Jedro

Arbitražna pogodba je samostojna pogodba, medtem ko je arbitražna klavzula sestavina druge materialnopravne pogodbe.

Prenehanje veljavnosti arbitražne klavzule učinkuje ex nunc, to je od dneva sodbe, ko je sodišče izreklo, da je arbitražna klavzula nehala veljati, in sicer za naprej (pro futuro), medtem ko razveljavitev učinkuje ex tunc, to je od dneva pogodbe, in sicer za nazaj (pro praeterito).

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem delu (prvem in tretjem odstavku izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so arbitražne klavzule v pogodbah med tožečo in toženo stranko štev. 441/89, 306/90, 177/89, 481/89, 442/89 in 100/86 nehale veljati (prvi odstavek izreka); višji zahtevek pa je zavrnilo (drugi odstavek izreka). Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 10.400,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke, v 8 dneh (tretji odstavek izreka).

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožena stranka po zakonitem zastopniku. Ker ni navedla, v katerem delu izpodbija prvostopno sodbo, je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) štelo, da jo izpodbija samo v tistem delu, v katerem ni zmagala, to je v ugodilnem (prvi odstavek izreka) in stroškovnem delu (tretji odstavek izreka). Dlje njen pravovarstveni interes namreč tudi ne seže. Tožena stranka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 353. člena ZPP. Ker pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja (prvi odstavek 467. člena ZPP), je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo samo v mejah ostalih dveh pritožbenih razlogov (absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava) ter glede uveljavljane prekoračitve tožbenega zahtevka (tretji odstavek 365. člena ZPP).

Tožena stranka je smiselno predlagala razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem delu z vrnitvijo zadeve v novo sojenje, pri čemer ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pogodbe med pravdnima strankama štev. 441/89 (priloga A6), štev.

306/90 (priloga A7), štev. 177/89 (priloga A9), štev. 481/89 (priloga A10), štev. 442/89 (priloga A8) in štev. 100/86 (priloga A11) so vsebovale arbitražno klavzulo, razveljavitev katere je tožeča stranka ob smiselni uporabi petega odstavka 475. člena ZPP uveljavljala s tožbo. Smiselno zato, ker v konkretnem primeru ni šlo za samostojno arbitražno pogodbo, ampak je šlo za arbitražno klavzulo, ko je bila arbitražna pogodba sestavina navedenih materialnopravnih pogodb.

Tožeča stranka je toženo stranko v skladu s prvim odstavkom 474. člena ZPP pozvala (prvič s predlogom z dne 17.3.1993 - priloga A4, drugič pa z urgenco z dne 9.4.1993 - priloga A3), da naj v 15 dneh imenuje arbitra in jo o tem obvesti. Ker tožena stranka ni imenovala svojega arbitra, je tožeča stranka pač v skladu s petim odstavkom 475. člena ZPP zahtevala, da sodišče izreče prenehanje arbitražne pogodbe oziroma arbitražne klavzule.

V situaciji, ko tožena stranka po pozivu tožeče stranke ni imenovala arbitra, je imela tožeča stranka na razpolago dve možnosti (tožene stranke namreč k imenovanju arbitra ni mogoče prisiliti): lahko bi predlagala, da imenovanje arbitra izvrši sodišče (v skladu s prvim odstavkom 475. člena ZPP), lahko pa bi (tako kot v konkretnem primeru) zahtevala, da sodišče izreče prenehanje arbitražne pogodbe oziroma arbitražne klavzule (v skladu s petim odstavkom 475. člena ZPP). Ker je tožeča stranka uporabila drugo možnost, je sodišče prve stopnje pravilno izreklo, da so klavzule o arbitraži nehale veljati (ni jih pa razveljavilo). Tožeča stranka je namreč prvo možnost uveljavljala le podrejeno (v smislu drugega odstavka 188. člena ZPP), kar pomeni, da bi sodišče podrejenemu (pogojnemu) zahtevku lahko ugodilo le v primeru, če bi se v postopku izkazalo, da je primarni (nepogojni) zahtevek neutemeljen.

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje procesnopravno in materialnopravno pravilno izreklo prenehanje veljavnosti arbitražne klavzule. Pri tem tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj tožeči stranki ni prisodilo nekaj več ali nekaj drugega kot je vtoževala.

Prenehanje veljavnosti je namreč vsebovano v zahtevku na razveljavitev in je nekaj manj (zato je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo tisto, kar je tožeča stranka zahtevala več). Prenehanje veljavnosti učinkuje ex nunc, to je od dneva sodbe, in sicer za naprej (pro futuro), medtem ko razveljavitev učinkuje ex tunc, to je od sklenitve pogodb, in sicer za nazaj (pro praeterito).

Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v ugodilnem delu (prvi odstavek izreka) potrdilo prvostopno sodbo (na podlagi 368. člena ZPP). Potrdilo pa jo je tudi v stroškovnem delu (tretji odstavek izreka), saj pritožba zoper sodbo vsebuje tudi pritožbo zoper stroškovni izrek sodbe (oziroma zoper sklep o stroških).