudi ne ponudi trditev, kaj konkretno bi bilo z njegovo ugotovitvijo narobe. Ko pritožba izpostavlja izvedenčeve odgovore glede meritev drsnosti tožničine obutve je treba pojasniti, da je sodišče med drugim pridobilo odgovor Zavoda za gradbeništvo Slovenije (list. št. 261), ki v laboratoriju opravlja meritve drsnosti obutve, iz katerega izhaja, da po nekaj letih drsnosti obuvala ni več mogoče meriti, saj se struktura gume spreminja in rezultati meritev ne bi bili enaki, kot bi bili takoj po dogodku, prav tako pa ni mogoče vzeti drugega obuvala, ker se pri proizvajalcu spreminja sestava gume, ki jo uporablja za izdelavo obuval. Ta odgovor laboratorija tako pojasnjuje, da po nekaj letih (zaradi opisanih okoliščin) ni več mogoče opraviti meritev drsnosti konkretnega obuvala, takšno pojasnilo pa v ničemer ne nasprotuje izvedenčevim zaključkom. Nikakor ne drži, da je izvedenec izvedeniško mnenje izdelal le na podlagi fotografije obuvala, saj je na glavni obravnavi imel na razpolago konkretno obuvalo, ki ga je ob škodnem dogodku uporabljala tožnica (obuvalo je tudi priloga v spisu). Sodišče je v obrazložitvi res zapisalo tudi ugotovitev, da na obuvalo piše »antiscivo«, kar pomeni »protizdrsno«, vendar pa ustreznosti obuvala ni ugotovilo zgolj na podlagi te okoliščine, ampak celota izvedenih dokazov potrjuje, da je bila tožničina obutev ustrezna.

15. Neutemeljen je zato tudi pomislek tožnice, da obutev, kakršno je imela tožnica ob škodnem dogodku, ni primerna za delo čistilke, ki ga je po mnenju tožnice izvedenec neargumentirano označil kot enostavno. Ob tem pritožba dodaja, da dela čistilka v težjih razmerah: s kemikalijami, pleza po lestvah (npr. za čiščenje oken, visokih omar,...), hodi po mokrih tleh, dela v vlagi, prenaša težja bremena (npr. vedra z vodo).

16. Za odločitev izvedenčeva opredelitev, da gre za lažje delo, ni pomembna, saj je potrebno ugotoviti okoliščine konkretnega dogodka, ki ga tožnica v tožbi opredeljuje kot škodni dogodek in v katerem zatrjuje, da je utrpela škodo. Kot je izvedenec izpovedal tudi na glavni obravnavi, je bila obutev, ki jo je nosila ob škodnem dogodku tožnica, povsem ustrezna za delo čistilke, pri tem pa je pojasnil, da obutev z narezljanim gumijastim podplatom (kot je bila tožničina) preprečuje tudi zdrs na mokrih tleh. Pritožba niti ne izpostavi v čem bi bila ta ugotovitev pomanjkljiva – sami tožničini pomisleki pa ne morejo ovreči izvedenčevih zaključkov o ustreznosti ob obutve.

17. Glede usposabljanja tožnice opozarja pritožba, da na izjavi tožnice, da je bila teoretično in praktično poučena o nevarnostih na delovnem mestu ni njenega podpisa. Tudi izjava o oceni tveganja je po prepričanju tožnice pomanjkljiva.

18. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na stališče iz sodbe VS RS II Ips 322/2016, da je zahteva, da bi bilo treba delavcu dati navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu. Hkrati je v isti zadevi VS RS poudarilo, da presoja, ali mora delodajalec glede konkretne delovne obveznosti izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, terja predhodno oceno o tem, kakšne nevarnosti so povezane z opravljanjem te delovne obveznosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb, pri čemer sta osrednji vodili narava delovne obveznosti, ki jo mora delavec opraviti, in način njenega izvajanja. In s tem soglaša tudi pritožbeno sodišče. Glede na naravo dela, ki ga je opravljala tožnica, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno, da bi se ji za vsako posamezno opravilo dalo navodilo. Pomembno je, da se je sama zavedala, da je prenašanje vozička z naloženo vodo nevarno, torej se je (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje) nevarnosti zadevala, kar pa seveda pomeni, da bi morala samoiniciativno ravnati bolj previdno. Ker gre v obravnavanem primeru za relativno enostavno in preprosto (lahko bi rekli: običajno in vsakodnevno) opravilo, pri čemer se je tožnica zavedala nevarnosti prenašanja vozička z naloženo vodo, bi bilo pretirano od delodajalca zahtevati, da mora tožnici dati navodilo, da mora nestabilne elemente (vedra z vodo) preko stopnic prenašati posebej in ne skupaj z vozičkom. Takšna ugotovitev je potrjena tudi s strokovno oceno izvedenca varstva pri delu. Glede na vse to izjava, da je tožnica poučena o nevarnostih na delovnem mestu, na kateri ni njenega podpisa, in tudi (po prepričanju tožnice) nepopolna izjava o tveganju ne moreta vplivati na odgovornost tožničinega delodajalca za škodo, ki jo v tožbi zatrjuje tožnica. Očitno je namreč, da se je tožnica kljub temu zavedala nevarnosti prenašanja vozička z naloženima vedroma z vodo.

19. Tožnica v pritožbi trdi še, da je med postopkom zahtevala izločitev izvedenca, sodišče pa njenega predloga ni obravnavalo, s čimer je kršilo pravila postopka. Po pregledu spisa je mogoče ugotoviti, da tožnica ni predlagala izvedenčeve izločitve, pripomb na izvedeniško mnenje, s katerimi stranka zaradi nestrinjanja z izvedenčevimi ugotovitvam predlaga postavitev drugega izvedenca, pa ni mogoče šteti za predlog za izločitev izvedenca. V svojih vlogah je le nasprotovala izvedenčevim zaključkom in predlagala več dopolnitev. Kot je razvidno iz spisa, pa je izvedenec na vse njene pripombe in dodatna vprašanja tudi odgovoril. Glede meritev drsnosti podplata konkretnega tožničinega obuvala je bilo že pojasnjeno, da se jih zaradi časovne oddaljenosti ni več dalo opraviti, kar je prepričljivo pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

20. Glede objektivne odgovornosti je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo stališče, ki izhaja iz odločbe VSK I Cp 339/2017, ker naj stopnice ne bi bile iz marmorja, kot tiste iz citirane sodbe. Tožnica opozarja, da je izvedenec povedal, da imajo glede drsnosti stopnice iz poliranega teraca in marmorja enake lastnosti, zaradi česar bi se sodišče moralo izjaviti o predstavljenem stališču iz sodne prakse.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (10. točka obrazložitve), da gre v obravnavani zadevi za drugačno situacijo, kot v zadevi VSK I Cp 339/2017, saj so bile v navedeni zadevi stopnice marmornate. Pritožba skuša izenačiti lastnosti marmornatih in stopnic v teraco izvedbi, a to iz pojasnil izvedenca ne izhaja. Izvedenec je v obravnavani zadevi jasno izračunal drsnost tal (glej 12. točka obrazložitve). Ko pa je odgovarjal na vprašanje, kako razloži, da je drsnost večja pri nekaterih suhih površinah (kamen, marmor, teraco) kot pri mokrih, pa je pojasnil, da se v določenih primerih pokaže, da so suhe stopnice bolj drsne od mokrih in da je takšna ugotovitev značilen pojav za materiale kot so marmor, kamen, teraco. Iz njegove izpovedbe pa ni mogoče zaključiti, da bi bile stopnice v teraco izvedbi enako drsne kot marmornate.

