Jedro

Sklep sodišča, da se ne dovoli vknjižba denacionaliziranih nepremičnin, ki še ni pravnomočen, ne more biti pravna podlaga za uporabo določbe 3. odstavka 267. člena ZUP, po kateri se izreče za nično odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, saj pogoj, da odločbe ni mogoče izvršiti, v času izdaje odločbe še ni bil izpolnjen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. ....

Obrazložitev

Tožena stranka je po uradni dolžnosti izrekla odločbo Komiteja za urejanje prostora občine Ljubljana-Center št. ... za nično. V obrazložitvi navaja, da je Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani posredovala toženi stranki v vednost sklep št. ..., s katerim je bilo odločeno, da se ne dovoli vknjižba denacionaliziranih nepremičnin vpisanih pri vl. št. 273 k.o. ..., po odločbi Komiteja za urejanje prostora občine Ljubljana-Center, s katero je ta odločil, da se v korist bivšega lastnika denacionalizira del stanovanjske hiše v Ljubljani. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da odločbe ni mogoče izvršiti, ker njen dispozitiv ne vsebuje podatkov o tem, na katerih delih stavbe se vzpostavlja prejšnje lastninsko stanje in kakšen delež na skupnih delih, prostorih in napravah ter funkcionalnem zemljišču se vrača upravičencem do denacionalizacije. Ker torej organ prve stopnje ni ugotovil in tudi ni odločil o deležih na skupnih delih in napravah stavbe ter funkcionalnem zemljišču, kar je posledično vplivalo na to, da odločbe ni bilo možno izvesti v zemljiški knjigi, je odločbo prve stopnje izrekla za nično.

Tožnik v tožbi navaja, da je zoper sklep Temeljnega sodišča Ljubljana, Enote v Ljubljani vložil pritožbo, tako da sklep še ni postal pravnomočen in je zato iz procesualnih razlogov odločba tožene stranke preuranjena. Kolikor pa bi omenjeni sklep postal pravnomočen, pa bi bil sporen samo tisti del prvostopne odločbe, ki odreja vknjižbo odločbe po uradni dolžnosti. Prvostopni organ je izdal denacionalizacijsko odločbo po obstoječem materialnem predpisu, ki določa, da se vzpostavi lastninsko stanje pred nacionalizacijo. Prvostopni organ je dolžan pred izdajo odločbe ugotoviti obstoječe zemljiškoknjižno stanje in je nanj ob izdaji odločbe tudi vezan. Tako zemljiškoknjižno stanje pa je vknjižba družbene lastnine na celi stavbi in funkcionalnem zemljišču, z zaznambo, da so se izločila v korist bivšega lastnika določena stanovanja s pritiklinami. Na zakon o vknjižbi etažne lastnine in stanovanjski zakon se upravni organ niti zemljiška knjiga ne moreta sklicevati, ker je zakon o denacionalizaciji (ZDen) novejši in se denacionalizacija ureja samostojno kot lex specialis. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da vztraja na obrazložitvi izpodbijane odločbe, pri tem pa še dodaja, da je prvostopni organ poleg predpisa, zaradi katerega je bila prvostopna odločba izrečena za nično, kršil tudi druge materialne in procesne predpise. Po 60. členu ZDen je za uveljavljanje pravic iz tega zakona aktivno legitimirana stranka oziroma oseba, ki verjetno izkaže pravno nasledstvo. Tožnik v upravne spise ni priložil dokaza, s katerim bi verjetno izkazal pravno nasledstvo. Oporoke in sklepa o dedovanju ni mogoče šteti za tak dokaz. Zaradi navedene kršitve materialnega predpisa, bi bilo potrebno zahtevek tožnika zavreči. S prvostopno odločbo pa je bil verjetno kršen tudi procesni predpis, saj v postopek ni bilo pritegnjeno Javno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je zakoniti zastopnik Ministrstva za pravosodje, kadar gre za premoženjske spore z ozirom na to, da smatrajo, da je eno izmed vrnjenih stanovanj v lasti tožilstva. Ker je bil vložen predlog za obnovo postopka in je bila obnova tudi dovoljena, bi moral organ prve stopnje postopek prekiniti in stranke napotiti na sodišče, da to odloči o sporu glede lastništva vrnjenega stanovanja.

Prizadeta stranka Javno pravobranilstvo Republike Slovenije na tožbo ni odgovorila.

V postopku pred sodiščem je uveljavljal svoj pravni interes tudi B.L. kot najemnik stanovanja v hiši, ki je predmet denacionalizacije, z utemeljitvijo, da ima možnost kupiti to stanovanje po 117. členu stanovanjskega zakona, za kar je tudi v roku podal vlogo na Ministrstvo za pravosodje. Meni, da obstaja dvom o upravičenosti predlagatelja kot upravičenega dediča, da kot pravni naslednik v smislu določil 60., 61. in 81. člena ZDen postopek za denacionalizacijo sploh lahko predlaga in zato dvomi ali je ves postopek pred upravnim organom prve stopnje potekal na zahtevo upravičene osebe in je bil zaradi tega zakonit. Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je tožnikov ugovor, da je izpodbijana odločba tožene stranke preuranjena, saj je tožnik zoper sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani vložil pritožbo in zato sklep, na katerega se tožena stranka sklicuje, še ni postal pravnomočen, utemeljen. Po mnenju sodišča tožena stranka ni imela pravne podlage za izdajo odločbe po 3. odstavku 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj pravni akt (sklep sodišča), na katerega je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo, tedaj še ni bil pravnomočen. Sklep temeljnega sodišča, ki še ni pravnomočen, ne more biti pravna podlaga za uporabo določbe 3. točke 267. člena ZUP, po kateri se izreče za nično odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Pogoj "da odločbe sploh ni mogoče izvršiti" v času izdaje izpodbijane odločbe še ni bil izpolnjen. V podkrepitev tega stališča pa sodišče še opozarja na ugotovljeno dejstvo, da je Višje sodišče v Ljubljani sklep temeljnega sodišča spremenilo in sicer tako, da je odredilo vknjižbo lastninske pravice na omenjeni nepremičnini v korist bivšega lastnika.

B.L., ki je v tem upravnem sporu, kot najemnik stanovanja, katerega lastnik naj bi bila Republika Slovenija, uveljavljal pravni interes, pa sodišče tega interesa kot stranki ni priznalo. Sodišče je že v več sodbah doslej, na obči seji dne 22.6.1994 pa je o tem tudi sprejelo pravno mnenje in sicer, da najemnik stanovanja ni stranka v denacionalizacijskem postopku, ker se z vrnitvijo nepremičnine v last (stanovanjske hiše), ne posega v obstoječe najemno razmerje. Ker se torej v tem postopku ne odloča o nobeni pravici ali pravni koristi najemnika, mu položaja stranke ni mogoče priznati.

Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).