Jedro

Prodajalna tobačnih izdelkov po 11. členu ZOUTI je lahko le specializirana prodajalna, v kateri se opravlja dejavnost trgovine na drobno s tobačnimi izdelki, in ne vsaka prodajalna, v kateri se prodajajo tudi tobačni izdelki. Tožeča stranka ne zatrjuje, da je šlo v obravnavanem primeru za pijače, ki vsebujejo manj kot 15 volumenskih odstotkov alkohola, zato je takšno oglaševanje pijač prepovedano, saj ne gre za izjeme po 15. členu ZZUZIS.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka delno ugodila pritožbi in odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote A., št. ... z dne 8. 11. 2004 v delu, ki se nanaša na reklamiranje tobačnih izdelkov na svetlobnem reklamnem panoju, odpravila in jo vrnila v ponovni postopek. V 2. točki izreka je zavrnila pritožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na reklamiranje tobačnih izdelkov na svetlobnih napisih in v tudi delu, ki se nanaša na oglaševanje alkoholnih pijač (3. točka izreka). Z odločbo z dne 8. 11. 2004 je prvostopenjski organ gospodarski družbi A.A. d.o.o., B. prepovedal reklamiranje različnih tobačnih izdelkov ter oglaševanje alkoholnih pijač v prostocarinski prodajalni na letališču C.. Odredil je tudi odstranitev svetlobnih napisov z reklamami tobačnih izdelkov in alkoholnih pijač. Prvostopenjski organ v svoji odločbi ugotavlja, da prostocarinska prodajalna na aerodromu C. prodaja vsakovrstne proizvode (kozmetične proizvode, igrače, alkoholne pijače, konditorske proizvode, čokolade in čokoladne proizvode in drugo) in se tako ne more šteti za izjeme, kot jih določa Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (Uradni list RS št. 93/07 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZOUTI), ko v primerih iz 11. in 12. člena dovoljuje reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov. Dovoljena je namreč uporaba zaščitene blagovne znamke ali logotipa na priboru za kajenje, na poslovnih prostorih gospodarskih podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, distribucijo in prodajo na debelo tobačnih izdelkov in v njih in na izveskih prodajaln tobačnih izdelkov in v njih. ZOUTI na splošno prepoveduje vsakršno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov in izjemoma dovoljuje le v določenih primerih. Zoper navedeno odločbo Tržnega inšpektorata RS se je tožeča stranka pritožila na Ministrstvo za gospodarstvo, ki je pritožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na reklamiranje tobačnih izdelkov na svetlobnem reklamnem panoju, zavrnilo pa je pritožbo v delu, ki se nanaša na reklamiranje teh izdelkov na svetlobnih napisih in v delu, ki se nanaša na oglaševanje alkoholnih pijač. Drugostopenjski organ v izpodbijani odločbi med drugim navaja, da se kot prodajalna tobačnih izdelkov ne šteje vsaka prodajalna, kjer se ti izdelki prodajajo. Namen zakona je razviden že iz njegovega imena - gre namreč za to, da se čim bolj omeji uporaba tobačnih izdelkov. To izhaja iz 1. člena ZOUTI, ki določa, da se s tem zakonom določajo ukrepi za omejevanje uporabe tobačnih izdelkov in ukrepi za preprečevanje njihovih škodljivih vplivov na zdravje. Zakonodajalec je želel čim bolj omejiti reklamiranje tobačnih izdelkov, zato izjem po 11. členu zakona ni mogoče razlagati široko, saj bi bilo to v očitnem nasprotju z namenom zakonodajalca. V tem členu zakona določa, da je reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov izjemoma dovoljeno v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke na priboru za kajenje ter na poslovnih prostorih gospodarskih družb in v njih, in sicer tistih, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, distribucijo in prodajo tobačnih izdelkov na debelo in na zunanjih ter notranjih izveskih prodajaln tobačnih izdelkov, reklama pa sme zasesti največ površino 7 m2. Iz namena samega zakona izhaja, da je izjemoma dovoljeno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov le v primeru prodajaln, ki se pretežno ukvarjajo s prodajo tobačnih izdelkov, saj bi bilo v nasprotnem primeru dovoljeno reklamiranje tobačnih izdelkov na vseh prodajnih mestih, kjer se ti izdelki prodajajo. Pritožbeni organ v zvezi s prepovedjo oglaševanja alkoholnih pijač poudarja, da je z Zakonom o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS št. 52/00 in 42/02, v nadaljevanju ZZUZIS) prepovedano vsakršno oglaševanje alkoholnih pijač, ki vsebujejo več kot 15 volumenskih odstotkov alkohola (15. člen tega zakona). Zato ocenjuje, da dejstvo, da napisi ne vsebujejo navedbe stopnje alkohola, ni pomembno za odločitev in ugotavlja, da pritožnica za te pijače ne zatrjuje, da vsebujejo manj kot 15 volumenskih odstotkov alkohola. Ker gre za splošno znane alkoholne pijače ocenjuje, da ni sporno, da je oglaševanje teh alkoholnih pijač prepovedano in zavrača trditev da so svetlobni napisi namenjeni le preglednosti ureditve prodajalne, saj konkretna navedba imena posamezne vrste pijače nedvomno predstavlja oglaševalsko sporočilo.