Jedro

Tožnik v postopku ni izkazal, da je škoda oziroma pomoč, ki jo uveljavlja, posledica COVID-19 kot naravne nesreče. Tožnik le uveljavlja, da je oškodovan zaradi izbruha nalezljive bolezni in da mu mora biti dana možnost, da se vrne v položaj pred nastankom škode. Pri tem trdi, da je epidemija COVID-19 naravna nesreča kot to določa 8. člen ZVNDN in posledično sodi med izjeme iz podtočke (c) 4. točke 1. člena Uredbe 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Z izpodbijano odločbo prve stopnje je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS, davčni, tudi prvostopenjski organ) odločila, da je tožnik dolžan vrniti izredno pomoč v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v višini 14.473,47 EUR in za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 3. 2021 v višini 14.473,47 EUR na račun, kot je naveden, v roku 30 dni od dneva vročitve te odločbe. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti, od poteka roka do dneva vračila. Če obveznost ne bo plačana v roku, bo prisilno izterjana (1.-3. točka izreka). Tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka. Davčnemu organu stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na podlagi dveh vloženih vlog dne 14. 1. 2021 in 14. 4. 2021 prejel pomoč v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov (v nadaljevanju: pomoč) v skupnem znesku 28.946,94 EUR za obdobji od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 in 1. 1. 2021 do 31. 3. 2021. Nadalje iz nje izhaja, da je FURS, skladno z osmim odstavkom 112. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju: ZIUOPDVE), izvajal nadzor nad uveljavljanjem pravic iz 109. člena ter izpolnjevanjem obveznosti iz četrtega odstavka tega člena, pri čemer je za ta postopek smiselno uporabil zakon, ki ureja davčni postopek. Iz tožnikove bilance stanja na dan 31. 12. 2019 je ugotovil, da znaša celoten kapital njegovega podjetja (AOP 56) - 76.668,39 EUR, vpoklicani kapital (AOP 57) pa 7.500,00 EUR. Koeficient AOP 56 / AOP 57 znaša -10,22 in je manjši od 0,5. Na podlagi ugotovljenega in ker je bilo podjetje ustanovljeno pred 31. 12. 2016 je sklepal, da se tožnik, v skladu s podtočko (a)/(b) 18. točke 2. člena Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju: Uredba 651/2014) v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE, šteje za „podjetje v težavah“ in kot takšen ni upravičen do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za zgoraj omenjeni obdobji. Prvostopenjski organ je s to ugotovitvijo seznanil tožnika1, ki v danem roku na ugotovitve ni odgovoril, niti ni predložil dokazil in pojasnil v zvezi s predmetno zadevo. Posledično je davčni organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe.

