Jedro

Korekcijska dolžnost prvostopenjskega sodišča pride v poštev pri presoji vrednosti spornega predmeta samo v primeru, če je opravljena najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Tožeča stranka v tožbi navedene vrednosti spornega predmeta kasneje, razen ob spremembi tožbe, ne more (niti sama niti v soglasju s toženo stranko) spreminjati.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo ugotovilo, da je tožnica lastnica 2/3 nepremičnin parc. št. ..., vse k. o. ..., kar sta tretja toženka in prvi toženec dolžna priznati, in da je lastnica 1/3 nepremičnin parc. št. ..., kar je dolžan priznati prvi toženec. Tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala, naj se ugotovi, da izjava o odpovedi lastninske pravice z dne 18.9.1964, številka 465-83/64-5/11, ni nikoli nastala kot pravno veljavna listina in nima nikakršnih učinkov, v delu, ki se nanaša na parc. št. ..., k.o. ..., in v delu, v katerem se toženi stranki nalaga izstavitev zemljiškoknjižnih listin za vknjižbo tožničine lastninske pravice na vtoževanih parcelah je zavrglo, medtem ko je presežni tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča. Proti drugostopenjski sodbi je tožnica vložila pravočasno revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnjenem delu, podrejeno, sodbi nižjih sodišč naj razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je pritožbeno sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ko je pravno podlago tožbenega zahtevka videlo le v priposestvovanju, saj je tožnica glede nekaterih parcel kot pravno podlago za pridobitev lastninske pravice navajala tudi dejstvo nenastanka izjave o odpovedi lastninske pravice po A. A. Zaključki sodišč v izpodbijanih sodbah, da tožnica na nekaterih parcelah ni dokazala posesti, so protispisni, saj je izvedencu pokazala vse parcele, ki jih ima v posesti, in je nato izvedenec opredelil parc. št. spornih nepremičnin. Glede samega uživanja posesti med pravdnima strankama niti ni bilo spora. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki Š375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)Ć. Druga toženka je na revizijo odgovorila. Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ker je druga toženka odgovor na revizijo vložila sama, pri tem pa ni izkazala, da ima (njen pooblaščenec po generalnem pooblastilu) opravljen pravniški državni izpit, revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji njenega odgovora ni upoštevalo. Revizija ni dovoljena. Pravdni postopek na prvi stopnji se je končal s sodbo in sklepom z dne 7.1.2005, torej v času veljavnosti sedanjega ZPP. Glede na prehodno določbo 498. člena ZPP so se od uveljavitve tega zakona dalje uporabljale vse njegove določbe, torej tudi določbe o reviziji. Za presojo dovoljenosti revizije je tako odločilen drugi odstavek 367. člena ZPP, ki v premoženjskih sporih dovoljuje revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je sicer na naroku za glavno obravnavo 22.2.2002 (po skoraj enajstih letih vodenja postopka) v soglasju s strankama s sklepom ugotovilo, da znaša vrednost spornega predmeta 20.864,63 EUR (prej 5.000.000 SIT), vendar je takšna korekcijska dolžnost pri presoji vrednosti spornega predmeta prvostopenjskega sodišča upoštevna samo v primeru, če je opravljena najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari (tretji odstavek 44. člena ZPP). Pred tem je na istem naroku na pobudo sodišča tožnica, ne da bi spremenila tožbeni zahtevek, popravila vrednost spornega predmeta na 4.590,21 EUR (prej 1.100.000 SIT). Ker velja, da tožeča stranka v tožbi navedene vrednosti spornega predmeta kasneje, razen ob spremembi tožbe, ne more (niti sama niti v soglasju s toženo stranko) spreminjati, revizijsko sodišče pri presoji dovoljenosti revizije tudi tega popravka ni upoštevalo. Izhodišče za ugotovitev vrednosti spornega predmeta je tako vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Dne 25.5.1991 je tožnica vložila tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah proti R. B. in O. K. in ob tem navedla vrednost spornega predmeta 5.000 din. Med pravdo je tožbeni zahtevek večkrat precizirala, popravila in razširila (npr. razširitev tožbenega zahtevka na tretjo toženko, Republiko Slovenijo), nazadnje 17.6.2002, vendar ob tem ni nikoli spremenila vrednosti spornega predmeta. Upoštevajoč Zakon o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 17/91) in Zakon o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/06) se izkaže, da znaša vrednost spornega predmeta 20,86 EUR (prej 5.000 SIT). Ker vrednost spornega predmeta ne presega revizijskega praga, je tožničina revizija nedovoljena, zato jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.