Jedro

ZOR v zvezi z vrnitvijo morebitne izpolnitve sopogodbenika v primeru naknadne nemožnosti izpolnitve druge pogodbene stranke napotuje na pravila o neopravičeni pridobitvi. Ta pa zapadlost in s tem začetek teka zamudnih obresti veže na dobro oz. slabo vero neopravičeno obogatenega.

Izrek

1) Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. Ig 96/00595-2, z dne 15.11.1996 za zakonite zamudne obresti od zneska 962.720,00 SIT za čas od 8.7.1996 do 3.10.1996 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

2) V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del izpodbijane sodbe potrdi.

3) Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. Ig 96/00595-2, z dne 15.11.1996. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da je bila pogodba, sklenjena med pravdnima strankama razdrta.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbene pavšalne trditve, češ da tožeči stranki ne dolguje vtoževanega zneska, ne morejo omajati prepričljivosti drugačne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Pritožnika velja opozoriti, da že pred sodiščem prve stopnje ni obrazložil svojega stališča, zakaj tožniku naj ne bi "nič dolgoval". Ob tako pavšalnem ugovoru sodišče prve stopnje res ni imelo razloga, da bi ne sledilo trditvam in dokazom tožeče stranke, iz katerih sledi, da je tožeča stranka delno izpolnila svojo obveznost po pogodbi T 41/96, sklenjeni med pravdnima strankama (priloga A 4), da pa tožena stranka svoje obveznosti ni mogla izpolniti, o čemer je tožečo stranko obvestila z dopisom z dne 3.10.1996 (priloga A 10). Presoja sodišča, da mora tožena stranka vrniti tožeči plačani avans za nedobavljeni kompresor, je zato pravilna.

Pritožbeno sodišče le pravne kvalifikacije obveznosti tožene stranke, da vrne avans v situaciji, kakršna je razvidna iz razlogov izpodbijane sodbe, ne sprejema. Pritožbeno sodišče namreč v ugotovljenem dejanskem stanju ne vidi podlage za stališče, češ da je bila omenjena pogodba razdrta. Tožeča stranka je sicer na zadnjem naroku za glavno obravnavo trdila, da je sporna pogodba fiksna. Vendar pa so te njene trditve v nasprotju s tožbenimi, iz katerih sledi, da je toženi stranki očitala, da kompresorja ni dobavila ne ob dogovorjenem roku, ne kasneje. Tudi sicer besedilo omenjene pogodbe ne govori v prid fiksnosti roka izpolnitve tožene stranke.

Iz že omenjenega dopisa tožene stranke tožeči z dne 3.10.1996 bi sledilo, da je nastopila naknadna nemožnost izpolnitve na strani tožene stranke. Korespondenca med pravdnima strankama, ki jo sodišče prve stopnje v razlogih povzema, pa bi govorila v prid stališču, da sta se pravdni stranki strinjali, da je pogodba razvezana (ne razdrta), le o zapadlosti dolgovanega avansa se nista mogli dogovoriti. V takšni situaciji ostaja sporna zapadlost obveznosti vrnitve prejetega avansa, ne pa sama ta obveznost. Tudi naknadna nemožnost izpolnitve, za katero ni odgovorna nobena izmed pravdnih strank, ima namreč za posledico obveznost vrnitve, kar je sopogodbenik na račun pogodbe že izpolnil (1. odst. 137. čl. v zvezi z 210. čl. ZOR). ZOR v zvezi z vrnitvijo morebitne izpolnitve sopogodbenika v primeru naknadne nemožnosti izpolnitve druge pogodbene stranke napotuje na pravila o neopravičeni pridobitvi. Ta pa zapadlost in s tem začetek teka zamudnih obresti veže na dobro oz. slabo vero neopravičeno obogatenega (214. čl. ZOR). In ker je tožena stranka najkasneje 3.10.1996, ko je tožeči sporočila, da kompresorja ne more dobaviti, že vedela, da neupravičeno zadržuje avans, ki ga je pridobila prav zato, da kompresor za tožečo stranko nabavi, je potrebno šteti, da je takrat postala nepošteni pridobitelj. Odtlej gredo tožeči stranki zato tudi zamudne obresti (1. odst. 137. čl. v zvezi z 214. čl. ZOR).

Pritožbeno sodišče je v okviru uradoma upoštevnega razloga zmotne uporabe materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP) na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz 1. tč. izreka. Ker je preostali uradni preizkus pokazal, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ni narekovala spremembe njenega stroškovnega dela (3. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 166. čl. ZPP). Odločitev o stroških odgovora na pritožbo pa temelji na 155. čl. ZPP.