Jedro

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena v odseku izvršb na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2019 na delovnem mestu "referent" za nedoločen čas in s polnim delovnim časom. Tožena stranka ji je 6. 12. 2019 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje iz odpovedi izhaja, da je v odseku izvršb zaradi uvedbe novega informacijskega sistema E. 1. 9. 2019 prišlo do zmanjšanja potreb po delu treh delavcev, tožnica pa je bila na podlagi kriterijev za izbiro presežnih delavcev na prvem mestu med presežnimi delavci.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 21. 11. 2019, ki je bila tožnici vročena 6. 12. 2019, ter da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki še vedno traja. Posledično je zavrnilo zahtevka za reparacijo in reintegracijo. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev v II. točki izreka sodbe, da sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita napačno povzemanje njenih navedb. Ne drži, da obstoj utemeljenega odpovednega razloga ni bil sporen, saj je navajala, da je tožena stranka že pred 21. 11. 2019 vedela, da bo zmanjšanje števila delavcev v odseku izvršb iz 23 na 20 doseženo s prenehanjem pogodb o zaposlitvi A.A., B.B. in C.C.. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedi priče D.D., da je tožena stranka že pri pripravi programa presežnih delavcev upoštevala, da bodo pogodbe o zaposlitvi prenehale tudi A.A., B.B. in C.C.. Nasprotuje zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje A.A., B.B. in C.C., ki bi izpovedali o dejanskem razlogu za prenehanje njihovih pogodb o zaposlitvi. Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi med C.C. in toženo stranko je bil sklenjen po sprejemu programa presežnih delavcev, že s prenehanjem delovnega razmerja temu delavcu pa je odpadel razlog za podajo odpovedi tožnici. Vztraja, da tožena stranka z obvestilom zavodu za zaposlovanje z dne 21. 10. 2019 ni izpolnila svojih obveznosti iz 100. člena ZDR-1. Zaradi spremembe programa razreševanja presežnih delavcev 20. 11. 2019 je prišlo do kršitve 30‑dnevnega roka iz tretjega odstavka 100. člena ZDR-1. Nasprotno stališče, ki ga sodišče prve stopnje utemeljuje s sklicevanjem na odločbi pritožbenega sodišča Pdp 543/2010 in Pdp 128/2019, nasprotuje namenu obveznosti obveščanja zavoda iz 103. člena ZDR-1. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 20/2016, da mora nacionalno sodišče nacionalno pravo uporabiti ob upoštevanju besedila in cilja Direktive Sveta 89/59/ES, ki je v tem, da se izogne odpovedim pogodb o zaposlitvi ali zmanjša njihovo število. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena v odseku izvršb na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2019 na delovnem mestu „referent (šifra ...)“ za nedoločen čas in s polnim delovnim časom. Tožena stranka ji je 6. 12. 2019 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje iz odpovedi izhaja, da je v odseku izvršb zaradi uvedbe novega informacijskega sistema E. 1. 9. 2019 prišlo do zmanjšanja potreb po delu treh delavcev, tožnica pa je bila na podlagi kriterijev za izbiro presežnih delavcev na prvem mestu med presežnimi delavci.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, katera odločilna dejstva so med strankama nesporna, glede spornih dejstev pa se je opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožnice, tudi tistih, ki jih izrecno izpostavlja v pritožbi (da je tožena stranka že pred vročitvijo izpodbijane odpovedi vedela, da bo delovno razmerje v odseku izvršb prenehalo delavcem A.A., B.B. in C.C.). Na podlagi presoje, da je tožena stranka postopek kolektivnega odpusta delavcev izvedla skladno z določbami 98. do 103. člena ZDR-1 in da je za podajo izpodbijane odpovedi obstajal utemeljen poslovni razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki zaradi prenehanja pogodb o zaposlitvi delavcem C.C., A.A. in B.B. ni odpadel, je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, za reparacijo in reintegracijo zavrnilo kot neutemeljen.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka 11. 11. 2019 sprejela program razreševanja presežnih delavcev, dne 20. 11. 2019 pa še njegovo dopolnitev. Na podlagi tega programa so bile pogodbe o zaposlitvi odpovedane 44 delavcem, od tega trem delavcem v organizacijski enoti, v kateri je bila zaposlena tožnica. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s pisnim obvestilom s prilogami (zapisnikom o posvetovanju s sindikati, seznamom števila in kategorij delavcev ter osnutkom programa za razreševanje presežnih delavcev) z dne 21. 10. 2019 izpolnila svojo obveznost obveščanja zavoda za zaposlovanje o nameravanem kolektivnem odpustu iz prvega odstavka 100. člena ZDR-1. Izpodbijana odpoved z dne 21. 11. 2019 je bila zato podana po poteku 30‑dnevnega roka iz tretjega odstavka 100. člena ZDR-1. Zmotno je stališče pritožbe, da je ta rok pričel teči šele 20. 11. 2019, ko je tožena stranka zavod za zaposlovanje obvestila o zadnji spremembi programa razreševanja presežnih delavcev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so bili kriteriji za določitev presežnih delavcev določeni že v prvotnem besedilu programa, njegova sprememba pa se je nanašala le na določitev kasnejšega začetka teka odpovednega roka (12. 12. 2019, namesto 9. 12. 2019) in znižanje števila presežnih delavcev iz 45 na 44 (zaradi obvestila ene od delavk, da uživa posebno varstvo pred odpovedjo)1, kar ni v ničemer vplivalo na pravni položaj tožnice. Tudi sicer je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na sodno prakso pritožbenega sodišča (Pdp 128/2019 z dne 28. 3. 2019) zavzelo pravilno stališče, da iz zakonske določbe ne izhaja obveznost delodajalca, da mora zavodu za zaposlovanje posredovati končno različico programa. Takšno stališče ni v nasprotju z namenom obveznosti obveščanja zavoda za zaposlovanje, ki je v tem, da se lahko zavod v skladu s 103. členom ZDR-1 in predpisi o urejanju trga dela z ukrepi aktivne politike zaposlovanja čim prej vključi v razreševanje problematike večjega števila načrtovanih brezposelnih in njihovo čimprejšnjo vključitev v ponovno zaposlitev. Ker je 30-dnevni rok namenjen razreševanju težav, ki izhajajo iz načrtovanih kolektivnih odpustov, kasnejša sprememba programa v smislu zmanjšanja števila presežnih delavcev in zamika začetka teka odpovednega roka ni posegla v namen te obveznosti, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

9. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka že pri pripravi programa presežnih delavcev upoštevala, da se bo delovni proces v odseku izvršb v bodoče nadaljeval (tudi) brez delavcev C.C., A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje je to ugotovitev pravilno utemeljilo na izpovedi priče D.D., ki je sodelovala pri pripravi programa presežnih delavcev, saj prokurist F.F., delavka G.G. in tožnica o konkretnem postopku sestave programa razreševanja presežnih delavcev in o delavcih, za katere se je vedelo, da jim bo delovno razmerje v odseku izvršb prenehalo na drugi podlagi, niso znali izpovedati. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato ji pritožba neutemeljeno nasprotuje.

10. Tožnica v pritožbi s sklicevanjem na stališča iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 20/2016 z dne 22. 3. 2016 neutemeljeno vztraja, da je bilo predvideno znižanje števila delavcev v odseku izvršb iz 23 na 20 doseženo že s prenehanjem pogodb o zaposlitvi delavcev C.C., A.A. in B.B.. Ker delo C.C. kot vodje odseka izvršb in tožnici nadrejenega delavca2 ni bilo primerljivo delu tožnici na delovnem mestu referent, sklenitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi med tem delavcem in toženo stranko ni vplivala na to, da je zaradi uvedbe nove aplikacije v odseku izvršb postalo nepotrebno delo treh delavcev. Tožnici primerljivi sta bili kvečjemu delavki B.B. in A.A., ki sta v oktobru in decembru 2019 prejeli odpovedi pogodb o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, vendar upoštevaje pravilno ugotovitev, da je bila tožnica po kriterijih za izbiro med tremi presežnimi delavci uvrščena na prvo mesto (čemur v pritožbi ne nasprotuje), s prenehanjem pogodb o zaposlitvi teh delavk ni odpadel razlog za podajo odpovedi tožnici. Tožnica bi bila presežna delavka tudi v primeru, če bi bili pogodbi o zaposlitvi delavkama A.A. in B.B. dejansko odpovedani iz poslovnih razlogov, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da zaslišanje prič C.C., A.A. in B.B. v zvezi s tem ni bilo potrebno.

11. Glede na pravilno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilna tudi odločitev v II. točki izreka sodbe, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.).

1 S tem v zvezi pa tudi na znižanje predvidenega zneska iz naslova odpravnin. 2 To dejstvo glede na navedbe tožnice v tretji pripravljalni vlogi med strankama ni bilo sporno.