Jedro

Po določbi 5. člena ZZVN se vojaškemu vojnemu invalidu lahko prizna status žrtve vojnega nasilja le ob pogojih, ki so določeni s tem zakonom. To pa med drugim pomeni, da bi morala revidentka izkazati, da je bila v času, ko je utrpela poškodbo, zaradi katere ji je bil priznan status vojaškega vojnega invalida, izpostavljena v 2. členu ZZVN določenim prisilnim ukrepom. Ker revidentka v upravnem postopku glede na okoliščine primera (v času poškodbe je aktivno sodelovala z NOB) tega ni izkazala, ji zahtevanega statusa in pravic ni mogoče priznati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 11. 2005, s katero je tožena stranka ob reviziji odpravila prvostopno odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 7. 4. 2005 in sama odločila, da se revidentki kot vojaškemu vojnemu invalidu VII. skupine ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja – ZZVN (Ur. l. RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 – odločba US, 43/99, 19/00 – odločba US, 28/00, 1/01 – odločba US, 64/01 in 110/02, 3/03, 54/04/ZDoh-1) ter na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe. Navaja, da ima revidentka že pravnomočno priznan status žrtve vojnega nasilja – zapornica in taboriščnica za čas zapora in taborišča od 10. 5. 1944 do 15. 5. 1945. V tem postopku pa zahteva priznanje (še drugega) statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi 5. člena ZZVN kot vojaški vojni invalid. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno razlagala 5. člen ZZVN, ki določa, da je žrtev vojnega nasilja vojaški vojni invalid ob pogojih iz tega zakona, torej ob pogojih, ki jih sicer za uveljavljanje tega statusa določa ZZVN v 2. členu.

3. Revidentka v reviziji (prej pritožbi) opisuje njeno sodelovanje z NOB od meseca marca 1943 do 10. 5. 1944, ko je bila izdana ter istega dne v borbi ranjena, ujeta in aretirana s strani madžarskega okupatorja. Navaja, da ima za čas od 1. 6. 1943 do 10. 5. 1944 priznan status vojnega veterana, za čas, prebit v zaporih in koncentracijskem taborišču od 10. 5. 1944 do 15. 5. 1945 priznan status žrtve vojnega nasilja ter priznan status vojaškega vojnega invalida zaradi poškodbe z dne 10. 5. 1944. Meni, da izpolnjuje tudi pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja kot vojaški vojni invalid v skladu s 5. členom ZZVN.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Revidentka v reviziji (prej pritožbi) konkretno ne navaja nobenega revizijskega (prej pritožbenega) razloga, po vsebini uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni dovoljen revizijski razlog (enako je po določbi petega odstavka 72. člena ZUS veljalo za pritožbo, če sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja). Zaradi navedenega se Vrhovno sodišče do tovrstnih navedb ni opredeljevalo.

9. Vrhovno sodišče je tako po uradni dolžnosti preizkusilo pravilnost uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi, in ugotovilo, da izpodbijana sodba s to kršitvijo ni obremenjena.

10. Ustava v tretjem odstavku 50. člena zagotavlja posebno socialno varstvo žrtvam vojnega nasilja. Posebne človekove pravice na področju socialne varnosti se uresničujejo le „ob pogojih, določenimi z zakonom,“ torej na podlagi zakona, ki določi krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj ter pogoje za pridobitev in uresničevanje pravic.

11. ZZVN tako v 5. členu med drugim določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi vojaški vojni invalid ob pogojih iz tega zakona.

12. Kot sta revidentki pravilno pojasnili že sodišče prve stopnje in tožena stranka je po navedeni določbi ZZVN vojaški vojni invalid žrtev vojnega nasilja le ob izpolnjevanju točno določenih pogojev, ki jih sicer za uveljavljanje tega statusa določa ZZVN (1., 2. in 3. člen). To pa v obravnavani zadevi pomeni, da bi morala revidentka v upravnem postopku (med drugim) izkazati, da je bila v času, ko je utrpela poškodbo, zaradi katere ji je bil priznan status vojaškega vojnega invalida, izpostavljena v 2. členu določenim prisilnim ukrepom (izgnanec, taboriščnik, zapornik, delovni deportiranec, interniranec, begunec, ukradeni otrok, ...). Ker revidentka v upravnem postopku takšnih dejanskih okoliščin ni izkazala (ugotovljeno je bilo, da je v času poškodbe aktivno sodelovala z NOB), je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo stališču tožene stranke, da revidentka ne izpolnjuje nobenega izmed zakonsko določenih pogojev za priznanje zahtevanega statusa in z njim povezanih pravic, zaradi česar ji statusa in pravic ni mogoče priznati.

13. Ker je predmet sodne presoje v obravnavani zadevi priznanje statusa žrtve vojnega nasilja vojaškemu vojnemu invalidu, se Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni opredeljevalo do revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na zakonsko ureditev pridobitve statusa žrtve vojnega nasilja - civilnega invalida vojne (v primerjavi z ureditvijo za vojaške vojne invalide – 5. člen ZZVN) ter ugovorov v zvezi s postopkom določanja višine vojne odškodnine za telesno in duševno trpljenje po Zakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja – ZSPOZ (Ur. l. RS, št. 18/01, 11/01 in 67/02 - ki je v razmerju do ZZVN specialni zakon).

14. Iz zgoraj navedenih razlogov je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti.