Jedro

V dejanju obsojenca, kot je opisano v izreku drugostopenjske sodbe, da je določenega dne le pokazal pot A.H.-ju (storilcu kaznivega dejanja umora) in bil naslednjega dne le prisoten, ko je A.H. M.-ju vzel življenje, niso podani znaki pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ.

Izrek

Zahtevi zagovornika star. mlad.(sedaj polnoletnega) G.M. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5.2.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2.9.1999 spremeni tako, da se star. mlad.(sedaj polnoletni) G.M. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je naklepoma pomagal osebi, imenovani A.H., da je drugemu vzel življenje, s tem, da je dne 7.11.1997 pokazal A.H. pot v kamnolom S. pri vodnem zajetju B. v občini V. in bil prisoten, ko je A.H. sam dne 8.11.1998 v večernem času z nožem, ki je imelo rezilo dolžine najmanj 10 cm, 42-krat zabodel D.M. v predel prsnega koša, glave, vratu in hrbta, zaradi česar je M. zaradi izkrvavitve in prerezanine vratu ter vbodne rane srca na kraju dejanja umrl, in da je s tem storil kaznivo dejanje pomoči k kaznivemu dejanju umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 27. členom KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki star. mlad. G.M. ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5.2.1999 je bil obsojeni G.M. kot starejši mladoletnik spoznan za krivega kaznivega dejanja pomoči k kaznivemu dejanju umora po 1. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi z 27. členom KZ, ker je naklepoma pomagal A.H., da je ta na zahrbten način vzel življenje D.M., s tem, da je v petek, dne 7.11.1997, po H.-jevi predhodni napovedi, da bo vzel življenje D.M. in da sam ni našel poti do kamnoloma S., kjer bi to storil, A.H.-ju, ki je dne 7.11.1997 zvabil D.M.-ja pod pretvezo nakupa zlata, pokazal pot do kamnolova, vedoč, da A.H. namerava D.M.-ju vzeti življenje, ker pa je H. tega dne od nameravanega dejanja odstopil, je mladoletni G.M. naslednjega dne 8.11.1997 ponovno A.H.-ju kazal pot do kamnoloma, kjer je A.H. D.M.-ju vzel življenje s številnimi vbodi z nožem in mu tudi vzel denar ter dva mobitela, pri tem pa je vedel, da A.H. izkorišča zaupanje D.M.-ja, ki je v dogovoru s H. prišel kot potencialni kupec zlata, ki naj bi bilo izročeno na skrivnem kraju, kamnolomu, in da gre torej za izvršitev dejanja na zahrbten način. Izrečena mu je bila kazen 4 let mladoletniškega zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 13.11.1997 do 2.7.1998. Po 4. odstavku 95. člena v zvezi s 1. odstavkom 484. člena ZKP je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka. Oškodovane S.M., M.M. in K.M. je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2.9.1999 pritožbama zagovornika star. mlad. G.M. in okrožne državne tožilke deloma ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je star. mlad. G.M. spoznalo za krivega, da je naklepoma pomagal osebi, imenovani A.H., da je drugemu vzela življenje, s tem, da je dne 7.11.1997 pokazal A.H. pot v kamnolom S. pri vodnem zajetju B. v občini V. in bil prisoten, ko je A.H. sam dne 8.11.1997 v večernem času z nožem, ki je imel rezilo dolžine najmanj 10 cm, 42-krat zabodel D.M. v predel prsnega koša, glave, vratu in hrbta, zaradi česar je D.M. zaradi izkrvavitve in prerezanine vratu in vbodne rane srca na kraju dejanja umrl, ter razsodilo, da je storil s tem kaznivo dejanje pomoči k kaznivemu dejanju umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 27. členom KZ in mu izreklo kazen 3 leta mladoletniškega zapora. V ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik star. mlad. G.M., odvetnik M.P. iz L., ki je do pravnomočnosti sodbe zagovarjal starejšega mladoletnika po uradni dolžnosti, je dne 14.12.1999 na podlagi pooblastila vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2.9.1999. V zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da izda zavrnilno sodbo. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da ravnanje obs. G.M. objektivno ne predstavljata pomoči h kaznivemu dejanju, ki ga je storil A.H., ker iz izreka pravnomočne sodbe ni razvidno, s čem naj bi obs. G.M. prispeval k izvršitvi umora. Res je sicer obs. G.M. pokazal obs. A.H. pot v kamnolom ter da je bil naslednjega dne, ko je A.H. kaznivo dejanje umora storil, navzoč, vendar v takem ravnanju obsojenca, kot je opisano v izreku drugostopenjske sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi z 27. členom KZ.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da dejanje, kakor je opisano v izreku sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, nima navedenih dejstev in okoliščin, ki so znaki pomoči pri kaznivem dejanju. Po njegovem mnenju ni znano, zakaj je pritožbeno sodišče izrek sodbe sodišča prve stopnje spremenilo in iz opisa kaznivega dejanja izpustilo vsa pravno relevantna dejstva, zaradi česar je potrebno pravnomočno sodbo spremeniti.