3. Pritožbeni organ (v nadaljevanju: tožena stranka) je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V izpodbijani drugostopenjski odločbi je v bistvenem povzel obrazložitev prvostopenjskega organa, pri čemer je dodatno navedel razloge zakaj se je z njo strinjal. Pojasnil je, da nesporna ugotovitev prvostopenjskega organa v zvezi z osnovnim in vpoklicanim kapitalom tožnika na dan 31. 12. 2019 pomeni, da mu je kot družbi z omejeno odgovornostjo, zaradi nakopičenih izgub, izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala. Nakopičene izgube, ki so odštete od rezerv, predstavljajo negativen kumulativni znesek, ki presega polovico vpisanega osnovnega kapitala. Na podlagi vpogleda v AJPES je ugotovil, da je bil tožnik v sodni register vpisan dne 27. 9. 2010, kar pomeni, da je obstajal že več kot tri leta2, zato je po njegovem prepričanju prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da se ta na podlagi podtočke (a) 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 na dan 31. 12. 2019 šteje za „podjetje v težavah“. Pri tem se je tožena stranka sklicevala na sodbo tega sodišča opr. št. I U 653/2022 z dne 19. 10. 2022 iz katere izhaja, da so za presojo ali je določena fizična ali pravna oseba „podjetje v težavah“ relevantni podatki iz bilance stanja na dan 31. 12. 20193 in da so izrazi višina lastnega, lastniškega ali celostnega kapitala dejansko podatek o višini nakopičenih izgub, ki se odštejejo od rezerv4. 4. Tožena stranka je zavrnila tudi glavno pritožbeno navedbo tožnika, da bi bilo potrebno določbo 109. člena ZIUOPDVE uporabiti smiselno in v skladu z namenom Uredbe 651/2014. Po prepričanju tožnika je zgolj gramatikalna uporaba določbe 109. člena ZIUOPDVE v konkretnem primeru napačna, saj gre pri predmetni pomoči za izplačilo državne pomoči, ki je primerljiva z vsemi ostalimi vrstami državnih pomoči združljivih z notranjim trgom pri uporabi 107. in 108. člena Pogodbe, kot to določa Uredba 651/2014, v kateri je določeno, da tako pomoč skladno s 107. členom Pogodbe dobi tudi podjetje v težavah. Poleg tega pa se epidemija COVID-19 smatra za naravno nesrečo5. Tožena stranka (pritožbeni organ) je v zvezi s tem pojasnila, da so določbe prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE nedvoumne in jih ni mogoče razlagati na način, kot si želi tožnik. Tudi 22. točka Sporočila Komisije (Začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19) potrjuje, da veljajo omejitve za „podjetja v težavah“ tudi za izplačilo pomoči zaradi posledic epidemije. Po povedanem je tožena stranka zaključila, da so tudi trditve tožnika, da določba 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014, za pomoč v primeru epidemije COVID-19 kot naravne nesreče ne velja, oziroma da je odrekanje pomoči „podjetjem v težavah“ nezakonito, neutemeljene.

_Povzetek bistvenih tožbenih navedb_

5. Zoper izpodbijani odločbi je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnjuje, da ne nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, ki se nanaša na rezultate iz njegove bilance stanja vendar meni, da so razlogi za razveljavitev spornih odločb v zvezi z uporabo kriterija „podjetje v težavah“. Kakor že v pritožbi zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo, odločno poudarja, da je potrebno določbo 109. člena ZIUOPDVE, ki se sklicuje na določbo 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014, uporabiti smiselno in v skladu z namenom te Uredbe. Pri tem toženi stranki očita, da je njene pritožbene navedbe v zvezi s tem, brez kakršnekoli obrazložitve zavrnila kot neutemeljene, zaradi česar se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Dodaja, da kljub temu, da v ZIUOPDVE ni natančno urejena možnost pridobitve državne pomoči „podjetja v težavah“ ta izhaja iz Uredbe 651/2014, kar bi morala, glede na namen Uredbe, upoštevati tudi tožena stranka.

6. Tožnik nadalje poudarja, da določba podtočke (c) 4. točke 1. člena Uredbe 651/2014 izrecno določa, da se navedena uredba ne uporablja za pomoč „podjetjem v težavah“, z izjemo sheme pomoči za povrnitev škode, ki so jo povzročile nekatere naravne nesreče. Namen te uredbe je izključitev dodeljevanja pomoči podjetjem, ki pomenijo izjemno pomoč za odpravo škode, ki jo povzročijo nekatere naravne nesreče (14. in 69. točka uvodnih določb). Pri tem se kriterij termina »podjetja v težavah« obravnava previdno in selektivno in je pomoč za odpravo škode, ki jo povzročijo naravne nesreče, združljiva z notranjim trgom. Točka 69 je zato določila vrsto dogodkov, ki se lahko štejejo za naravne nesreče in je pomoč izvzeta po navedeni Uredbi. Izključitev „podjetja v težavah“ iz sistema pomoči v primeru naravne nesreče oziroma epidemije pa je nezakonita in ogroža pravno varnost. Tožnik je torej oškodovan zaradi izbruha nalezljive bolezni, zaradi česar mu mora biti dana možnost, da se povrne v položaj pred nastankom škode. Po njegovem mnenju je epidemija COVID-19 naravna nesreča kot to določa 8. člen ZVNDN. To izhaja tudi iz Sklepa Državnega zbora o nedopustnosti zakonodajnega referenduma o interventnem zakonu za odpravo ovir pri izvedbi pomembnih investicij za zagon gospodarstva po epidemiji COVID-19 (v nadaljevanju: IZOOPIZG, Uradni list RS št. 80/2020), ko je Državni zbor ugotovil, da referendum ni dopusten, ker bi zadevni zakon predstavljal zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev odprave posledic naravnih nesreč v smislu prve alineje drugega odstavka 90. člena Ustave Republike Slovenije. Iz utemeljitve tega sklepa izhaja, da se za naravno nesrečo šteje tudi množičen pojav nalezljive bolezni. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano prvostopenjsko odločbo v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

