Jedro

Toženec, ki je otrokom nudil dobrine, ki jih tožba opredeljuje kot otrokove potrebe, je s tem svojo roditeljsko obveznost vsaj deloma izpolnil. Za to obdobje (od vložitve tožbe do izdaje sodbe) mora sodišče navedeno upoštevati pri določitvi prispevka, ki ga je dolžan plačati za preživljanje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi glede določitve preživnine za čas od vložitve tožbe (29.3.2000) do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (29.6.2000) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank; mladoletna otroka M.(roj. 25.1.1990) in B.(roj. 2.6.1992) zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici, tožencu pa naložilo dolžnost plačevanja preživnine po 20.000,00 SIT za vsakega otroka od 29.3.2000 dalje. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo ter še odločilo, naj vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in mladoletna otroka zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo obema staršema, preživninski zahtevek pa zavrne ali pa naj oba otroka dodeli v oskrbo tožencu in tožnici naloži mesečno plačevanje prispevka za preživljanje, podredno pa sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik meni, da bi se sodišče na podlagi obsežnega dokaznega postopka lahko prepričalo, da bi bilo najprimerneje oba otroka dodeliti v varstvo in vzgojo obema staršema ali pa samo tožencu. V zvezi s slednjim nasprotuje razlogom sodbe, ki pravijo, da s postavitvijo zahtevka v varstvo in vzgojo obema staršema jasno izkazuje, da sam ni pripravljen prevzeti celotne odgovornosti. Temu oporeka in pravi, da mu sodišče lahko dodeli tudi oba otroka in da se tega ne brani, vendar pa se mu je zdelo za koristi sina in hčere najbolje, da bi bila dodeljena obema staršema. Dejstvo je, da sta bila oba otroka ves čas od začetka šolskih počitnic (24.6.2000) pri njem. V nadaljevanju pa nasprotuje odločitvi tako o višini preživnine kot o času, za katerega je bila ta določena. Vnovič ponavlja, kako naj bi izgledal njun šolski dan. Pretežen del prostega časa naj bi oba otroka namreč preživela pri njem, le spala naj bi doma. V zvezi s tem izpostavlja, da je tudi njune potrebe v veliki meri kril on ter nasprotuje temu, da bi tožnica to, kar je že tako ali tako plačal, sedaj prejela še v denarju. Tako kot otrokoma doslej ni odklonil hrane in nakupa drugih potrebščin, jima tega ne namerava odrekati niti v prihodnje. Tudi iz tega razloga se mu zdi določitev zneska za preživljanje v višini 20.000,00 SIT za enega otroka, pretirana. Tako v zvezi z odločitvijo o višini preživnine kot v zvezi z dodelitvijo obeh otrok, pritožnik izpostavlja, da je v času sestave pritožbe tožnica pri svojem delodajalcu pričela delati tudi v popoldanski izmeni. Dalje navaja, da tožnica niti ni postavila preživninskega zahtevka za čas od 29.3.2000, ker je sodišče za to obdobje toženca vseeno obsodilo, je po mnenju pritožnika bistveno prekršilo pravila postopka. Poleg tega pa sodišče ni upoštevalo, da toženec ves čas plačuje malico in kosilo obeh otrok v šoli, stroške tečaja angleščine in njunega popoldanskega bivanja. V zvezi z višino samega preživninskega prispevka pa navaja, da je sodišče napačno ovrednotilo prispevek fizičnega dela tožnice, ki naj bi bil v primerjavi s prispevkom toženca in njegove družine, zanemarljiv. Na pritožbo je odgovorila tožnica ter predlaga njeno zavrnitev. V dodatku k odgovoru pa prilaga sporočilo svojega delodajalca, da si je uredila enoizmenski delovni čas. Pritožba je delno utemeljena. Pritožba je utemeljena le v delu, ki se nanaša na določitev preživnine za čas od vložitve tožbe (29.3.2000) do izdaje sodbe (29.6.2000). Utemeljen pritožbeni razlog pa ni v tem, ker naj bi sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok senat ni vezan na postavljene zahtevke (408/2 člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), marveč v tem, da sodišče o odločilnih dejstvih ni navedlo potrebnih razlogov oziroma so ti v nasprotju z izrekom. Sodišče namreč ugotavlja, da je v tem času za otroke skrbel tudi toženec in da je plačeval stroške za malico in kosilo, ki ju imata oba otroka v šoli. Poleg tega toženec uveljavlja tudi svoj prispevek, ki ga je otrokoma nudil na drugih področjih. Z navedenim pa se prvo sodišče sploh ni ukvarjalo. Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Toženec, ki je v navedenem obdobju brez dvoma nudil otrokoma dobrine (kosilo, malica v šoli, skrb zanju, večkrat sta celo prespala), ki jih tožba opredeljuje kot otrokove potrebe, je s tem svojo roditeljsko obveznost nedvomno vsaj deloma izpolnil. Iz sodbe ni razvidno, zakaj bi moral toženec ob drugačnih dejstvih plačevati enak prispevek za preživljanje, kot v prihodnje. Ker sodba glede odločitve o preživnini za navedeno obdobje nima razlogov ter je zaradi tega ni mogoče preizkusiti, jo je pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo (354/1 člen ZPP) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podana je namreč bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje navedeno pomanjkljivost odpravi. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Zgoraj navedeni pritožbeni razlogi se vsaj deloma nanašajo tudi na določitev zneska preživnine od 29.6.2000 dalje. V tem delu pa so le-te neutemeljene, saj razlaga določbe 1. odstavka 131. člena ZZZDR z argumentom nasprotnega razlogovanja jasno pove, da morajo starši svojo preživninsko obveznost do mladoletnih otrok izpolnjevati v denarju. Odstop od navedenega pravila je mogoč le ob soglasju obeh staršev. Zaradi takšnih materialnopravnih določb se pritožnik določitvi višine prispevka za preživljanje ne more uspešno upirati z ugovorom, da tudi v nadalje otrokoma ne bo odrekal gostoljubja. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju (potrebe obeh otrok in možnosti obeh strašev) pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo (določilo sorazmerje med ugotovljenimi dejstvi - 79. člen ZZZDR) ter določilo višino prispevka za preživljanje v višini 20.000,00 SIT za vsakega otroka. Za takšno odločitev pa je sodišče tudi navedlo vse potrebne razloge in jih pritožbeno sodišče sprejema ter pritožbo v tem delu zavrača in potrjuje izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Zavrniti pa je bilo potrebno tudi pritožbo zoper odločitev o dodelitvi mladoletnih otrok v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče odločilo tako zaradi varstva koristi obeh mladoletnih otrok. Pritožnik ima sicer prav, ko kritizira razlog prvostopne sodbe, češ da je v dejstvu, da je postavil zahtevek na dodelitev obeh otrok v varstvo obema staršema, prepoznati določen zadržek pred odgovornostjo. Za takšno sklepanje sodišče prve stopnje ni imelo logične podlage, vendar pa vsi ostali razlogi, ki so navedeni v izpodbijani sodbi ter jih pritožbeno sodišče sprejema, vseeno utemeljujejo tako odločitev o tem, zakaj bi dodelitev otrok obema staršema ne bila primerna kot tudi odločitev, da se otroka dodelita v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici. Pritožba te odločitve ne glede na zgoraj utemeljeno grajo ne uspe omajati. Ker niso podani niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Upoštevaje dejstvo, da predstavlja razveljavljeni del sodbe sorazmerno neznaten del celotne zadeve in ob pooblastilu 413. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izrek o stroških postopka ohranilo v veljavi. V skladu s temi razlogi pa je sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka.