Jedro

Poznejše obračunavanje carine po 271. členu ni možno, če podatki, ki so vpisani v carinsko deklaracijo, ustrezajo stanju uvoženega blaga. Sodišče svoje odločbe ne more opreti na navodilo direktorja carinske uprave, ki ni bilo objavljeno v uradnem listu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo carinarnice z dne 12.4.1991, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za spremembo vrednosti blaga (osebni avtomobil Opel Kadett, letnik 1988) ocarinjenega po uvozni carinski deklaraciji z dne 1.2.1991. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da se po določbi 1. odstavka 44. člena carinskega zakona carinska osnova za rabljeno blago ugotavlja na podlagi določb 34. do 45. člena tega zakona in pravilnika o pogojih in načinu ugotavljanja carinske osnove (Uradni list SFRJ, št. 16/82 in 29/83). V konkretnem primeru je bila carinska osnova v znesku 95.401,00 (takratnih) din določena komisijsko - poškodba avtomobila je bila ocenjena na 30 % in na podlagi podatkov iz kataloga Schwacke št. 1/91 kot podatkov, s katerimi je carinarnica razpolagala (37. člen carinskega zakona) glede na to, da kupoprodajna pogodba ni bila overjena s strani pristojnega organa v ZR Nemčiji in je zato carinarnica v smislu 257. člena carinskega zakona ni sprejela. Navodilo Zvezne carinske uprave, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, bi se uporabilo in s tem priznala izrabljenost tožnikovega vozila v višini 51%, če bi se ob carinjenju priložila faktura za novo vozilo, ki se uvaža kot rabljeno. Tožnik ugotovljeni carinski osnovi do dviga avtomobila izpod carinskega nadzorstva ni ugovarjal (263. člen carinskega zakona). Carino in druge uvozne davščine je plačal dne 2.2.1991 in v deklaraciji tudi ni označeno, da so dajatve obračunane začasno (2. odstavek 266. v zvezi z 2. odstavkom 264. in 2. odstavkom 265. člena carinskega zakona). Zato tudi po mnenju tožene stranke niso izpolnjeni pogoji za uporabo 271. člena carinskega zakona - da bi carinarnica spremenila carinsko osnovo za ocarinjeni tožnikov osebni avtomobil. Tožnik v tožbi navaja, da se strinja z oceno poškodovanosti avtomobila (30 %). Stanje kilometrine po števcu je bilo res 19.800, toda vozilo je bilo dejansko popolnoma uničeno, ker ga je prejšnji lastnik (firma) uporabljal na gradbišču. Carinarnica bi morala vrednost avtomobila zmanjšati za procent izrabljenosti, ki je predpisan v obveznem navodilu Zvezne carinske uprave. Navedba v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je bila carinska osnova določena v skladu s 44. členom carinskega zakona ni točna, ker je za uporabo te določbe predpisano omenjeno obvezno navodilo. Prav tako je netočna navedba glede obvezne predložitve fakture za novo vozilo, saj faktura ne obstoja glede na to, da je bil tožnik že tretji lastnik vozila. Vrednost novega vozila v letu 1988 pa je carinarnica imela v katalogu Schwacke. Carino in druge dajatve je moral plačati pod prisilo, saj mu je carinik, ki je vodil postopek, rekel, da nima pravice pritožbe ali vrnitve avtomobila v tujino, temveč mora dajatve plačati. Tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožbenega ugovora, da bi carinarnica pri ugotavljanju carinske osnove morala uporabiti predpisano obvezno navodilo Zvezne carinske uprave, sodišče ne more upoštevati. To navodilo je namreč interni akt Zvezne carinske uprave, ki ni predpis oziroma splošni akt, objavljen v uradnem listu, zato sodišče tega navodila ne more uporabiti oziroma na njega opreti svoje odločbe.

Tudi ostali tožbeni ugovori niso utemeljeni. Sodišče je v tej zadevi že enkrat odločilo ter je s sodbo z dne 16.7.1992 odpravilo odločbo takratnega organa druge stopnje - Zvezne carinske uprave. Sodišče je to prejšnjo odločbo organa druge stopnje odpravilo, ker ni moglo preizkusiti utemeljenosti tožbenih navedb. Tožena stranka namreč takrat sodišču ni poslala upravnih spisov v tej zadevi oziroma jih iz objektivnih razlogov ni mogla poslati, ker so se nahajali pri Zvezni carinski upravi. Zato je sodišče o prejšnji tožbi, na podlagi določbe 3. odstavka 33. člena zakona o upravnih sporih, odločilo brez upravnih spisov. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka skladno z določbo 62. člena zakona o upravnih sporih upoštevala pripombe sodišča in presodila vse pritožbene navedbe ter ustrezno obrazložila, zakaj jih šteje za neutemeljene. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi dala razloge, kako je bila ugotovljena izrabljenost tožnikovega vozila, zakaj ni upoštevala navodila, na katero se sklicuje tožnik, prav tako je dala tudi razloge, zakaj niso izpolnjeni pogoji za uporabo 271. člena carinskega zakona.

Po mnenju sodišča niso podani pogoji za ponovni obračun carinskih in drugih uvoznih davščin po 271. členu carinskega zakona. Tožnik je v carinski deklaraciji navedel, da želi uporabo 35. člena carinskega zakona. Carinarnica ni sprejela predložene kupoprodajne pogodbe iz razlogov, ki jih navaja izpodbijana odločba in ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija. Zato je carinarnica utemeljeno ugotovila carinsko osnovo po 37. členu carinskega zakona, na podlagi podatkov s katerimi je razpolagala, to je podatkov navedenih v carinski deklaraciji ter podatkov iz kataloga Schwacke ter komisijsko ugotovljenega procenta poškodovanosti vozila. Tožnik ugotovljenega procenta poškodovanosti ne izpodbija. Tudi ugotovljeni carinski osnovi do dviga avtomobila izpod carinskega nadzorstva tožnik ni ugovarjal. Odmerjeno carino je takoj plačal in je torej ni izpodbijal v rednem pritožbenem postopku (59. člen carinskega zakona). Poznejše obračunavanje in vračanje carine pa je po 271. členu carinskega zakona možno le, če podatki, ki so bili vpisani v deklaracijo, ne ustrezajo stanju uvoženega blaga. V tem primeru pa, po mnenju sodišča, ne gre za nobenega v carinsko deklaracijo vpisanega podatka, ki ne bi ustrezal stanju uvoženega blaga.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe zakona o upravnih sporih, carinskega zakona in drugih zveznih predpisov, smiselno uporabilo kot republiški predpis.