Jedro

Dolžnik za svoje trditve, da naj bi med upnikom in njim obstojalo neko drugo pravno razmerje in sicer takšno pravno razmerje, po katerem upnik naj ne bi imel denarne terjatve ni predložil dokazila, zato je ugovor neobrazložen.

Izrek

Ugovor se zavrne in se sklep o izvršbi sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

V tej zadevi je sodišče prve stopnje izdalo na upnikov predlog sklep o izvršbi opr. št. Ig 2000/01012 z dne 10.7.2000 na podlagi verodostojnih listin.

Dolžnik je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen skladno z določili Zakona o izvršbi in ga je zato poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (5. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - Ur. l. RS št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ).

Ugovor ni utemeljen.

Dolžnik mora sklep o izvršbi ugovarjati obrazloženo (2. odst. 53. čl. ZIZ). To velja tudi za ugovor zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine (1. odst. 61. čl. ZIZ). V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze zanje, sicer se ugovor šteje za neutemeljen (2. odst. 53. čl. ZIZ). Če dolžnik ugovarja sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine in mu ugovarja v celoti (torej tudi v delu, s katerim mu je bilo naloženo plačilo terjatve), mora v ugovoru navesti pravno relevantna dejstva. To je taka dejstva, ki bi v pravdi pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična in za ta zatrjevana dejstva predložiti dokaze. V konkretnem primeru iz dolžnikovih trditev izhaja, da naj bi med upnikom in dolžnikom obstojalo neko drugo pravno razmerje in sicer takšno razmerje, po katerem upnik naj ne bi imel denarne terjatve do dolžnika. Dolžnik svojemu ugovoru ni predložil zatrjevane pogodbe o poslovnem sodelovanju, s katero bi dokazoval svoje trditve, da upnik zoper njega nima denarne terjatve. Dolžnik je ugovoru priložil kupoprodajno pogodbo (priloga B/1), ki pa za njegove trditve, da je med upnikom in dolžnikom obstojalo neko drugačno pravno razmerje in ne prodajno razmerje, ni primeren dokaz. Nadaljnje ugovorne trditve dolžnika pa so povsem nejasne, tako da jih ni mogoče preizkusiti. Glede terjatve po obračunu obresti pa dolžnik ni navedel nobenega konkretnega dejstva, s katerim bi izpodbijal terjatev iz obračuna obresti. Iz vsega navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen skladno z določilom 2. odst. 53. čl. ZIZ. Zato ga je pritožbeno sodišče obravnavalo kot pritožbo in ga zavrnilo, ker ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je zato tudi potrdilo sklep o izvršbi (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).