_Povzetek bistvenih navedb v odgovoru na tožbo_

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno zavrne.

_Presoja sodišča_ **K I. točki izreka:**

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je prvostopenjska odločba, s katero je FURS tožniku naložil vračilo izredne pomoči v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov v višini in obdobjih, kakor izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe in drugostopenjska odločba s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo.

10. Med strankama ni sporno dejstvo, da je tožnik glede na ugotovljeno finančno stanje „podjetje v težavah“, saj tako ugotovljenega dejanskega stanja tožnik niti v pritožbi niti v tožbi ne prereka. Niti ne oporeka omenjeni ugotovitvi tožene stranke, ravno nasprotno, v tožbi celo navaja, da tej ne nasprotuje. Zato sodišče, upoštevajoč določbo prvega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), šteje tako ugotovljeno dejansko stanje za nesporno.

11. Pravno podlago izpodbijanih odločb predstavljata 109. člen ZIUOPDVE6 in 18. točka 2. člena Uredbe 651/20147. Tožena stranka je namreč na podlagi podtočke (a) 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 tožnika štela za „podjetje v težavah“ in posledično na podlagi 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE ugotovila, da kot „podjetje v težavah“ ni upravičen do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov.

12. V obravnavani zadevi je sporno le vprašanje, ali je bil tožnik, ki je bil na dan 31. 12. 2019 glede na neprerekano dejstvo „podjetje v težavah“, kljub takemu statusu upravičen do izplačila pomoči po ZIUOPDVE ali ne. Tožnik namreč zatrjuje, da je bolezen COVID-19 naravna nesreča in bi zato morala tožena stranka, ob presoji upravičenosti do te pomoči, upoštevati določbo 8. člena ZVNDN, namen Uredbe 651/2014, določbo podtočke (c) 4. točke 1. člena in 14. in 69. točko preambule te Uredbe. Sodišče poudarja, da je za odločitev v obravnavanem primeru ključna določba podtočke (c) 4. točke 1. člena Uredbe 651/2014, ki izrecno določa, da se ta Uredba ne uporablja za pomoč »podjetjem v težavah«, z izjemo sheme pomoči za povrnitev škode, ki so jo povzročile nekatere naravne nesreče. To pomeni, da je v predmetni zadevi bistveno, ali je bil tožnik »podjetje v težavah« zaradi COVID-19 kot ene izmed možnih oblik naravne nesreče. 13. Sodišče v zvezi s tem najprej pojasnjuje, da so tožnikove tožbene navedbe, da je množičen pojav nalezljive človeške bolezni v 8. členu ZVNDN8 definiran kot naravna nesreča, pravilne. Pri tem dodaja, da se zato bolezen COVID-19 lahko šteje kot nalezljiva bolezen na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju: ZNB) ali kot naravna nesreča po ZVNDN. Pravilno je tudi stališče tožnika, da Uredba 651/2014, ki je bila sprejeta pred izbruhom epidemije COVID-19 (opomba sodišča), v podtočki (g) 1. točke 1. člena določa, da se uporablja za pomoč za odpravo škode, ki jo povzročijo nekatere naravne nesreče. Ta Uredba pa izključuje svojo uporabo za pomoč podjetjem v težavah, vendar z izjemo sheme pomoči za povrnitev škode, ki so jo povzročile nekatere naravne nesreče (podtočka (c) 4. točke 1. člena)9. 14. Po preučitvi obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku ni izkazal, da je škoda oziroma pomoč, ki jo uveljavlja, posledica COVID-19 kot naravne nesreče. Tožnik le uveljavlja, da je oškodovan zaradi izbruha nalezljive bolezni in da mu mora biti dana možnost, da se vrne v položaj pred nastankom škode. Pri tem trdi, da je epidemija COVID-19 naravna nesreča kot to določa 8. člen ZVNDN in posledično sodi med izjeme iz podtočke (c) 4. točke 1. člena Uredbe 651/2014. 15. Iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da mu je davčni organ na portal e-davki dne 16. 9. 2021 posredoval obvestilo št. DT 4200-54/2021-253 z dne 13. 9. 2021, s katerim ga je seznanil z ugotovitvami v postopku nadzora nad izplačilom pomoči in mu s tem dal možnost, da sodeluje v postopku in se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih v zvezi z vračilom preveč izplačane pomoči. Tožnik se v določenem roku na obvestilo ni odzval, niti ni posredoval nobenih dokazil in pojasnil v zvezi s predmetno zadevo10, kar pomeni, da ni pojasnil razlogov za nastanek razlike med večjim vpoklicanim kapitalom in manjšim celotnim (lastniškim) kapitalom11. S tem posledično tudi ni dokazoval, da je ta razlika nastala kot posledica zatrjevane naravne nesreče (COVID-19). Tožnik torej ni pojasnil niti dokazal, da navedena razlika predstavlja škodo, ki jo je povzročila bolezen COVID-19 (kot naravna nesreča) in da je podjetje v težavah zaradi bolezni COVID-1912. 16. Sodišče v zvezi s tem dodatno pojasnjuje, da skladno s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi in razišče dejansko stanje v okviru tožbenih navedb, ki so okvir za delo sodišča in pri tem ne sme po lastni presoji preverjati (raziskovati) še preostalega dejanskega stanja, saj bi s tem prekoračilo tožbeni predlog13. Po povedanem in glede na to, da tožnik omenjenih, za odločitev v konkretni zadevi ključnih dejstev14, ni niti zatrjeval niti dokazal ter je zatrjevano dejansko stanje med strankama nesporno, sodišče nima podlage za uporabo sporne določbe 109. člena ZIUOPDVE na način, kot zatrjuje tožnik. Ravno tako te ni imela niti tožena stranka, saj mora tožnik v upravnem postopku, skladno s prvim odstavkom 140. člena ZUP, dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Kar skladno s komentarjem omenjenega člena ZUP15 pomeni, da je trditveno in dokazno breme, kadar stranka uveljavlja svojo pravico ali pravno korist, na njej. Po povedanem, glede na to, da tožnik v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje ni zatrjeval in izkazal, da je škoda oziroma pomoč, ki jo uveljavlja, posledica COVID-19 kot naravne nesreče, sodišče zaključuje, da kršitev iz 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 ni podana.

