Jedro

Če stranka ugovarja opominu za plačilo sodne takse, mora sodišče odločiti o odmeri sodne takse s sklepom, izdanim na podlagi 27. člena ZST.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče tožniku odmerilo sodno takso za svoj sklep, št. U 173/2003-12 z dne 11.7.2005, v znesku 2.375,00 tolarjev in za pritožbo zoper prej navedeni sklep v znesku 2.375,00 tolarjev, skupaj torej 4.750,00 tolarjev, ter mu določilo 15-dnevni rok za plačilo te sodne takse. Pojasnilo mu je, da je sklep o obračunu sodne takse izdalo zato, ker je zavrnil opomin za plačilo te sodne takse. Po določbi 3. točke tarifne številke 28 Zakona o sodnih taksah (ZST) se za sklep, s katerim se tožba zavrže, plača polovica takse iz 2. točke te tarifne številke, ki določa, da se za sodbo v zadevah socialnega varstva plača 250 točk. Zato znaša taksa za sklep 125 točk. Po določbi 2. točke tarifne številke 28 a, pa se za pritožbo zoper sklep plača enaka taksa, kot je predpisana v 3. točki tarifne številke 28 ZST, torej polovica takse iz 2. točke tarifne številke 28, kar tudi pomeni 125 točk. Vrednost točke je na dan odmere znašala 19,00 tolarjev, torej mora tožnik za sklep in za pritožbo plačati skupaj 4.750,00 tolarjev. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožnikov ugovor, da bi bilo treba v tem primeru uporabiti tudi 12. točko 28. člena ZTS, ker ta določba v primeru odločanja o izločitvi uradne osebe ne pride v poštev. Če pa tožnik misli na 12. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah, pa mu je prvostopno sodišče pojasnilo, da se takse v sodnem postopku odmerjajo po ZST in ne po Zakonu o upravnih taksah.

Zoper sklep prvostopnega sodišča se tožnik pritožuje. Navaja, da pri upravnem sodišču ni vložil nobene tožbe zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje. Navaja, da mu je bila sodna taksa v višini 4.700,00 tolarjev odmerjena že s sklepom z dne 30.8.2005, zoper katerega se je pritožil, vendar pritožba še ni rešena. Zavrnil je tudi opomin, s katerim mu je bila odmerjena sodna taksa za sklep in za pritožbo.

Njegova zahteva za izločitev uradne osebe je bila vložena leta 1998 zaradi nepriznanja statusa zavarovane osebe, kar je bilo rešeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča Ljubljana z dne 16.5.2001, s katero se je ugotovilo, da je bil tožnik v kritičnem času zavarovanec. Ta sodba je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega sodišča v Ljubljani z dne 20.12.2002. Zato je vsako sojenje in odločanje o izločitvi uradne osebe tožene stranke po 20. decembru 2002 brezpredmetno. Zato ni plačnik nobene sodne takse. Dne 1.9.2003 pa je oseba, katere izločitev je zahteval, izdala sklep, s katerim je zavrgla njegovo prošnjo za izdajo odločbe o povračilu stroškov za zobno protetiko in hkrati zavrgla zahtevo za izločitev uradne osebe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita. Tožnik je namreč po podatkih sodnega spisa dne 24.6.2003 priporočeno po pošti vložil tožbo na Delovno in socialno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani, s katero je zahteval izločitev uradne osebe iz upravnega postopka. Ker se je delovno in socialno sodišče s sklepom z dne 28.7.2003, izreklo za nepristojno in po pravnomočnosti, ki je nastopila 26.8.2003, zadevo odstopilo v pristojno reševanje upravnemu sodišču, je bilo upravno sodišče o tožnikovi tožbi dolžno odločati. Zoper sklep delovnega in socialnega sodišča se tožnik ni pritožil. Tožbo je vložil po 20. decembru 2002, to je po datumu, ki ga v pritožbi navaja kot tistega, od katerega dalje je brezpredmetno kakršnokoli odločanje o izločitvi uradne osebe. Njegovo tožbo je prvostopno sodišče zavrglo kot prepozno s sklepom, št. U 173/2003-12 z dne 11.7.2005, ki mu je bil vročen 18.7.2005. Zoper ta sklep se je pritožil. Z izdajo navedenega sklepa je za tožnika nastopila obveznost plačila sodne takse v skladu s 3. in 4. členom ZST (ZST - UPB1, Uradni list RS, št. 20/2004). Taksna obveznost za plačilo takse za pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe pa je nastala v skladu z navedenimi določbami ZST z dnem vložitve pritožbe. Ker tožnik navedenih taks ni plačal, mu je prvostopno sodišče pravilno poslalo opomin. Ker je zoper ta opomin vložil ugovor, mu je pravilno na podlagi 27. člena ZST izdalo sklep o odmeri sodne takse za sklep z dne 11.7.2005 in za njegovo pritožbo zoper navedeni sklep v pravilni višini 4.750,00 tolarjev. Ta višina takse je v tožnikovo korist, saj bi moral v primeru, če se zadeva ne bi štela za zadeva s področja socialnega varstva, plačati višjo sodno takso.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. v zvezi z 68. členom ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.