22. Glede na ugotovljeno, da stopnice (v teraco izvedbi) tako v primeru, da je podlaga suha, kot tudi, če je mokra, ustrezajo varni uporabi, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da na varne stopnice ni treba nameščati protidrsnih oblog. Takšne stopnice zato ne predstavljajo nevarne stvari, zaradi česar je pritožba neutemeljena tudi v delu, ko trdi ravno to.

23. Nadalje pritožba izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni napravilo zaključka o tem, da so tudi ostale delavke enako prenašale voziček. V zvezi s tem naj bi bile izjave prič nekonsistentne, kar vzbuja tožnici dvom v resničnost izpovedb. Tožnica je glede na to pričakovala, da je način, kot so ga uporabljali vsi, najbolj varen za prenašanje vozička.

24. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnica ne more utemeljiti odškodninske odgovornosti delodajalca s sklicevanjem na podobno (nepravilno) ravnanje svojih sodelavk. Kot že rečeno, je namreč bistveno, da se je sama zavedala, da je nevarno prenašanje vozička s polnimi vedri preko stopnic, saj zaradi velikosti vozička ne vidi pred seboj. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje, da iz zaslišanja C. C. izhaja, da je tožnici rekla, da naj vedro pri prenašanju vozička odstrani, da ji bo lažje, ne pa, da ne sme tako prenašati vozička.

25. Pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v video posnetek kamere, ki je nameščena na hodniku, kjer se je zgodil škodni dogodek. Pritožba sicer sprejema, da se posnetek hrani le za tri mesece (kar pomeni, da v času sojenja ogled škodnega dogodka ni bil več mogoč), a poudarja da je predlagan ogled posnetka, kako je izvedenec prišel na ogled (kdo je bil z njim) in pa glede tega, kako čistilke prenašajo voziček.

26. Pojasnjeno je že bilo, da ni nobenih razlogov, da ne bi verjeli izvedencu, da na ogled ni vabil drugega kot le stranki in njuna pooblaščenca. Pritožbeno sodišče ne vidi prav nobene težave, če je izvedenec na hodniku srečal C. C. in B. B. in nato z njima prišel na sam kraj dogodka – kar bi se dalo sklepati iz situacije. Izvedeniško mnenje je izdelano strokovno, izvedenec pa je tudi prepričljivo odgovoril na vsa postavljena vprašanja, zato pritožbeno sodišče vanj ne dvomi. Glede načina prenašanja vozička (ki naj bi se videl s posnetka), pa je že bilo pojasnjeno, da je ključno, da se je tožnica zavedala, da je način, kakršnega je uporabljala, nevaren. Neizvedba dokaza z ogledom video posnetka zato ne predstavlja procesne kršitve, saj ta dokaz za odločitev iz pojasnjenih razlogov ni bil potreben.

27. Pritožba nadalje opozarja, da je tožena stranka zahtevku oporekala samo, da je tožnica padla zato, ker ni uporabljala klančin in ne, da je nepravilno prenašala voziček. Po mnenju tožnice je zato sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage, da je padcu botrovala njena napaka zaradi nepravilnega prenosa vozička preko stopnic.

28. Kot je razvidno iz spisa, ta pritožbena trditev ne drži. Iz odgovora na tožbo je namreč razvidno, da je tožena stranka navajala, da delodajalec tožnici ni dopuščal nošnje vozička po stopnicah niti ni bil o tem seznanjen, res pa je, da odgovor na tožbo omenja tudi klančine. Poleg tega tožena stranka navaja, da je tožnica s svojim malomarnim ravnanjem povzročila padec. Iz povzetka teh navedb je razvidno, da ni bilo odločeno preko trditev tožene stranke.

29. Ko pritožba navaja, da je iz vpogleda na spletno stran »Slovenska akreditacija« razvidno, da niti D., d. o. o., niti izvedenec nimata akreditacije, zaradi česar se postavi dvom v usposobljenost izvedenca za meritve drsnosti tal, na kar je tožnica večkrat opozorila, sodišče pa je vseeno sledilo izvedencu, gre v tem delu za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožnica namreč pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da izvedenec nima akreditacije. Te navedbe zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

30. Po mnenju pritožnice je neupravičena zavrnitev dokazov, ki jih je tožnica podala po tistem, ko je prejela prepis zaslišanja izvedenca, saj je tožnica morala najti strokovnjaka, ki bi ji bil pripravljen svetovati, potem pa je prišlo še do zaprtja države. Opozarja, da pa je tako in tako predlagala postavitev drugega izvedenca.

31. Po koncu zaslišanja izvedenca stranki zanj nista imeli več vprašanj, s tem je bilo izvajanje dokaza z izvedencem, njegovim neposrednim zaslišanjem, zaključeno. Naknadne pripombe na njegovo izvedeniško mnenje, podano med zaslišanjem na glavni obravnavi, zato niso bile več možne. Prav tako ne dokazni predlogi – te je mogoče predlagati le do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Po ustaljeni sodni praksi stranka nima apriorne pravice do drugega mnenja; nepopolnost mnenja ali strankino nestrinjanje z njim še nista razlog za postavitev novega izvedenca. Drugače pa je v primerih, ko je izvedenec izvedeniško delo opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako. Tedaj je izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke. Gre za situacije, ko je vzpostavljen dvom takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca pomenila procesno kršitev zaradi metodološke kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja.3 Po prepričanju pritožbenega sodišča glede izvedeniškega mnenja izvedenca dr. A. A. ni takšnega indica, da bi v dokazni temi obstajalo realno znanstveno tveganje za napako, zato za pritegnitev drugega izvedenca v postopek ni bilo podlage.

32. Delno pa je pritožba utemeljena, in sicer v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Po mnenju pritožnice so neupravičeni stroški za prihod pooblaščenca iz Celja do Kranja oz. Ljubljane, saj je bil tožbeni zahtevek naslovljen na podružnico v Ljubljani. Poleg tega pa je pooblaščenec, ki ni odvetnik, upravičen le do stroškov javnega prevoza in ne kilometrine.

33. Res je, da je tožba naslovljena na podružnico v Ljubljani, a je pooblaščenec iz Celja, kar mu seveda daje podlago zahtevati prevozne stroške od tam. Res pa je – in na to utemeljeno opozarja pritožba – da pooblaščencu, ki ni odvetnik pripadajo le stroški javnega prevoza (drugi odstavek 18. člena v zvezi s 6. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku). Pooblaščenec tožene stranke zato ni upravičen do kilometrine, ki mu jo je priznalo sodišče prve stopnje, ampak le do stroškov javnega prometa.4 Strošek vozovnice za vlak na relaciji Celje – Ljubljana znaša 7,00 EUR v eno smer, strošek vozovnice za vlak na relaciji Celje – Kranj pa znaša 7,70 EUR.5 Stroški za prihod na štiri naroke in enkrat na ogled tako skupaj znašajo 75,60 EUR, kar je za 300,32 EUR manj od s strani sodišča prve stopnje prisojenega zneska. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je v preostalem delu pritožbo treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

34. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v neznatnem delu (manj kot 1 %), zato v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Prav tako sama krije stroške odgovora na pritožbo tožena stranka, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami,v nadaljevanju: ZDR. 2 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ. 3 VSRS Sodba II Ips 138/2018. 4 V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je njen pooblaščenec upravičen do kilometrine, ker javnega prevoza z avtobusom ni ob primernem času, a to ne drži. Javni prevoz je namreč tudi vlak. Po podatkih spletne strani https://potniski.sz.si/vozni-red vozi na relaciji Celje – Kranj 26 vlakov dnevno, prvi že ob 4.22 s prihodom v Kranj ob 6.44, na relaciji Celje – Ljubljana pa kar 31 vlakov dnevno. Pooblaščenec bi se zato gotovo lahko peljal na naroke in na ogled z vlakom. 5 Po podatkih s spletne strani https://potniski.sz.si/vozni-red.