Jedro

Nepremičnine, zlasti tiste, ki so bile med sredstvi olastninjenih podjetij, je dejansko olastninil šele Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 - ZLNDL). Ta zakon je v 3. členu med drugim določil, da postanejo nepremičnine lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov ter da se vpis lastninske pravice opravi na predlog oziroma tedaj, kadar je pravica uporabe na nepremičnini v korist pravne osebe ali njenega pravnega naslednika vpisana v zemljiški knjigi, celo po uradni dolžnosti. Bistveno je torej, kdo je imel na sporni nepremičnini pravico uporabe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 1.922,05 EUR stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2007, stranskemu intervenientu Z. pa 1.710,90 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožeča stranka solastnica do ene polovice nepremičnin, ki so vpisane pod vložno številko 600 k.o. ... (parcele številka 62/2, na kateri stoji poslovna stavba S. c. 41). Tožečo stranko je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 1.274.368 SIT pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu (Z.) pa 924.000 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da "iz listin v spisu glede pretoka družbenih sredstev pravno nasledstvo ni nedvomno razvidno" ter da na zgradbi, zgrajeni na zemljišču v družbeni lastnini, ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter navaja, da ji je uspelo dokazati "formalno nasledstvo", ker da je predložila listine iz katerih izhaja, da je pravna naslednica prav tiste A., ki je prispevala večinski delež finančnih sredstev za gradnjo sporne poslovne stavbe. Res pa je, da ni mogla izkazati zatrjevanega prehoda sredstev, ki jih je vložila v gradnjo, saj tega enostavno ni več mogoče dokazati z kakršnimikoli dokazi. Sodišči prve in druge stopnje menita, da tožeča stranka ni dokazala soinvestitorstva svoje pravne prednice, hkrati pa sta zavrnili dokazni predlog za zaslišanje štirih (še živečih) prič, ki so sodelovale pri gradnji in ki so jim znane okoliščine v zvezi z gradnjo in vlaganji. To potrjujeta tudi gradbeni pogodbi, do katerih se sodišči nista jasno opredelili. Sicer pa takrat niso vodili evidence posameznih vlaganj in tudi lastnina ni bila evidentirana glede na njihove dejanske vlagatelje, pač pa glede na dejansko uporabo. Družbena lastnina je prehajala na uporabnike, ki so se vknjižili v zemljiško knjigo večkrat tudi brez pravnega posla in na podlagi prisilnih predpisov. Namen Zakona o denacionalizaciji je poprava krivic, ki jih je prejšnji sistem povzročil pravnim in fizičnim osebam. Nesporno je, da je dobil stranski interveninent na podlagi teh predpisov v last in posest sporno stavbo, ker da je bila odvzeta njegovemu pravnemu predniku brez nadomestila ali odškodnine. Vendar je dobil stranski interveninent s tem tudi delež, ki ga je prispevala pravna prednica tožeče stranke. Pomembno je še, da je bila v zemljiški knjigi sprva vpisana le družbena lastnina z poimensko določeno pravico uporabe, kasneje pa se je vpisovala lastnina kot zemljiškoknjižno telo I in zemljiškoknjižno telo II. Ob tako nenačelni in nepregledni sistematiki lastninske pravice ni mogoče reči, da ni dokazov, da bi stavbo gradilo več investitorjev. Tožeča stranka je sodelovala v denacionalizacijskem postopku, vendar je bila njena zahteva zavrnjena. To pa zato, ker upravni organ ni reševal vprašanja, kdo so bili dejansko soinvestitorji, češ da so relevantni samo zemljiškoknjižni vpisi. Tožeča stranka se je zato znašla v labirintu različnih tolmačenj upravnega organa in sodišč o stvarni pristojnosti. Zato je vložila tožbo, da bi dokazala svoj prispevek h gradnji sporne stavbe (in s tem svoj lastninski delež na njej).

Tožena stranka je odgovorila na revizijo, pri čemer opozarja, da tožeča stranka izpodbija le dejansko stanje ter da je vrhovno sodišče v denacionalizacijski zadevi pritožbo tožeče stranke zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 9.1.2002 zavrnilo in to sodbo potrdilo. Poudarja tudi, da tožeča stranka ni uveljavljala morebitnih pravic po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij ter da ni predložila dokaza o vložitvi zahteve za lastninsko preoblikovanje. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Na revizijo je odgovoril tudi stranski interveninent, ki poudarja, da je bila A. v času zatrjevanih vlaganj zadružno podjetje, ki je moralo G. LRS kot svojemu ustanovitelju plačevati določene parafiskalne dajatve. Pogodbo o gradnji z dne 31.3.1955 je podpisal zastopnik G. LRS, medtem ko zakoniti zastopnik A. te pogodbe sploh ni podpisal. Stranski interveninent soglaša tudi z ugotovitvijo, da pravno nasledstvo ni dokazano.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. čl. Zakona o pravdnem postopku - U. l. RS 26/99 in nasl. - ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Revizijsko sodišče je torej vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje (ki so prestale pritožbeni preizkus), da tožeča stranka ni dokazala pravnega nasledstva, torej tega, da je prav ona "pravi in edini naslednik tiste A., ki je omenjena v gradbeni pogodbi"; tožeča stranka ni dokazala niti, da je "ena od delovnih organizacij ali ena od TOZD, ki so nazadnje pristale v A. ...". Prav tako je vezano na dejanski sklep, da "tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila A. soinvestitor poslovne stavbe". Ob teh ugotovitvah je vsekakor pravilen pravni zaključek, da tožeča stranka (ki ni niti pravni naslednik A., niti ni dokazala, da bi bila A. soinvestitor sporne stavbe) pač ne more biti solastnik sporne nepremičnine.

