Jedro

Prvotni sklep o davčni izvršbi z dne 1. 4. 2015 je bil tožniku vročen 17. 4. 2015 (kot izhaja iz odločbe drugostopenjskega davčnega organa in česar tožnik ne prereka), kar pomeni, da se je izvršba začela znotraj relativnega in absolutnega roka po ZP-1 in so odtlej za nadaljevanje izvršbe postali relevantni roki po ZDavP-2 ter je torej nov relativni petletni rok za zastaranje pravice do izterjave bil 17. 4. 2020.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, iz katerega izhaja, da je tožnik dolžan plačati globo v znesku 700 EUR, stroške davčne izvršbe v višini 25 EUR in stroške izdaje izpodbijanega sklepa v višini 10 EUR, kar temelji na odločbi Inšpektorata RS za delo z dne 13. 6. 2014, ki je postala izvršljiva 9. 9. 2014, ter sklepu FURS z dne 1. 4. 2015, ki je postal izvršljiv 17. 4. 2015. Zoper tožnika je dovolil opravo davčne izvršbe z rubežem njegovih denarnih sredstev pri A. d.d., ki mora opraviti rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti, ob upoštevanju izvzetij in omejitev izvršbe po Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), tako zarubljena sredstva pa prenesti na prehodni podračun FURS, kot je definiran v izreku, pri čemer se banki prepoveduje izplačati zarubljena sredstva tožniku, tožniku pa z njimi razpolagati, dokler ne bo poravnan celoten terjani dolg. Odločeno je bilo še, da vse stroške davčne izvršbe plača tožnik in da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Inšpektorat RS za delo podal predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane s predmetnim izvršilnim naslovom, ter da tožnik v predpisanem roku ni poravnal dolgovanih obveznosti, zato je bilo treba začeti izvršbo, organ pa navaja tudi določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na izvršilne naslove, izvzem iz davčne izvršbe in omejitve, vrstni red plačevanja v primeru nezadostnosti izterjanega zneska, idr.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V svoji odločbi je navedel, da izpodbijani sklep vsebuje vse obvezne sestavine po 151. členu ZDavP-2, ter izpostavil pisno pomoto v izpodbijanem sklepu pri navedbi opravilne številke izvršilnega naslova – odločbe Inšpektorata RS za delo; sicer izpodbijani sklep vsebuje pravilne podatke o izvršilnih naslovih ter iz njih izhajajočih zneskov terjatev, tako da je tožniku omogočena identifikacija zadeve, zaradi katere se opravlja izvršba. Davčni organ nima pristojnosti preverjanja, ali je potrdilo o izvršljivosti izvršilnega naslova pravilno, temveč je to dolžnost organa, ki to potrdilo izda, potrdilo o izvršljivosti pa se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdilo izdal, ne pa v postopku davčne izvršbe. Zavrne tudi ugovor zastaranja izterjave globe, ki ga je podal tožnik. Pri tem glede roka za začetek izvrševanja sankcij za prekršek citira 44. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter 125. in 126. člen ZDavP-2. Glede na citirana določila ugotavlja, da do zastaranja ni prišlo, saj upoštevaje izvršljivost izvršilnega naslova – odločbe o globi ter vsa pretrganja relativnega roka (zaradi predloga za izvršbo, ki ga je podal predlagatelj, opomina pred izvršbo, prvotnega sklepa o izvršbi in izpodbijanega sklepa) ni prišlo niti do relativnega niti do absolutnega zastaranja. Ne drži, da bi moral prvostopenjski organ tožniku pred izdajo izpodbijanega sklepa omogočiti, da predloži dodatne dokaze oz. da se izjavlja, saj se sklepe o davčni izvršbi izdaja v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kar pomeni, da lahko organ odloči takoj, če se da stanje stvari ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, za začetek izvršbe pa je bistveno le to, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov in da obveznost, ki iz njega izhaja, ni poravnana.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo (op. sodišča: pravilno sklep) in navaja, da toži iz razlogov po 1.-4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Ni mu jasno, zakaj toženka ponovno vlaga isto izvršbo, saj sklep o izvršbi velja deset let. Poleg tega je izvršilni naslov – odločba postala izvršljiva 9. 9. 2014, kar pomeni, da se je absolutni rok za začetek izterjatve iztekel 13. 6. 2018, prekinitve in pretrganja relativnih rokov pa ne morejo podaljševati absolutnega zastaralnega roka, v zvezi s čimer se tožnik sklicuje na Zakon o prekrških s komentarjem. Zastaralni roki iz ZDavP-2 veljajo le glede absolutnega zastaranja dokončne izvršitve globe, glede začetka izvrševanja pa so relevantni roki iz 44. člena ZP-1. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo (op. sodišča: pravilno sklep) in ustavi postopek.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe. Izpostavlja, da tožnik v davčnem postopku ni podal konkretnega ugovora o podvajanju izvršb, kakršnega podaja sedaj s tožbo, zato gre za novoto, poleg tega pa ni prišlo do podvajanja, temveč je z izpodbijanim sklepom nadaljevanja izvršba, ker prvotna (po sklepu z dne 1. 4. 2015) ni bila uspešna, saj je bil tožnikov račun pri B. d.d. naknadno zaprt, zaradi česar je bil izdan izpodbijani sklep, s katerim se posega na tožnikova denarna sredstva pri A..

