Jedro

Tožena stranka je fizična oseba, zaradi česar tožeča stranka nima možnosti vpogleda v posamezne premoženjske transfere tožene stranke oziroma v njene bančne račune. Tožeča stranka ima iz tega razloga omejeno možnost seznanitve s sedanjimi ravnanji tožene stranke, lahko pa obstoj subjektivne nevarnosti izkazuje s preteklim ravnanjem tožene stranke.

Stališče ustaljene sodne prakse, da je vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodljiv, velja le v primeru, če tožeča stranka ne dokaže drugače. Drži, da takšen poseg lastniku omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga. Vendar pa v konkretnem primeru tožeča stranka zatrjuje, da je bilo na toženo stranko preneseno premoženje v skupni vrednosti 1.000.000,00 EUR ter da ima redne mesečne prihodke iz naslova preživnine v višini 1.600,00 EUR, kot tudi iz naslova lastne pokojnine, zaradi česar ji prepoved razpolaganja z določenim premoženjem, ki naj služi zavarovanju denarne terjatve v višini 88.000,00 EUR ne bo povzročilo škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zavrne predlog tožeče stranke za zavarovanje z začasno odredbo z dne 7. 9. 2016, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se zaradi zavarovanja denarne terjatve v znesku 88.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki v korist tožeče stranke prepove odtujitev in obremenitev investicijskih kuponov v krovnem skladu X Skladi z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve v register vrednostnih papirjev ter da se ji prepove odtujitev in obremenitev več nepremičnin z vpisom zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi.

2. Zoper izpodbijani sklep je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, predvsem pa pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo, saj je sklenilo, da je tožeča stranka z verjetnostjo izkazala obstoj terjatve do tožene stranke, ne pa tudi subjektivne predpostavke za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, torej nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da takšnega ravnanja tožene stranke tožeča stranka niti ne zatrjuje, saj trdi le, da je prav sodelovanje tožene stranke pri njegovem prenosu nase, tožeči omogočilo skriti njeno premoženje pred upniki. Zato meni, da so zgolj na ravni ugibanja ostale navedbe tožeče stranke, da obstoji bojazen, da bo tožena stranka poskušala odtujiti oziroma skriti svoje premoženje, glede na to, da naj ne bi imela nobenih zadržkov pri skrivanju premoženja tožeče stranke. Po presoji sodišča v preteklosti sklenjeni pravni posli s tožečo stranko sami po sebi še ne nakazujejo na to, da ima tožena stranka namen skrivati, odtujiti ali kako drugače razpolagati s svojim premoženjem. Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da ne more slediti zatrjevanju tožeče stranke, da z izdajo predlagane začasne odredbe tožena stranka ne bo utrpela nobene škode, saj ni izkazala pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Po oceni sodišča prve stopnje vsaka prepoved razpolaganja s premoženjem pomeni za dolžnika škodo, za katero ni moč reči, da je neznatna, posebej ob upoštevanju višine zneska terjatve.

5. Tožeča stranka je kot upnik predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Upnik mora v takem primeru poleg verjetnega obstoja terjatve verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (270. člen ZIZ).

6. Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke, da je zatrjevala obstoj ravnanj, ki kažejo na obstoj subjektivne nevarnosti, kot ene od predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Kot je to opisala v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, je tožeča stranka zaradi doseganja protipravnih ciljev, to je zaradi skrivanja premoženja pred upniki, prenesla svoje premoženje na toženo stranko, ki je pri oškodovanju upnikov aktivno sodelovala. Kot trdi tožeča stranka je bila tožena stranka ves čas seznanjena s tem, da je pravi in resnični namen zadevnih bančnih nakazil izmikanje poplačilu dolgov tožeče stranke. Pojasnila je, da je bilo vse posebno premoženje tožeče stranke ter celotni delež na skupnem premoženju preneseno na toženo stranko, tožeča stranka pa je ostala le lastnik ničvrednega premoženja. Tako naj bi na podlagi sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja opr. št. SV 433/2012 z dne 15. 5. 2012 ter prejetih bančnih nakazil tožena stranka postala lastnica premoženja skupaj vrednega 1.000.000,00 EUR. Navaja, da je tožena stranka morala vedeti, da ni ne dejanske ne pravne podlage, po kateri bi bila pri delitvi skupnega premoženja upravičena prejeti vse premoženje, medtem ko ne bi možu po delitvi ostalo nič. Poleg tega je tožeča stranka pojasnila, da sta pravdni stranki sklenili tudi dogovor o preživljanju opr. št. SV 569/2013 z dne 16. 7. 2013, s katerim je pridobila pravico, ki ji po zakonu ne gre, saj redno prejema mesečno pokojnino. Po dogovoru ima namreč še pravico, da od tožeče stranke zahteva plačilo preživnine v nerealni višini 1.600,00 EUR mesečno, tožeči stranki pa, glede na pokojnino v višini 2.200,00 EUR mesečno, ostane za lastno preživljanje le še 600,00 EUR. Tožeča stranka navaja, da so vse to močni indici, da je šlo v vseh primerih za simulirane pravne posle, katerih resnična kavza je bila v brezplačnem prenosu premoženja s tožeče na toženo stranko, vse z razlogom oškodovanja upnikov tožeče stranke, v kar je tožena stranka zavestno in hote privolila. Ker tožena stranka tudi ne sodeluje z upraviteljem meni, da je utemeljena bojazen, da bo na enak nedopusten način poskušala odtujiti, skriti oziroma obremeniti lastno premoženje tako, da nanj upniki ne bodo mogli poseči. Trdi, da naj bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo, saj so njene eksistencialne potrebe pokrite, zaradi česar ni utemeljenega razloga, da bi prodajala ali obremenila svoje nepremično premoženje ali unovčevala dolgoročne naložbe v X skladih.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka navedla konkretne trditve glede ravnanja tožene stranke v preteklosti, iz katerega izhaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. V tej smeri je tožeča stranka zatrjevala ravnanje tožene stranke v preteklosti, ki, gledano kot celota, daje dovolj konkretizirano podlago za presojo obstoja predpostavke subjektivne nevarnosti, kot izhaja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbenim navedbam tožeče stranke, da je treba zatrjevano subjektivno nevarnost presojati ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. V tem smislu tožeča stranka zatrjuje, da je tožena stranka v sodelovanju z njo, s prenosom premoženja nase, privolila v protipravno in kaznivo ravnanje tožeče stranke, ki vodi v oškodovanje upnikov. Nenazadnje pa tudi drži pritožbena navedba, da je tožena stranka fizična oseba, zaradi česar tožeča stranka nima možnosti vpogleda v posamezne premoženjske transfere tožene stranke oziroma v njene bančne račune. Tožeča stranka ima iz tega razloga omejeno možnost seznanitve s sedanjimi ravnanji tožene stranke, lahko pa obstoj subjektivne nevarnosti izkazuje s preteklim ravnanjem tožene stranke, ki pa je bilo, po presoji pritožbenega sodišča, dovolj natančno in konkretizirano opredeljeno.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je preuranjena tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je sklenilo, da ni pogojev za sklicevanje na razlog iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Stališče ustaljene sodne prakse, da je vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodljiv, velja le v primeru, če tožeča stranka ne dokaže drugače. Drži, da takšen poseg lastniku omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga. Vendar pa v konkretnem primeru tožeča stranka zatrjuje, da je bilo na toženo stranko preneseno premoženje v skupni vrednosti 1.000.000,00 EUR ter da ima redne mesečne prihodke iz naslova preživnine v višini 1.600,00 EUR, kot tudi iz naslova lastne pokojnine, zaradi česar ji prepoved razpolaganja z določenim premoženjem, ki naj služi zavarovanju denarne terjatve v višini 88.000,00 EUR ne bo povzročilo škode. Tudi v tem delu tožeča stranka, po presoji pritožbenega sodišča, dovolj konkretno zatrjuje določene razloge, s katerimi utemeljuje uporabo navedene določbe.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je zato treba skleniti, da je tožeča stranka navedla dovolj konkretne okoliščine za utemeljitev zahtevane subjektivne nevarnosti, kot tudi razloge, s katerimi utemeljuje, da bo tožena stranka z izdajo začasne odredbe utrpela le neznatno škodo. Trditvena podlaga tožeče stranke je torej v tej fazi, ko postopek še niti ni kontradiktoren, zadostna. Nadaljnji tek in rezultat postopka pa bo seveda odvisen od ugovornih navedb tožene stranke.

10. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožeče stranke utemeljena, saj je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tej zadevi nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Ker mora zaradi zagotovitve dvostopenjskega ugovornega postopka o izdaji začasne odredbe odločiti sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ter v zvezi s 239. členom ZIZ).

11. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom in v zvezi s 239. členom ZIZ).