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava. Navaja stališče tožene stranke, da je za spoštovanje načela zakonitosti v upravnem postopku dovolj, če organ odloča po zakonu in podzakonskih predpisih, pri čemer se mu ni treba ozirati na posamezna mnenja in stališča organov v podobnih zadevah, in da je tako stališče napačno, saj je še kako pomembno, da se enaka razlaga uporablja tudi v vseh drugih konkretnih upravnih zadevah, ki imajo enako oz. podobno dejansko podlago oz. gre za enaka ali podobna pravna razmerja. Tožeča stranka se pri tem sklicuje tudi na ustavno načelo enakosti, prilaga fotografije iz podobnih prodajaln v različnih krajih Slovenije, posnete v marcu 2005 kot argument za dokazovanje kršitve materialnega prava s strani tožene stranke, saj ga je v izpodbijani odločbi uporabila drugače kot do tedaj, tako v primeru tožnika kot tudi v primeru drugih podobnih trgovcev. Kot dokaz glede uporabe načela enakosti prilaga tudi pravno mnenje Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti v B.. Tožeča stranka se strinja s toženo, da je namen ZOUTI identičen z njegovim imenom, vendar opozarja, da je možno s slovenskimi zakoni omejevati porabo zgolj na ozemlju Republike Slovenije, medtem ko se izpodbijani odločbi nanašata na prodajalno, ki se nahaja na eksteritorialnem območju, določenem kot območje mejnega prehoda, kjer je gibanje omejeno in dovoljeno zgolj osebam, ki imajo namen prestopiti državno mejo. Izdelki, ki se prodajajo v tej prodajalni, so torej namenjeni izvozu, zato se prodajalna tudi imenuje brezcarinska in lahko te napise vidijo le potniki, ki potujejo iz države. Tožeča stranka poudarja tudi, da zakona ni dopustno interpretirati neživljenjsko, torej tako, da se nanaša le na situacije, ki v realnem življenju ne obstajajo. Meni, da se ZOUTI ne nanaša na specializirane prodajalne tobaka in tobačnih izdelkov, ker teh v Sloveniji ni, kar izhaja tudi iz obrazložitve odločbe druge stopnje, saj pojem prodajalne tobačnih izdelkov v predpisih ni izrecno opredeljen. Po njenem mnenju 11. člen ZOUTI dovoljuje reklamiranje z blagovno znamko na zunanjih in notranjih izveskih prodajne površine v prodajalni oziroma v tistem delu, kjer se prodajajo tobačni izdelki. Navaja tudi, da način tolmačenja ZOUTI v izpodbijanih odločbah zanemarja potrebe modernega kupca, ki želi, kljub poplavi številnih istovrstnih izdelkov, nakup opraviti v čim krajšem času brez nepotrebne izgube časa z iskanjem lokacije izdelka, ki ga pozna in želi kupiti. Napisi z blagovnimi znamkami pa niso nič drugega kot zgolj obvestilo kupcu, kje lahko posamezen izdelek najde, vsekakor v navedenem primeru ne gre za reklamiranje izdelkov, temveč le za označitev prodajnega mesta, zato ocenjuje, da je šlo pri izdaji izpodbijanih odločb za zmotno razumevanje zakona in zato nepravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka glede na navedeno predlaga, naj se izpodbijani odločbi prve in druge stopnje odpravita.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka ponovno poudarja, da gre za napačno uporabo materialnega predpisa predvsem v tistem delu, ko drugostopenjski organ prodajalne tožeče stranke ni uvrstil med izjeme po 3. alineji 1. odst. 11. člena ZOUTI, saj je nedvomno, da gre za prodajalno tobačnih izdelkov v smislu 1. odst. 3. alineje 11. člena ZOUTI in jo je treba torej v konkretnem primeru obravnavati kot izjemo po tem členu. Res je sicer, da tožena stranka prodaja tudi druge izdelke, vendar se v prodajalni prodajajo predvsem tobačni izdelki in je od vseh prodanih artiklov ravno delež tobačnih izdelkov največji. Tožeča stranka je mnenja, da je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da je potrebno zakonsko dikcijo "prodajalne tobačnih izdelkov" razlagati, kot da gre za prodajalne, kjer se pretežno prodajajo tobačni izdelki in zato tožeča stranka s svojim ravnanjem ni kršila 10. člena ZOUTI in sta zato tako odločba prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega organa nepravilni.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, predložila pa je zadevne upravne spise.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odst. 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS), ki je veljal v času vložitve tožbe vse do 1.1.2007, ko je stopil v veljavo Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, 26/07, v nadaljevanju ZUS-1), je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu z aktom št. U-A15-1215/2005-3-Š z dne 5. 4. 2005. Tožba ni utemeljena.