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožnikove navedbe o nejasnosti, zakaj toženka „ponovno vlaga isto izvršbo, saj sklep o izvršbi velja deset let“, so neupoštevne iz razloga materialne neizčrpanosti. Tožnik namreč te kršitve procesnega prava v davčnem postopku ni uveljavljal, kot to izpostavlja toženka v odgovoru na tožbo, tako pa možnost rednega pravnega sredstva glede tega vprašanja v upravnem postopku po vsebini ni bila izčrpana.1

8. Glede zastaranja izvršitve sankcije 44. člen ZP-1 določa, da se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (prvi odstavek), pri čemer pa zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije, po vsakem pretrganju pa začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (drugi odstavek). Nadalje določa še, da med drugim globe, glede katere se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo, drugih sankcij pa ne po poteku štirih let od začetka njihovega izvrševanja (četrti odstavek). ZDavP-2 v 125. členu določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe (tretji odstavek). Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano, v tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka (šesti odstavek). V 126. členu pa določa med drugim, da tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (drugi in četrti odstavek).

9. Tožnik ugovor zastaranja uveljavlja v zvezi z globo, ki se izterjuje z izpodbijanim sklepom (gre za izterjavo 700 EUR po odločbi Inšpektorara RS za delo, ki je postala izvršljiva 9. 9. 2014, čemur tožnik ne oporeka in o čemer torej med strankama ni spora). V tej zvezi je drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi podal natančno kronologijo pravnorelevantnih dogodkov, ki v obravnavanem primeru ob pravilni uporabi cit. materialnopravnih določb vodijo do zaključka, da do zastaranja izterjave še ni prišlo, namreč: - treba je upoštevati, da, kot prej citirano, v četrtem odstavku 44. člen ZP-1 med drugim določa, da globe, glede katere se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo; ZP-1 torej določa rok za začetek postopka izvršbe, če je izvršba pravočasno začeta, pa ZP-1 v primeru glob (kar velja torej tudi za tu obravnavani primer globe) glede samega izvrševanja napotuje na ZDavP-2; tudi tožnik v svoji tožbi navaja, da zastaralni roki iz ZDavP-2 veljajo glede absolutnega zastaranja dokončne izvršitve globe, glede začetka izvrševanja pa so relevantni roki iz 44. člena ZP-1, zato o tem materialnopravnem izhodišču med strankama ni spora; - predmetna odločba Inšpektorata RS za delo je postala izvršljiva 9. 9. 2014 in pravnomočna 11. 7. 2014 (kot izhaja iz odločbe drugostopenjskega davčnega organa in česar tožnik ne prereka), torej je prvi relativni dveletni rok za začetek izvrševanja bil 11. 7. 2016, hkrati pa je bil absolutni rok 11. 7. 2018; - predlog za izvršbo je inšpektorat podal 26. 2. 2015 (kot izhaja iz odločbe drugostopenjskega davčnega organa in česar tožnik ne prereka), torej je drugi relativni dveletni rok za začetek izvrševanja bil 26. 2. 2017; - opomin pred izvršbo je davčni organ izdal 2. 3. 2015 (kot izhaja iz odločbe drugostopenjskega davčnega organa in česar tožnik ne prereka), torej je tretji relativni dveletni rok za začetek izvrševanja bil 2. 3. 2017; - prvotni sklep o davčni izvršbi z dne 1. 4. 2015 je bil tožniku vročen 17. 4. 2015 (kot izhaja iz odločbe drugostopenjskega davčnega organa in česar tožnik ne prereka), kar pomeni, da se je izvršba začela znotraj relativnega in absolutnega roka po ZP-1 in so odtlej za nadaljevanje izvršbe postali relevantni roki po ZDavP-2 ter je torej nov relativni petletni rok za zastaranje pravice do izterjave bil 17. 4. 2020; - izpodbijani sklep pa je bil tožniku vročen 27. 6. 2019 (kot izhaja iz odločbe drugostopenjskega davčnega organa in česar tožnik ne prereka), kar je torej znotraj novega relativnega roka in s čimer je spet prišlo do pretrganja.

Glede na navedeno tožnikov ugovor zastaranja ni utemeljen.

10. Tožnik izpodbijani sklep sicer napada kot celoto, vendar glede stroškov v višini 25 EUR po drugem izvršilnem naslovu (sklepu o davčni izvršbi z dne 1. 4. 2015) ter glede stroškov izdaje izpodbijanega sklepa v višini 10 EUR ne podaja nobenih tožbenih navedb. Prav tako pa tožnik navedb ne poda glede v uvodu svoje tožbe naštetih tožbenih razlogov po 3.-4. prvega odstavka 27. člena ZUS-1 ter glede kršitev Ustave RS in EKČP. Zato sodišče tožbo v vseh teh delih zavrača kot neutemeljeno.

11. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa niso utemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj pravnorelevantnega dejanskega stanja tožnik ni osporaval, v zadevi so bila sporna le vprašanja materialnega in procesnega prava.

1 Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 56.