Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine ugodilo v celoti, tožnici je prisodilo znesek, kot ga je zahtevala, ko je po prejemu izvedenskega mnenja skrčila tožbeni zahtevek. V postopku je imela možnosti izračun v izvedenskem mnenju preizkusiti in ni mogoče šteti, da je bila glede izračuna v zmoti. V pritožbenem postopku ne more uveljavljati, da bi bila upravičena do višje odpravnine, ker bi s prisojo višjega zneska prekoračili tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice proti stečajnemu dolžniku družbi S.T. d.o.o. - v stečaju na podlagi neizplačanih plač v neto znesku 75.586,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2007 do plačila, od bruto zneskov pa je dolžna odvesti davke in prispevke, kar je tožeča stranka zahtevala več in sicer znesek 62.263,95 EUR, je zavrnilo (1/a točka izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice proti stečajnemu dolžniku družbi S.T. d.o.o. - v stečaju na podlagi neizplačanih regresov v neto znesku 1.337,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2007 do plačila, od bruto zneskov pa je dolžna odvesti davke in prispevke, kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več in sicer znesek 206,40 EUR, je zavrnilo (1/b točka izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice proti stečajnemu dolžniku družbi S.T. d.o.o. - v stečaju na podlagi neizplačane odpravnine v znesku 5.655,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2007 do plačila, z vsemi pripadajočimi davki in prispevki (1/c točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe v znesku 235,320,66 EUR v tem delu postopek ustavilo (1. odstavek izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 2.258,98 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tega roka do plačila, pod izvršbo (2. odstavek izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu odločitve o ugotovitvi terjatve iz naslova odpravnine (v 1/c točki izreka) in zoper odločitev v sklepu o stroških postopka (v 2. odstavku izreka), iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je v tožbi zaradi ugotovitve terjatve iz naslova neizplačanih plač, regresa za letni dopust in odpravnine zahtevala višje zneske, nato pa je med postopkom skrčevala zahtevke glede na ugotovitve izvedenca finančne stroke. Tako je v pripravljalni vlogi dne 22. 2. 2010 med ostalim skrčila zahtevek iz naslova odpravnine na znesek 5.655,15 EUR z obrestmi. Po izdaji prvostopenjske sodbe je bila seznanjena z napako izvedenca pri izračunu odpravnine in sicer s pisnim poročilom dne 3. 1. 2011, v katerem je izvedenec navedel, da je pravilno obračunana odpravnina v višini 9.769,82 EUR, kar je več, kot je bilo prisojeno v izpodbijanem delu sodbe. V pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2010 je res zahtevala odpravnino v znesku 5.655,15 EUR, vendar je to storila v dejanski zmoti, ker je dosledno sledila izračunu izvedenca v izvedenskem mnenju. Izvedenec je namreč obresti v znesku 2.057,33 EUR napačno odštel od neto zneska 7.712,00 EUR, namesto da bi obresti pravilno prištel k navedenemu znesku, da bi tako znašala obveznost tožene stranke iz naslova odpravnine v višini 9.769,82 EUR. V posledici takšne nepravilne odločitve so ji zmotno prisojeni tudi stroški postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in v izpodbijanem delu sodbe in sklepa spremeni odločitev tako, da ji prizna odpravnino in stroške postopka v zahtevanem višjem znesku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta sodba in sklep v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sodbo in sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Tožnica je v sporu uveljavljala zoper toženo stranko terjatve proti družbi S.T. d.o.o. - v stečaju zaradi zastalega plačila prejemkov iz delovnega razmerja, tako med ostalim tudi terjatev iz naslova odpravnine v višini treh mesečnih plač na podlagi 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotovitve dejanske višine denarnih obveznosti pritegnilo v postopek izvedenca finančne stroke, ki je za vsako zahtevano terjatev (plača, regres za letni dopust in odpravnina) izdelal v pisnem mnenju ustrezne izračune. Izvedenec je na pripombe strank izdelal še dopolnitev pisnega mnenja, v katerem je določil terjatev iz naslova odpravnine skupaj z obrestmi v višini 5.655,15 EUR. Tožnica je očitno temu sledila in v pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2010 skrčila svoje zahtevke v skladu z dopolnjenim izvedenskim mnenjem. Tako je iz naslova odpravnine zahtevala terjatev v znesku 5.655,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2007 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je razsodilo v skladu s postavljenim tožbenim zahtevkom.

Pri materialnem zahtevku, gre za pravico stranke, naperjeno proti drugi stranki, da ji ta nekaj da, stori, opusti ali dopusti. Zahtevek v procesualnem pomenu pa predstavlja zahtevo, ki je naslovljena na sodišče, da izda sodbo določene vsebine. Takšna zahteva se uveljavlja s tožbenim predlogom. Po določbi 2. člena ZPP odloča sodišče v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov in ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno. To pomeni, da je sodišče pri svoji odločitvi vezano na zahtevek, ki ga lahko stranki v celoti ali delno prizna, lahko pa ga zavrne. Ne sme pa sodišče priznati stranki več, kot je zahtevala, saj gre v takšnem primeru za prekoračitev zahtevka. Če se ugotovi, da je bil s sodbo prekoračen tožbeni zahtevek, ima to v pritožbenem postopku za posledico razveljavitev sodbe (357. člen ZPP). Pritožbeno sodišča pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke (3. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je konkretnem primeru s sodbo dne 17. 11. 2010 priznalo tožnici terjatev iz naslova odpravnine v višini 5.655,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2007 dalje na podlagi dokončno modificiranega zahtevka iz zadnje pripravljalne vloge z dne 22. 2. 2010. Ko je tožnica razpolagala z dopolnjenim izvedeniškim mnenjem in izračunom odpravnine, je imela vse možnosti, da bi takšen izračun dodatno sama preizkusila in opozorila na morebitno napako, zaradi česar sedaj njeno pritožbeno zavzemanje, da je takrat verjela v pravilnost izračunov in temu sledila, ne more biti sprejemljivo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v njenem primeru ne gre za nikakršno opravičljivo zmoto, ki bi se pri presoji zahtevkov morala upoštevati. Če bi sedaj sodišče ugodilo takšnemu uveljavljanju tožnice in ji priznalo odpravnino v višjem znesku, bi s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, saj mora vendarle odločiti v mejah postavljenih zahtevkov. Seveda pa ima tožnica možnost, da uveljavlja razliko v odpravnini v novem postopku, če se bo za to odločila.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).