Jedro

Pritožnik sodišču ne more očitati neupoštevanja okoliščin, s katerimi sodišče ni seznanjeno. Na njem je bilo namreč trditveno breme glede tistih dejstev, ki bi omogočala presojo nezmožnosti plačila sodne takse brez ogrožanja njegove dejavnosti. Pritožnik pa v predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni niti pojasnil niti izkazal, za kakšne stroške in v kakšni višini potrebuje denarna sredstva za svoje delovanje v okviru njegovih rednih poslov v teku postopka prisilne poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njenemu predlogu v oprostitev plačila sodne takse oziroma razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je v utemeljitev predloga za oprostitev plačila sodne takse navajala dejstvo, da posluje z izgubo in da je zaradi dolgotrajne in nenehne blokade vseh tekočih računov in s tem povezanih likvidnostnih težav pristojnemu sodišču predlagala začetek postopka prisilne poravnave, ki ga je sodišče začelo s sklepom St 392/2014 z dne 14. 3. 2014, kar še dodatno potrjuje, da sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti. Predlogu je priložila izjavo o premoženjskem stanju in podatke iz zadnjega objavljenega letnega poročila.

5. Drži pritožbena trditev, da mora sodišče pri odločanju o oprostitvi plačila sodne takse upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke. To mu nalaga četrti odstavek 11. člena ZST-1. Da bi takšno presojo lahko opravilo, pa mora stranka vse navedene okoliščine zatrjevati in podrobneje pojasniti svoje premoženjsko in likvidnostno stanje.

6. Zgolj z navedbo, da je imel tožnik blokirane transakcijske račune in da se je zato zoper njega začel 14. 3. 2014 postopek prisilne poravnave, pa tožnik s predlogom za oprostitev plačila sodne takse ne more uspeti. Postopek prisilne poravnave sicer res izkazuje slabo finančno stanje tožnika, vendar sam zase še ne utemeljuje taksne oprostitve, sicer bi že sam ZST-1 dejstvo insolventnosti stranke (ki je pogoj za začetek postopka prisilne poravnave ali stečajnega postopka) opredelil kot okoliščino, ki narekuje oprostitev plačila sodne takse. Postopek prisilne poravnave se je začel že pred nastankom tožnikove taksne obveznosti v tem postopku, zato začetek postopka prisilne poravnave na obseg taksne obveznosti ne vpliva, ker ne gre za terjatev, za katero učinkuje začetek postopka prisilne poravnave (prvi odstavek 160. člena ZFPPIPP).

7. Pritožnik tudi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča o njegovem likvidnostnem stanju, ki izhaja iz priložene izjave o njegovem premoženjskem stanju in podatka o denarnih sredstvih po bilanci stanja, meni pa, da bi prvostopenjsko sodišče moralo navedene podatke presojati glede na velikost podjetja in njegove tekoče obveznosti. Vendar pa pritožnik sodišču ne more očitati neupoštevanja okoliščin, s katerimi sodišče ni seznanjeno. Na njem je bilo namreč trditveno breme glede tistih dejstev, ki bi omogočala presojo nezmožnosti plačila sodne takse brez ogrožanja njegove dejavnosti. Pritožnik pa v predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni niti pojasnil niti izkazal, za kakšne stroške in v kakšni višini potrebuje denarna sredstva za svoje delovanje v okviru njegovih rednih poslov v teku postopka prisilne poravnave (prvi odstavek 151. člena v zvezi s 34. členom ZFPPIPP). Njegova pritožbena trditev, da je sodišče prilive na transakcijskih računih presojalo ne ozirajoč se na obveznost tožeče stranke, plačati prej nastale obveznosti, je zato neupoštevna.

8. Pritožbeno sodišče pa kot nedovoljenih pritožbenih novot skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 ni smelo presojati pritožbenih navedb o zmanjšanju zalog, kratkoročnih in dolgoročnih finančnih naložb glede na podatke v predhodnih letnih poročilih, o odtujitvi vseh odvečnih zalog in finančnih sredstev in o potrebnosti preostalih sredstev za obratovanje družbe. Pritožnik namreč ni pojasnil, niti verjetno izkazal, zakaj navedenih dejstev ni mogel pravočasno navesti že v predlogu za oprostitev plačila sodne takse.

9. Na podlagi zgoraj obrazloženega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče glede na v predlogu za oprostitev plačila sodne takse navedena dejstva le-ta pravilno ugotovilo in pravilno presodilo, da ne dajejo podlage za ugoditev predlogu tožeče stranke za taksno oprostitev.

10. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali deloma za neutemeljene, deloma pa za neupoštevne, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).