17. Poleg tega pa sodišče nazadnje ugotavlja, da je bila epidemija nalezljive bolezni COVID-19 razglašena na podlagi četrtega odstavka 7. člena ZNB, z Odredbo o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 19/20), ki je začela veljati z dnem 12. 3. 2020. Kar pomeni, da je bil glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje, tožnik „podjetje v težavah“ preden je bila razglašena epidemija COVID-1916, saj ta česar drugega ni niti zatrjeval, niti dokazal. 18. Sodišče nadalje ugotavlja, da tudi zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 1. člena ZUS-1 ni podana, saj se je tožena stranka v izpodbijani drugostopenjski odločbi dovolj jasno in konkretno opredelila do tožnikovih pritožbenih navedb v zvezi s smiselno uporabo določbe 109. člena ZIUOPDVE skladno z namenom Uredbe 651/2014. Obrazložitev odločbe pa vsebuje vse zahtevane sestavine, ki izhajajo iz 214. člena17 ZUP, zato sodišče zaključuje, da tožnikove tožbene navedbe, da odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, niso utemeljene.

19. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

20. V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 je sodišče odločilo brez glavne obravnave, ker tožnik izvedbe glavne obravnave ni predlagal. Tudi sicer pa med tožnikom in toženo stranko ni sporno relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in je odločilnega pomena za sedaj sprejeto odločitev, pač pa je bila sporna le pravna interpretacija določbe podtočke (c) 4. točke 1. člena Uredbe 651/2014 v povezavi z določbo 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi pri odločanju o opravi glavne obravnave upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku18. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska (ali pravna) vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.19 Tak je tudi obravnavani primer.