Zahteva zagovornika obs. G.M. za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Čeprav je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je starejši mladoletnik G.M. storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju umora po 1. točki 2. odstavka 127. člena KZ, torej da ni pravilna ugotovitev, da je naklepoma pomagal A.H., da je le-ta na zahrbten način vzel življenje D.M., ni bilo nikakršne podlage za tako spremembo opisa ravnanja starejšega mladoletnika G.M., kot je razviden iz sodbe drugostopenjskega sodišča, pri čemer tudi ni točen tisti del razlogov drugostopenjske sodbe, kjer je navedeno, da je v skladu z določilom 5. odstavka 392. člena ZKP prvostopenjsko sodbo spremenilo le glede pravne kvalifikacije in pravne opredelitve kaznivega dejanja, in sicer potem, ko je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotovilo pomembna dejstva, da pa je ta dejstva napačno presodilo, pač pa je pritožbeno sodišče izrek prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je iz opisa izpustila vsa pravno relevantna dejstva.

Po 2. odstavku 27. člena KZ se kot pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja šteje zlasti, če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za izvršitev kaznivega dejanja, kakor tudi, če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledove kaznivega dejanja ali predmete, pridobljene s kaznivim dejanjem.

Pomoč kot najmilejša oblika udeležbe pomeni udeležbo pri kaznivem dejanju v primeru, ki je objektivno olajšala storilcu izvršitev kaznivega dejanja, pomoč pa mora biti tudi vidno povezana s storitvijo kaznivega dejanja, razen tega pa mora biti pri pomočniku podana zavest, da pomaga pri izvršitvi kaznivega dejanja. Pritrditi je treba stališču zagovornika starejšega mladoletnika G.M., da v dejanju starejšega mladoletnika, kot je opisano v izreku drugostopenjske sodbe, torej da je dne 7.11.1997 A.H. le pokazal pot v kamnolom in bil dne 8.11.1997 le prisoten, ko je A.H. vzel življenje D.M., niso podani znaki kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju umora po 1. odstavku 127. člena KZ. Pritrditi je treba tudi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v opisu dejanja starejšega mladoletnika G.M., ki ga vsebuje drugostopenjska sodba, tudi ni opisana zavest starejšega mladoletnika o tem, da pomaga pri izvršitvi kaznivega dejanja.

Kršitev kazenskega zakona je po 1. točki 372. člena KZ podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Potem ko je ugotovilo, da v dejanju, kot je opisano v izreku drugostopenjske sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju umora po 1. odstavku 127. člena KZ, in potem, ko je ugotovilo, da v takem opisu tudi niso podani znaki kaznivih dejanj opustitve ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje, po 285. členu KZ, opustitve ovadbe kaznivega dejanja in storilca po 286. členu KZ ter pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 287. členu KZ, je Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojenega starejšega mladoletnika G.M. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi z 27. členom KZ.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP.