Jedro

Določilo 9. člena ZST je treba razumeti tako, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati, razen če je bilo zastaranje prekinjeno. Zastaranje je prekinjeno z vsakim uradnim dejanjem pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse, vendar tudi v tem primeru nastopi zastaranje, ko potečejo štiri leta od nastanka taksne obveznosti. Iz navedenega izhaja, da je štiriletni zastaralni rok le skrajni (torej absolutni) rok, v katerem je še dopustna izterjava sodne takse, medtem ko mora biti aktivno ravnanje sodišča v smeri izterjave sodne takse podano v dveh letih po preteku leta, v katerem je taksna obveznost nastala, da ne pride do njenega zastaranja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se taksa za sodbo ne izterja.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da v roku 15 dni plača sodno takso za sodbo v znesku 24.062,00 SIT in v istem roku sodišču predloži dokazilo o plačilu, sicer bo sodno takso prisilno izterjalo po pristojnem davčnem organu.

Proti takšnemu sklepu se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil tožnik. V pritožbi je navedel, da je taksna obveznost za sodbo nastala dne 05.11.2003, sodišče prve stopnje pa jo je od njega prvič terjalo šele z opominom z dne 06.07.2006. Ker plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati, sodišče prve stopnje pa je od tožnika v tem času ni izterjalo, se sedaj ne more sklicevati na določilo II. odstavka 9. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST). V tem roku bi kljub vloženi pritožbi in pošiljanju spisa na Višje sodišče to lahko storilo, zaradi česar je predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da tožnik ni več dolžan plačati sodne takse za sodbo.

Toženec na tožnikovo pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru je pritožbeno sporno plačilo sodne takse za sodbo, izdano dne 05.11.2003. Prvostopno sodišče jo je z izpodbijanim sklepom naložilo v plačilo tožniku, ker ni sledilo njegovemu stališču iz zahteve za izdajo odločbe o odmeri takse, da je taksna obveznost zastarala. Tožniku je bil namreč glede na trenutek nastanka taksne obveznosti (konec leta 2003) opomin za plačilo sodne takse z dne 05.07.2006 poslan znotraj štiriletnega zastaralnega roka, v katerem je sodišče prve stopnje imelo objektivno možnost zahtevati plačilo sodne takse.

Takšno razlogovanje pa je po presoji drugostopnega sodišča materialnopravno zmotno. Določilo 9. člena ZST je treba razumeti tako, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati, razen če je bilo zastaranje prekinjeno. Zastaranje je prekinjeno z vsakim uradnim dejanjem pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse, vendar tudi v tem primeru nastopi zastaranje, ko potečejo štiri leta od nastanka taksne obveznosti. Iz navedenega izhaja, da je štiriletni zastaralni rok le skrajni (torej absolutni) rok, v katerem je še dopustna izterjava sodne takse, medtem ko mora biti aktivno ravnanje sodišča v smeri izterjave sodne takse podano v dveh letih po preteku leta, v katerem je taksna obveznost nastala, da ne pride do njenega zastaranja (da torej pride do pretrganja dveletnega relativnega zastaralnega roka).

V konkretnem primeru takšno aktivno ravnanje sodišča pred 05.07.2006 ni izkazano, zaradi česar je na mestu zaključek, da je tožnikova taksna obveznost za sodbo z dne 05.11.2003 z iztekom leta 2004 (natančneje dne 31.12.2004) zastarala, saj v tem času njeno plačilo od tožnika ni bilo zahtevano. Odločitev sodišča prve stopnje je torej materialnopravno zmotna. Sodišče druge stopnje je zato utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje zaradi zastaranja pravice zahtevati plačilo sodne takse za sodbo spremenilo tako, da se sodna taksa zanjo ne izterja (3. točka 365. člena ZPP).