**K II. točki izreka**

21. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 obvestilo št. DT 4200-54/2021-253 z dne 13. 9. 2021, ki je bilo tožniku vročeno na portalu e-davki dne 16. 9. 2021 2 ustanovljen je bil pred 31. 12. 2016 3 v skladu z (a) podtočko 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 je za ugotavljanje, ali je določena fizična ali pravna oseba „podjetje v težavah“, treba ugotoviti zgolj razmerje med višino nakopičenih izgub, ki se odštejejo od rezerv, v razmerju do vpisanega osnovnega kapitala 4 19. točka obrazložitve sodbe 5 skladno z 8. členom Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju: ZVNDN) 6 109. člen ZIUOPDVE:1) Upravičenec do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, v upravičenem obdobju iz osmega odstavka tega člena, je pravna ali fizična oseba, ki:- je bila registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti najpozneje do 1. septembra 2020,- ima vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona ali je samozaposlen, ki je na dan uveljavitve tega zakona vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-2 ali je družbenik ali delničar gospodarske družbe oziroma ustanovitelj zadruge ali zavoda, ki je poslovodna oseba, in je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 16. člena ZPIZ-2,- ni na dan 31. december 2019 podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljnjem besedilu tega člena: Uredba Komisije 651/2014/EU,- ne more opravljati svoje dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu zaradi posledic epidemije COVID-19 in- zagotavlja, da se nekriti fiksni stroški ne krijejo iz drugih virov, kot so zavarovanja, začasni ukrepi pomoči ali podpora iz drugih virov. 7 V skladu z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014, je „podjetje v težavah“ podjetje, za katerega velja vsaj ena od taksativno naštetih okoliščin. Ena izmed teh okoliščin, je določena v podtočki (a) če je v primeru družbe z omejeno odgovornostjo (razen MSP, ki obstaja manj kot tri leta ali, za namene upravičenosti do pomoči za financiranje tveganja, MSP v 7 letih po njegovi prvi komercialni prodaji in ki je upravičeno do naložb v financiranje tveganja po skrbnem pregledu izbranega finančnega posrednika) zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala. To je v primeru, ko nakopičene izgube,ki se odštejejo od rezerv (in vseh drugih elementov, ki se na splošno štejejo kot del lastnih sredstev družbe), povzročijo negativen kumulativni znesek, ki presega polovico vpisanega osnovnega kapitala. Za namene te določbe se „družba z omejeno odgovornostjo“ nanaša predvsem na vrste podjetij iz Priloge I k Direktivi 2013/34 EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 1), „osnovni kapital“ pa vključuje po potrebi vse vplačane presežke kapitala. 8 Po 8. členu ZVNDN je nesreča dogodek ali vrsta dogodkov, povzročenih po nenadzorovanih naravnih in drugih silah, ki prizadenejo oziroma ogrozijo življenje ali zdravje ljudi, živali ter premoženje, povzročijo škodo na kulturni dediščini in okolju v takem obsegu, da je za njihov nadzor in obvladovanje potrebno uporabiti posebne ukrepe, sile in sredstva, ker ukrepi rednih dejavnosti, sile in sredstva ne zadostujejo (1. točka); naravne nesreče so potres, poplava, zemeljski plaz, snežni plaz, visok sneg, močan veter, toča, žled, pozeba, suša, požar v naravnem okolju, množični pojav nalezljive človeške, živalske ali rastlinske bolezni in druge nesreče, ki jih povzročijo naravne sile. Za naravno nesrečo se štejejo tudi neugodne vremenske razmere po predpisih o kmetijstvu in odpravi posledic naravnih nesreč, ki jih povzročijo žled, pozeba, suša, neurje, toča ali živalske in rastlinske bolezni ter rastlinski škodljivci (2. točka); druge nesreče pa so nesreče v cestnem, železniškem in zračnem prometu, požar, rudniška nesreča, porušitev jezu, nesreče, ki jih povzročijo aktivnosti na morju, jedrska nesreča in druge ekološke ter industrijske nesreče, ki jih povzroči človek s svojo dejavnostjo in ravnanjem, pa tudi vojna, izredno stanje, uporaba orožij ali sredstev za množično uničevanje ter teroristični napadi s klasičnim i sredstvi in druge oblike množičnega nasilja. 9 takšno stališče je sodišče zavzelo tudi v sodbi opr. št. I U 62/2023 z dne 19. 4. 2023. 10 Tožnik je v pritožbi sicer navajal, da ni res, da na obvestilo ni odgovoril, saj je vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo in je s tem odgovoril na omenjeno obvestilo, kar pa so po prepričanju sodišča ne drži, saj sta odgovor na obvestilo in s tem možnost izjave in pritožba zoper odločbo prve stopnje dve različni procesni dejanji. 11 Slednjega sicer skladno s komentarjem 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ni bil dolžan storiti, saj aktivni angažma stranke v oficialnih postopkih ni enako pričakovan, kot v postopkih, v katerih stranke vložijo zahtevek, a bi mu bilo to lahko v korist. (Čebulj, Hudej, Kerševan, Kmecl, Knez, Kovač, Pirnat, Podlipnik, Remic, Sever, Sitar in Žuber: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. Knjiga, Uradni list, Ljubljana 2020, str. 96. ) 12 Zatrjevanje omenjenega dejstva, pojasnilo in dokazovanje tega ne izhaja niti iz tožnikove pritožbe zoper odločbo organa prve stopnje, niti iz njegovih tožbenih navedb v predmetnem upravnem sporu. 13 Dobravec Jalen, Damjan Pavlin, Faganel, Golob, Kerševan, Kmecl, Pirnat, Smrekar, Steinman, Štucin, Žuber: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 115. 14 da navedena razlika predstavlja škodo, ki jo je povzročila bolezen COVID-19 (kot naravna nesreča) in da je »podjetje v težavah« zaradi bolezni COVID-19 15 Čebulj, Hudej, Kerševan, Kmecl, Knez, Kovač, Pirnat, Podlipnik, Remic, Sever, Sitar in Žuber: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. Knjiga, Uradni list, Ljubljana 2020, str. 95. 16 Tožena stranka je ugotovila, da je bil tožnik „podjetje v težavah“ na dan 31. 12. 2019, kar je pred razglašeno epidemijo COVID-19 dne 12. 3. 2020. 17 Obrazložitev odločbe obsega: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (prvi odstavek 214. člena ZUP). 18 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler- Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge. 19 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 , Ramos Nunes de Carvalho e Sá v. Portugal, app no. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, odst. 190-191.