Jedro

Gre za motenje posesti radijske frekvence na območju, ki ga pokriva radijski oddajnik, ki stoji na ozemlju Republike Slovenije, motilno ravnanje pa ima izvor v drugi državi članici. Zato ni odločilno, da gre za tožbo, predvideno v Stvarnopravnem zakoniku, temveč da gre za tožbo, ki se nanaša na škodljivo ravnanje pravne osebe s sedežem v drugi državi članici, ki povzroča škodljive učinke na območju ozemlja, ki ga pokriva jurisdikcija Republike Slovenije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato izpodbijani sklep z dne 11.11.2010 in sklep o stroških z dne 24.11.2010 razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče se je z izpodbijanim sklepom izreklo za nepristojno za odločanje v uvodoma navedeni zadevi z utemeljitvijo, da za obravnavanje te zadeve, v kateri gre za spor z mednarodnim elementom, ni podana pristojnost sodišča Republike Slovenije temveč splošna pristojnost po sedežu tožene stranke, ki ga kot temeljno pravilo predvideva Uredba Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba). Tožbo je zato zavrglo.

2. Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Ne strinja se s stališčem sodišča, da v obravnavani zadevi ne gre za tak spor, za katerega Uredba predvideva izjemo od splošnega pravila o pristojnosti sodišča po bivališču oz. Sedežu tožene stranke. Gre za problematiko radiofuznega frekvenčnega spektra v bližini meje z italijansko republiko in obravnavni spor ob upoštevanju kriterijev sodišča ES spada v področje deliktov in kvazideliktov v smislu 3. odstavka 5. člena Uredbe. Tožba zaradi motenja posesti (in negatorna tožba) po slovenskem pravu sicer ne spada v področje deliktov in kvazideliktov, je pa po mnenju sodišča ES treba določiti področje uporabe tretjega odstavka 5. člena Uredbe z avtonomno razlago. Po razlagi sodišča ES ta pojem zajema vsak zahtevek, v katerem tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženca, ki nima pogodbene osnove. Tožba za prenehanje z motilnimi ravnanji predpostavlja, da je prišlo do škodnega dogodka v smislu citirane uredbe. Zaradi motilnega ravnanja tožene stranke, ki se sicer izvaja v drugi državi članici EU, nastajajo negativne posledice na območju slovenskega sodišča in je zato njegova pristojnost podana. Pritožba se sklicuje še na podobno odločbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. Cpg 72/2009 in na več odločb italijanskih sodišč, v katerih se je v podobni situaciji, ko je bila tožena RTV Slovenija, italijansko sodišče izreklo za pristojno. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, podredno pa, da naj se v zvezi s problematiko, ki je predmet te pritožbe, naslovi na sodišče ES predhodno vprašanje o uporabi in razlagi citirane uredbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka – pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, je vložila proti toženi stranki, ki ima sedež v Republiki Italiji, tožbo zaradi motenja posesti frekvence 93,8 MHz na območju oddajnega območja oddajnika M., kot je opredeljeno z odločbo Agencije za pošto in elektronske komunikacije o dodelitvi radijskih frekvenc z dne 19.5.2009. Tožena stranka naj bi tožničino posest motila s tem, ko je oddajala svoj radijski program na isti frekvenci in na istem vplivnem območju. Prvostopenjsko sodišče se je postavilo na stališče, da pristojnost slovenskega sodišča ni podana, ker Uredba ES št. 44/2001 določa, da so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v 2. do 7. oddelku II poglavja Uredbe, obravnavani spor pa med tako predvidene izjeme ne spada.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je razlaga sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za delikt ali kvazidelikt iz tretjega odstavka 5. člena Uredbe, ki omogoča, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena tudi v drugi državi članici, preozka in ni v skladu z že sprejetimi stališči sodišča ES. Sodišče ES je tako na primer v zadevi C-343/04 (Land Oberösterreich proti ČEZ as), ko mu je bilo predloženo predhodno vprašanje v zvezi s škodljivimi vplivi iz jedrske elektrarne Temelin, ki stoji na ozemlju Češke Republike, na kmetijska zemljišča v Avstriji, odločilo, da za presojo pristojnosti sodišča ni odločilno, da gre po svoji naravi za stvarnopravno tožbo. Podobno je v obravnavani zadevi, ko gre za motenje posesti radijske frekvence na območju, ki ga pokriva radijski oddajnik, ki stoji na ozemlju Republike Slovenije, motilno ravnanje pa ima izvor v drugi državi članici. Zato tudi tu ni odločilno, da gre za tožbo, predvideno v Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju: SPZ), temveč da gre za tožbo, ki se nanaša na škodljivo ravnanje pravne osebe s sedežem v drugi državi članici, ki povzroča škodljive učinke na območju ozemlja, ki ga pokriva jurisdikcija Republike Slovenije.

6. Ker je torej presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za delikt ali kvazidelikt v smislu tretjega odstavka 5. člena Uredbe št. 44/2001 preozka in nasprotna avtonomni razlagi pojma delikt oziroma kvazidelikt, kot jo je že sprejelo sodišče ES, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

7. Odločitev o stroških postopka je odvisna od odločitve o glavni stvari in ker je bila slednja razveljavljena, je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti tudi sklep z dne 24.11.2010 s katerim je bilo odločeno, da je dolžna tožeča stranka, ki v postopku ni uspela, povrniti toženi stranki 100,80 EUR pravdnih stroškov. 8. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je potrebno pridržati odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.