Ne glede na to je tožbeni zahtevek neutemeljen še iz enega razloga. Po (ustavni) spremembi političnega in ekonomskega sistema je bilo treba odpraviti stvarnopravni dualizem, v katerem sta istočasno (in vzporedno) obstajala dva stvarnopravna režima - družbenolastninski in lastninskopravni sistem (ki pa je imel do takrat samo drugorazredno vlogo). V skladu z ustavno določeno individualistično koncepcijo lastnine lahko obstaja samo ena vrsta lastninske pravice, ki daje svojim nosilcem popolno (najvišjo) privatno oblast na stvari. Pravna upravičenja na premoženju v družbeni lastnini je bilo treba preoblikovati v klasična lastninska razmerja. Zakonodajalec je sistemsko najprej uredil lastninjenje družbenega kapitala z zakonodajo, katere osrednji pravni akt je bil Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (U. l. RS 55/92), proces pa naj bi bil zaključen z Zakonom o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (U. l. RS 30/98). Vendar lastninjenje kapitala še ni imelo za posledico lastninjenje nepremičnin, ki so spadala med sredstva podjetij, ki so se lastninsko preoblikovala. Nepremičnine, zlasti tiste, ki so bile med sredstvi olastninjenih podjetij, je dejansko olastninil šele Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (U. l. 44/97 - ZLNDL). Ta zakon je v tretjem členu med drugim določil, da postanejo nepremičnine lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov ter da se vpis lastninske pravice opravi na predlog oziroma tedaj, kadar je pravica uporabe na nepremičnini v korist pravne osebe ali njenega pravnega naslednika vpisana v zemljiški knjigi, celo po uradni dolžnosti. Bistveno je torej, kdo je imel na sporni nepremičnini pravico uporabe.

Za to pravico je bila značilna dejanska vezanost sredstev (kot objekta te pravice) na pravno osebo (kot subjekt te pravice). Pravica uporabe je bila družbenolastninski (pravni) odsev "dela z družbenimi sredstvi". Zakon o združenem delu (U. l. SFRJ 53/76 in nasl. - ZZD) je tak koncept (bolj ali manj) jasno izražal v VI. poglavju, ko je sredstva družbenih pravnih oseb, imenovana "družbena sredstva" (med katera so spadala tudi osnova sredstva - na primer nepremičnine, v/na katerih je potekal tak ali drugačen delovni proces, nepremičnine torej, v katerih se je dogajalo "združevanje dela in sredstev") opredelil kot sredstva, ki jih upravljajo delavci ali drugi delovni ljudje v družbeni pravni osebi in so materialni pogoj za njihovo delo oziroma materialna osnova uresničevanja funkcije v tej družbeni pravni osebi. Bistveno je bilo, kdo je družbena sredstva uporabljal, katera družbena pravna oseba je z njimi opravljala svojo funkcijo.

In ko tožeča stranka zatrjuje, da naj bi solastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila na podlagi soinvestitorstva - dveh gradbenih pogodb, v katerih sta kot investitorja navedena G. LRS in A., spregleda, da njen družbenolastninski prednik ni mogel biti lastnik (pač pa "le" imetnik pravice razpolaganja oziroma pravice uporabe - ki se je po ZLNDL transformirala v lastninsko pravico) ter da odsotnost posesti (tožeča stranka ne zatrjuje, da bi sporno nepremičnino ona, oziroma njen pravni prednik sploh kdaj uporabljal - pač pa je v vlogi z dne 16. 5. 2000 navedla, da jo ima tožena stranka "v posesti in jo uporablja vse od leta 1962 naprej") praviloma izključuje pravico uporabe (ki je bila zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija ter zato neločljivo in organsko vezana na njeno ekonomsko bistvo). Kombinacija obojega (dejstva, da je za presojo lastništva pomembno, katera pravna oseba je imela pravico uporabe ter dejstva, da brez ekonomskega funkcioniranja sredstev v korist določene družbenolastninske pravne osebe tudi ni njene uporabe teh sredstev, posledično pa tudi ne njene pravice uporabe) pokaže, da pravni prednik tožeče stranke ni mogel pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini - preprosto zato, ker na njej ni imel pravice uporabe.

Ko je tako, je brez pomena izvajanje dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka v dokaz svojih trditev o vlaganjih v izgradnjo sporne stavbe, revizijske trditve, da je stranski intervenient dobil v denacionalizacijskem postopku v last in posest sporno stavbo (in s tem tudi delež, ki ga je prispevala pravna prednica tožeče stranke), pa kvečjemu potrjujejo pravilnost zavrnitve zahtevka. Če je namreč s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji sporna nepremičnina vrnjena v last in posest Zadružni zvezi Slovenije, potem je (že zaradi vezanosti na pravnomočno odločbo o denacionalizaciji) vprašanje lastništva sporne stavbe dokončno razrešeno (13. čl. ZPP).

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. čl. ZPP).

Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora toženi stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške odgovorov na revizijo (prvi odstavek 165. čl. in prvi odstavek 154. čl. ZPP). Ti stroški predstavljajo sodno takso in nagrado odvetnikoma, administrativne stroške in davek na dodano vrednost.