Jedro

Storilcu ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, saj je imel pravico do pravnega sredstva zagotovljeno s pravico vložiti zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa o kateri je odločalo sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče prekrškovnemu organu.

Izrek

Pritožba storilca M.R. se kot neutemeljena zavrne.

Storilec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrglo pritožbo storilca M.R. zoper sodbo ZSV 104/2014 z dne 24. 11. 2014 in storilcu kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR, ki jo mora plačati v petnajstih dneh po pozivu za plačilo takse, ki ga bo vročil prekrškovni organ.

Zoper sklep je storilec vložil pritožbo. Meni, da je prišlo v postopku izdaje sklepa in še pred tem v postopku izdaje sodbe do več kršitev pravil sodnega postopka, obenem pa so podani razlogi za pritožbo po 1., 2., 3. in 4. točki 154. člena ZP-1. Predlaga, da višje sodišče razveljavi sodbo o prekršku sodišča prve stopnje, tako da na seji ali ustni obravnavi ponovi posamezne izvedene dokaze ter ugodi pritožbi in s sodbo spremeni sodbo o prekršku sodišča prve stopnje, ker lahko ugotovi, da je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa izdati drugačno sodbo, predvsem pa spozna, da je treba pri odmeri sankcij za prekrške drugače presojati upoštevane okoliščine.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno, v skladu z določbo tretjega odstavka 161. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1), zavrglo pritožbo storilca vloženo zoper sodbo ZSV 104/2014 z dne 24. 11. 2014, s katero je bilo odločeno o vloženi storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo (plačilni nalog) prekrškovnega organa. Glede na navedeno je okrajno sodišče v tej zadevi o vloženi zahtevi za sodno varstvo storilca odločalo kot instanca prekrškovnemu organu. S tem ko je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, je potrdilo odločbo prekrškovnega organa. V skladu z določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 je v primerih, ko sodišče ne zavrže zahteve za sodno varstvo, dovoljena pritožba le iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, razen glede stroškov postopka, ob dodatnem pogoju, da je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti in peti odstavek 17. člena) ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400,00 EUR. Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje torej ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1), glede na vrsto zadeve pa tudi ni podan nobeden od ostalih pogojev iz katerih bi bila pritožba dovoljena.

Ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi določbe 1. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker da je v postopku sprejemanja sodelovala oseba oziroma okrajna sodnica, ki ni postopala v skladu z 88. členom ZP-1 in ni takoj prenehala z vsakim nadaljnjim delom v isti zadevi kljub temu, da so bile v pritožbi zoper sodbo okrajne sodnice na podlagi 6. točke 84. člena ZP-1 podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. Neutemeljeno pritožnik meni, da vzbuja dvom o nepristranskosti sodnice navedba v 7. točki obrazložitve „naselje P. je sodišču osebno poznano“ in „na delu ceste, kjer je posneta fotografija, je ob levi strani res skalnato pobočje, ob desni strani ceste pa so stanovanjske hiše in tako tudi hiša št. 65, kjer je bila izmerjena hitrost. Naselje P. poteka raztegnjeno, ob državni cesti R-II409, in sicer je naprej, ob prihodu iz smeri A., strnjeno naselje, skupek več stanovanjskih hiš, nato poteka cesta naprej, pri čemer so stanovanjske hiše le ob desni strani in se nato nadaljujejo v del naselja, del so ob levi in desni strani ...“. Gre za splošno znana dejstva, storilec pa v pritožbi glede okoliščin na kraju izmerjene hitrosti ne navaja ničesar, kar bi navedbe sodišča prve stopnje kakorkoli omajalo. Zgolj dejstvo, da so enako kot drugim voznikom, ki so kdaj vozili skozi naselje P. tudi sodišču (beri sodnici) krajevne okoliščine osebno znane pa ne daje nikakršne podlage za dvom v njeno nepristranskost. Prav tako ni utemeljen očitek o kršeni določbi 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker storilec v dopolnjenem dokaznem postopku ni bil zaslišan pred izdajo sodbe o prekrških s čimer naj bi bila obenem kršena določba prvega in trinajstega odstavka 129.a člena ZP-1, saj po skrajšanem postopku ni mogoče odločati, če je vložena zahteva za sodno varstvo. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločalo na podlagi določb 65. člena ZP-1. Glede na določbo prvega odstavka 65. člena navedenega zakona sodišče s sodbo zavrne zahtevo kot neutemeljeno, če spozna, da ni podana nobena izmed uveljavljenih kršitev iz 62. člena tega zakona in tudi ne take kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (62.a člen), ali če je bila kršitev v postopku z zahtevo za sodno varstvo že odpravljena. Le, če bi se sodišče odločilo, da bo ponovilo oziroma dopolnilo dokazni postopek, bi storilca o tem obvestilo in ga hkrati seznanilo, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in ga povabilo k posameznim procesnim dejanjem, če bi to sodišču pisno predlagal v petdnevnem zakonskem roku po prejemu obvestila. Kot pa je razvidno iz spisovnih podatkov, je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s petim odstavkom 65. člena ZP-1, navedbe storilca, ki je izrazil dvom, da je bila meritev hitrosti njegovega vozila izmerjena v naselju preverilo pri prekrškovnem organu, storilca seznanilo z odgovorom prekrškovnega organa ter se opredelilo v sodbi tudi do njegovega odgovora, ki je v bistvu enak kot prvotna zahteva za sodno varstvo. Posebej je izpostavljen le odstavek, v katerem storilec navaja, da na fotografiji ni niti enega elementa naselja (pozidano območje ob cesti, dovozne poti, ulice, trgi) in da v tem primeru ne gre za naselje. Kot je pojasnilo v 7. točki obrazložitve, sodišče ne dvomi, da je bila obdolžencu izmerjena hitrost na cesti znotraj naselja P. in ni našlo nobenega razloga, da bi bilo treba ponoviti ali dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, kot meni pritožnik.

Glede na to, da sta bili storilcu za prekršek izrečeni globa in stranska sankcija kazenskih točk, kot ju zanj predpisuje zakon, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede odmere sankcije.

Nazadnje so neutemeljeni tudi vsi očitki, ki se nanašajo na kršitev določb Ustave Republike Slovenije. Storilcu ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, saj je imel pravico do pravnega sredstva zagotovljeno s pravico vložiti zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa o kateri je odločalo sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče prekrškovnemu organu. Prav tako storilcu ni bila kršena pravica do pravnega sredstva v tem postopku, saj je imel zoper sklep sodišča prve stopnje s katerim je le to zavrglo njegovo pritožbo kot nedovoljeno možnost vložiti pritožbo na višje sodišče, ki je o njej z izpodbijanim sklepom tudi odločilo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih kršitev in je ravnalo pravilno, ko je storilčevo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo. Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo na podlagi določbe 168. člena v zvezi s tretjim odstavkom 163. člena ZP-1. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ko strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 20,00 EUR (tarifna številka 8407 Zakona o sodnih taksah – ZST-1), ki jo mora storilec plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.