Glede na odločitev drugostopenjskega organa, ki je v izpodbijani odločbi delno ugodil pritožbi in odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote A., št. ... z dne 8. 11. 2004 v delu, ki se nanaša na reklamiranje tobačnih izdelkov na svetlobnem reklamnem panoju že odpravil in jo vrnil v ponovni postopek, je smiselno predmet tega upravnega spora le zavrnilni del izpodbijane odločbe, saj tožnik za izpodbijanje ugodilnega dela odločbe ne izkazuje pravnega interesa (4. točka 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 50/97 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS).

ZOUTI v 11. členu med drugim določa, da je reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov dovoljeno v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke na zunanjih in notranjih izveskih prodajaln tobačnih izdelkov v skupni površini do 7 m2 (3. alinea 1. odstavka 11. člena ZOUTI). V obravnavani zadevi ni sporno, da so bili tobačni izdelki reklamirani s svetlobnimi napisi. Sporna pa je interpretacija citiranega določila, in sicer v tem smislu, ali se kot prodajalne tobačnih izdelkov štejejo vse prodajalne, ki prodajajo tobačne izdelke, ali pa le tiste, ki pretežno prodajajo tobačne izdelke. Po mnenju tožeče stranke 11. člen ZOUTI dovoljuje reklamiranje z blagovno znamko na zunanjih in notranjih izveskih prodajne površine v prodajalni oziroma v tistem delu, kjer se prodajajo tobačni izdelki.

Po presoji sodišča je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da je šlo za reklamiranje v nasprotju s citirano zakonsko določbo. Namen ZOUTI izhaja iz 1. člena in je zmanjševanje porabe tobačnih izdelkov ter preprečevanje njihovih škodljivih vplivov na zdravje ljudi. Zaradi tega je treba dovoljene izjeme pri reklamiranju tobaka in tobačnih izdelkov razlagati restriktivno. Prodajalna tobačnih izdelkov je lahko le specializirana prodajalna, v kateri se opravlja dejavnost trgovine na drobno s tobačnimi izdelki in ne vsaka prodajalna, v kateri se prodajajo tudi tobačni izdelki. Svetlobni napisi, s katerimi so se reklamirali tobak in tobačni izdelki, so bili nameščeni v prodajalni, ki ni specializirana le za prodajo tobačnih izdelkov, ampak se v njej prodajajo tudi drugi izdelki, zato po presoji sodišča v konkretnem primeru niso bili podani pogoji za reklamiranje iz 11. člena ZOUTI, ki določa izjeme glede oglaševanja tobaka in tobačnih izdelkov. Glede na zakonska določila, da je reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov prepovedano in da so dovoljene izjeme taksativno naštete, je edini mogoč zaključek, da ZOUTI ne dopušča širše razlage 11. člena, s katero bi se kakorkoli povečal obseg primerov, v katerih je dovoljeno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v več sodbah, med drugim v npr. v sodbah opr. št. I Up 1115/2002 in I Up 356/1999, prav tako pa tudi naslovno sodišče v sodbi opr. št. U 562/2005-12. Iz navedenih razlogov so neutemeljeni tožbeni ugovori, da je glede pravne opredelitve prodajaln tobačnih izdelkov možno sprejeti le zaključek, da so v Sloveniji prodajalne tobačnih izdelkov tiste, v katerih se v skladu s predpisi prodaja tudi tobačne izdelke.

Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da se izpodbijani odločbi nanašata na prodajalno, ki se nahaja na eksteritorialnem območju, določenem kot območje mejnega prehoda in da so izdelki, ki se prodajajo v tej prodajalni namenjeni izvozu ter da lahko te napise vidijo le potniki, ki potujejo iz države. Iz vpogleda v Poslovni register Slovenije je namreč razvidno, da ima tožeča stranka sedež v Republiki Sloveniji in je vpisana v sodni register pri Okrožnem sodišču v B. To pa pomeni, da je domača (slovenska) pravna oseba ter ima kot taka enake pravice in obveznosti kot vse ostale domače pravne osebe, območje, kjer ima sporno prodajalno pa ni eksteritorialno v smislu, da zanj nacionalni predpisi Republike Slovenije ne veljajo.

V zvezi z navedbami tožene stranke, da način tolmačenja ZOUTI v izpodbijanih odločbah zanemarja potrebe modernega kupca ter da so napisi z blagovnimi znamkami na prodajnih mestih tobačnih in alkoholnih izdelkov zgolj obvestilo kupcu, kje lahko posamezen izdelek najde in da ne gre za reklamiranje izdelkov, temveč le za označitev prodajnega mesta, pa sodišče poudarja, da ZOUTI v 2. členu določa, da je oglaševanje in promocija tobaka in tobačnih izdelkov vsakršno posredno ali neposredno komercialno sporočilo, priporočilo ali dejanje s ciljem, učinkom ali mogočim učinkom promocije tobačnih izdelkov ali uporabe tobaka. V 10. členu pa med drugim določa, da je prepovedano kakršnokoli neposredno in posredno oglaševanje ter promocija tobaka in tobačnih izdelkov. Za posredno oglaševanje tobaka in tobačnih izdelkov se šteje prikazovanje logotipov in drugih znakov za označevanje tobaka in tobačnih izdelkov na predmetih, ki po tem zakonu niso tobačni izdelki. Sodišče ne dvomi, da je šlo v obravnavanem primeru za prikazovanje logotipov in drugih znakov za označevanje tobaka in tobačnih izdelkov, ki ga zakon prepoveduje in ga ne uvršča med izjeme, določene v 11. členu. Te tožbene navedbe torej ne morejo v ničemer spremeniti odločitve glede reklamiranja tobačnih izdelkov saj, kot je že bilo navedeno, je ZOUTI glede dopustnih izjem jasen, sam namen zakona pa tudi ne dopušča ekstenzivne razlage. ZZUZIS v 15. členu določa, da je oglaševanje alkoholih pijač, ki vsebujejo več kot 15 volumenskih odstotkov alkohola prepovedano, v nadaljevanju pa določa izjeme, ki se nanašajo izključno na alkoholne pijače, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola. Tožeča stranka ne zatrjuje, da je šlo v obravnavanem primeru za pijače, ki vsebujejo manj kot 15 volumenskih odstotkov alkohola. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev v obrazložitvi odločbe utemeljuje tožena stranka in ugotavlja, da je šlo za oglaševanje alkoholnih pijač v nasprotju z določili ZZUZIS, torej za oglaševanje alkoholnih pijač, ki je prepovedano.

Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na priložene fotografije iz podobnih prodajaln z enakimi tobačnimi ali alkoholnimi izdelki, ki po njenem mnenju dokazujejo, da sta prvostopenjski in drugostopenjski organ pri obravnavanju tožeče stranke kršila materialno pravo in ga v primeru izpodbijanih odločb uporabila drugače kot do tedaj, tako v primeru tožeče stranke kot tudi drugih podobnih trgovcev. Tožeča stranka se sklicuje tudi na ustavno načelo enakosti in navaja, da je zelo pomembno, da se enaka razlaga uporablja v vseh upravnih zadevah, ki imajo enako oz. podobno dejansko podlago oz. gre za enaka ali podobna pravna razmerja. Sodišče meni, da tega tožbenega ugovora glede na navedena predlagana dokazila ne more sprejeti, saj je tožbeni ugovor neenakega obravnavanja mogoče obravnavati le na podlagi upravnih aktov, ki določeno dejansko stanje obravnavajo drugače kot sporna odločba, oziroma na podlagi uradnih podatkov o tem, da inšpekcijski organ ob enakem dejanskem stanju, ki se nanaša na druge nosilce dejavnosti, postopka ni uvedel. Na takšna dokazila pa se tožba ne sklicuje.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 2. odstavkom 105. člena ZUS-1. Zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov sodnega postopka je bilo treba zavrniti, saj s tožbo ni uspela (23.člen ZUS v zvezi s 16. členom ZUS in 154. členom ZPP).