Jedro

Ker je bila tožniku invalidska pokojnina na temelju I. kategorije invalidnosti pravnomočno priznana od 1. 2. 2020 dalje, mu je v skladu s 3. odst. 48. člena ZPIZ-2G pravilno odmerjena v višini 37 % od pokojninske osnove.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 26. 4. 2021 in št. ... z dne 25. 2. 2021 ter odmero invalidske pokojnine v znesku 650,00 EUR na mesec od 1. 2. 2020 dalje (I. tč. izreka) ker je presodilo, da sta odločbi pravilni in zakoniti. Hkrati je izreklo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom za spremembo sodbe v smeri ugoditve zahtevku, oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Sodišče ni pravilno uporabilo 3. odst. 48. člena Zakona o pokojninskem invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2). Iz 2. odst. 48. člena ZPIZ-2 izhaja, da se invalidska pokojnina zavarovancu, ki je postal invalid pred dopolnitvijo 65 let starosti, odmeri najmanj v višini 41 % pokojninske osnove. Ta določba je absolutna in mimo nje ni mogoče odločati. Predstavlja izjemo, neodvisno od koledarskega leta nastanka invalidnosti, na podlagi katere se invalidska pokojnina odmeri v višini 41 % pokojninske osnove. Sodišče je napačno uporabilo 3. odst. 48. člena ZPIZ-2, ki za leto 2020 določa odmero v višini 37 %.

Vztraja pri trditvah o resnosti bolezni od leta 2003 dalje, saj iz medicinske dokumentacije izhaja, da ima srčno okvaro, diastonično disfunkcijo levega prekata, okvaro delovanja levega srčnega prekata, dispnejo, težko dihanje ob naporu, kronično zvišan krvni tlak, hipertrofično kardiopatijo, povečano srce in sinusno tahikardijo. Glede na bolezen je prepričan, da je upravičen do invalidske pokojnine najmanj 650,00 EUR na mesec in ne le 351,46 EUR. Že od leta 2002 po krivici prejema nizko invalidnino, saj se mu zdravstveno stanje konstantno slabša in od leta 2003 ni bil zmožen za delo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo prvostopenjsko sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka in pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je zavrnilna sodba pravilna in zakonita in da pritožba ne more biti uspešna.

5. Gre za spor o višini invalidske pokojnine. Z dokončno odločbo z dne 24. 6. 2021 je zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 2. 2021, s katero je tožniku od 1. 2. 2020 dalje odmerjenih 351,46 EUR mesečne invalidske pokojnine. Ob dopolnjenih 12 letih, 2 mesecih in 13 dneh slovenske pokojninske dobe, 2 mesecih in 13 dneh makedonske dobe ter 9 mesecih prištete dobe, je pokojnina za skupnih 13 let 1 mesec in 26 dni odmerjena v višini 37 % od dejanske pokojninske osnove 920,45 iz najugodnejšega povprečja plač od 1974 do 1987. 6. Odmera pokojnine temelji na relevantnih določbah 30., 45. ter 48. člena ZPIZ-2, ki jih je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že toženi zavod. Po 1. odst. 48. člena ZPIZ-2 se pokojnina za invalidnost, ki je posledica bolezni ali poškodbe zunaj dela, _odmeri od pokojninske osnove v % glede na dopolnjeno pokojninsko dobo_ na način, določen v 37. členu zakona. Dne 1. 1. 2020 je začela veljati in se uporabljati novela Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2G). S 14. členom ZPIZ-2G je besedilo 2. odst. 48. člena glede 36 % (moški) oz. 39 % (ženske) nadomeščeno z 41 %. Spremenjeni 2. odst. 48. člena ZPIZ-2G tako določa, da se pokojnina zavarovancu, ki je postal invalid pred dopolnjenim 65 letom starosti, odmeri najmanj v višini 41 % od pokojninske osnove. Vendar pa dodan _novi 3. odst. 14. člena ZPIZ-2G_ nadalje izrecno predpisuje, da _ne glede na 2. odst. 48. člena,_ v letu 2020 znaša najnižji odstotek za odmero invalidske pokojnine za moške _37 %_ (v letu 2021 38 %, v letu 2022 39 % in v letu 2023 v višini 40 %) od pokojninske osnove. S 3. odst. 48. člena ZPIZ-2G je bila torej izključena uporaba noveliranega 2. odst. 48. člena ZPIZ-2G pri odmerjanju invalidskih pokojnin v letu 2020. To pa pomeni, da je bilo v prehodnem letu 2020 mogoče tožniku invalidsko pokojnino zakonito odmerjati le ob uporabi 3. odst. 48. člena ZPIZ-2G.

7. Ker je bila tožniku invalidska pokojnina na temelju I. kategorije invalidnosti pravnomočno priznana od 1. 2. 2020 dalje (A/4), mu je v skladu s 3. odst. 48. člena ZPIZ-2G pravilno odmerjena v višini 37 % od pokojninske osnove. Drugačno pravno naziranje tožnika je zmotno, zato nesprejemljivo in ne pogojuje drugačne sodbe od izpodbijane. Pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

8. Pravno irelevantno je nadalje izpostavljanje zdravstvenih težav od leta 2003, naštevanje diagnoz, zatrjevanje tožnika da že od tedaj ni bil zmožen za delo itd. Tovrstna dejstva za rešitev spora o višini invalidske pokojnine sploh niso odločilna. Povsem zmotno je končno tudi stališče pritožnika, da bi invalidska pokojnina morala biti odmerjena najmanj v višini 650,00 EUR mesečno. V obravnavani zadevi za odmero pokojnine v takšni višini zagotovo niso izpolnjeni pogoji. V zvezi z očitano prenizko odmero 351,46 EUR invalidske pokojnine pa lahko sodišče pritožniku na koncu samo še pojasni, da je ta izključno posledica majhnega odmernega odstotka zaradi kratke pokojninske dobe, ki jo je dopolnil v zavarovanju v aktivni dobi.

9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti ter tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje višje invalidske pokojnine na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu je na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno hkrati skleniti, da krije pritožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 3 Ur. l. RS, št. 75/2019. 4 Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami.