Jedro

Da upravljalec kopališke dejavnosti odgovarja za škodo po načelu krivdne odgovornosti, mora oškodovanec dokazati okoliščine, ki ga obremenjujejo s stališča pomanjkanja izvajanja ukrepov za zagotovitev varnosti kopalcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem bi naj tožena stranka tožeči stranki bila dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, katero je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 12. 8. 2012, ko se je ob 19.30 uri v kopališču X. poškodoval. Tožnik naj bi stopil na rob bazenčka za otroke, pri tem mu je spodrsnilo in je z brado udaril ob rob bazena. Na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je otroški bazen namenjen za uporabo otrokom, v ta namen je tudi takšen, da ga otroci lahko brez težav uporabljajo, brez bojazni, da bi se jim lahko ob seveda normalni rabi, kaj hudega zgodilo. Sam rob otroškega bazena ob normalni rabi, glede na naravo samo, sodišče ne more šteti za nevarno stvar. Namenjen je le omejitvi vode, da se ta ne bi razlivala v okolico. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati obstoja tako imenovane krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Sodišče ni sprejelo zatrjevan tožnika v zvezi s tem, da bi bil rob bazen namazan s kremo, oljem oziroma drugo spolzko tekočino. Tega tožnik ni uspel dokazati. Sodišče prve stopnje se je opredelilo o tem, da ni bilo potrebno namestiti opozorilnih tabel, tožnik pa ni dovolj določno izjavil katere druge ukrepe bi zavarovanec tožene stranke moral storiti, da bi lahko sodišče v tej zvezi ugotovilo protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke. Zato je zaključilo, da zavarovancu tudi ni moč očitati krivdnega ravnanja v zvezi z nastalo škodo tožniku, saj tožniku ni uspelo dokazati, niti dovolj dobro izkazati, v čem bi bilo zavarovančevo protipravno ravnanje, zaradi katerega se naj bi tožnik poškodoval. Tožnik je sam povzročil okoliščine zaradi katerih je padel, zato zavarovancu toženke ni mogoče očitati nobene odgovornosti v zvezi z njegovim padcem. Ker tožnik ni uspel odškodninske odgovornosti dokazati že po temelju, je sodišče zato tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po mnenju tožeče stranke je sodišče z obrazložitvijo pod točko 13 svoje obrazložitve zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, sočasno tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je v zvezi z odgovornostjo zavarovanca toženke navedel, da so spolzka tla nevarna stvar, kot vzrok padca pa je navedel spolzek rob bazena, ter da se glede na navedeno, sodišče ni opredelilo do spolzkih tal kot nevarne stvari, pač pa je ugotavljalo okoliščine v zvezi z zatrjevanim vzrokom padca tožnika. Glede na trditveno podlago tožeče stranke bi sodišče, katerega naloga je dejansko stanje subsumirati pod ustrezno pravno normo, bilo namreč prvotno dolžno preizkusiti in obrazložiti prav okoliščino, ali spolzka tla predstavljajo nevarno stvar, saj se skladno s pravili obligacijske zakonodaje za škodo nastalo v zvezi z nevarnostjo, šteje, da le ta izvira iz nevarne stvari oziroma dejavnosti, razen, če se dokaze, da ta ni bila vzrok. Pri tem na strani tožeče stranke zadošča zgolj domnevna baza in sicer mora slednja dokazati obstoj nedopustnega škodljivega dejstva in nastanek škode, medtem ko se v primeru objektivne odgovornosti vzročna zveza domneva. Tožnik je zatrjeval, slednje pa so potrdili tudi vsi izvedeni dokazi, da je sestopil na mokra, spolzka tla in padel, v posledici padca pa zadobil telesne poškodbe. V primeru objektivne odgovornosti se vzročna zveza domneva in se nato dokazno breme prevali na toženo stranko, da dokaže, da vzročna zveza ni podana. Da mokra in spolzka tla predstavljajo nevarno stvar, pa je tudi večinsko stališče, ki ga je v preteklosti zavzela sodna praksa, kar je imelo za posledico, da so sodišča v podobnih primerih kot pri obravnavanemu, pri razsojanju uporabila strožji, objektivni režim odškodninske odgovornosti imetnika takšnih tal, torej ne glede na krivdo. Prvostopno sodišče je v nadaljevanju ugotavljanja okoliščin v zvezi z zatrjevanim vzrokom padca tožnika tudi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je pri tem zavzelo stališče, da je bil tožnik pri stopanju iz otroškega bazena skrajno nepazljiv, ko je pri tem z desno nogo stopil na rob bazena, kar je povzročilo njegov padec, saj naj bi glede na obliko in namen roba bazena tožnik moral in mogel pričakovati, da lahko zdrsne, če nanj stopi. Takšna ugotovitev sodišča, na katero je sodišče utemeljilo svojo pravno odločitev, pa je po mnenju pritožbe napačna in ji ni moč slediti, saj tožnikovega padca ni povzročil sestop na rob bazena kot tak, temveč temu spremljajoča bistvena okoliščina, da je le-ta bil spolzek in masten, namazan s sončno kremo, oljem oziroma drugo spolzko snovjo, česar tožnik s povprečno skrbnostjo ob stopanju, spričo sončne svetlobe ni mogel zaznati. Kolikor bi tožnik morebiti lahko pričakoval spolzkost roba bazena, vsled običajne mokrote, pa zagotovo ni mogel pričakovati spolzkosti roba bazena zaradi nanešene snovi (sončna krema, sončno olje). Četudi sta tožnikovo izpovedbo v tem delu v celoti potrdili priči V. M. in R. P., sodišča njuni izpovedbi nista prepričali, njuno neskladje pa je po mnenju sodišča podano v tem, da je priča V. M. povedala, da se je to, da je bilo namazano videlo šele od blizu, priča R. P. pa, da se je zdrsljiva tekočina tako občutila kot tudi videla, gre za pričam lastno zaznavanje z minimalnim razhajanjem, vsled česar izpovedbi obeh prič ne gre potencirati do te mere, da slednjima ni moč pokloniti vere, še zlasti zato, ker sta izpovedbi obeh prič skladni. Sodišče prve stopnje izpovedbe priče B., ki je sestavljala predmetni zapisnik o nezgodi ni upoštevalo, ker izhaja, da se s tožnikom o vzroku padca nista pogovarjala. Prav dejstvo, da je do tožnikove poškodbe prišlo v bazenu, ki je namenjen otrokom, pa po prepričanju tožnika dodatno podkrepi tožnikove navedbe, da je v danem primeru zavarovancu tožene stranke očitati tudi krivdno (malomarno) ravnanje v smislu opustitve dolžne skrbnosti pri čiščenju kopalnih površin, saj bi slednji ukrepe za zagotovitev varnosti v območju kopalnih površin, kjer se zadržujejo otroci, moral izvajati s toliko večjo mero skrbnosti in bolj pogosto. Tožeča stranka, ki sicer ni strokovnjak iz področja opravljanja kopališke dejavnosti, je v tej smeri primeroma naštela posamezne ukrepe, ki bi prispevali k zagotavljanju varnega gibanja po kopališki površini in katere je zavarovanec tožene stranke opustil, in sicer namestitev opozorilnih tabel, pogostejše čiščenje mokrih in spolzkih površin. Dejstvo pa je, da gre tudi pri načelu krivdne odgovornost za odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, po kateri mora oškodovanec za uspešno uveljavljanje svojega odškodninskega tožbenega zahtevka dokazati obstoj nedopustnega ravnanja, nastalo škodo in vzročno zvezo med slednjima, čemur je tožeča stranka zadostila, medtem ko mora toženec, če se želi te odgovornosti oprostiti, dokazati, da za nastalo škodo ni kriv, na strani toženke bi tako bilo dokazati, da je za varnost ustrezno poskrbela. Prav tako, upoštevaje dejstvo, da je bazen namenjen najmlajšim otrokom, ne gre slediti ugotovitvam sodišča in šteti, da bi povprečno skrben uporabnik bazena vanj vstopal in izstopal tako, da bi rob prestopil, še zlasti ne, kadar je v skrbi za lastnega otroka, ki se je “po vseh štirih”, torej po rokah in nogah odplazil iz bazena. V tej luči bi morebiti šlo tožniku zgolj morebiti očitati soodgovornost za nastanek škodnega dogodka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in primerno temu tudi spremeni izrek o stroških, nastalih na prvi stopnji. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožnik vidi v tem, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnika in prič nepravilno zaključilo, da rob bazen ni bil masten in spolzek, kajti rob bazena naj bi bil namaz s sočno kremo, oljem oziroma drugo spolzko snovjo, česar tožnik s povprečno skrbnostjo in zaradi sončne svetlobe ni mogla zaznati. V tej zvezi sodišče druge stopnje sledi prepričljivi in pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje, katero je dokazno ocenjevalo izpovedbe prič V. M., R. P. in V. B.. Sodišče prve stopnje je vse te dokaze dokazno ocenilo, v povezavi tudi z zapisnikom o dogodku, sestavljen neposredno po škodnem dogodku pri zavarovancu tožene stranke in v zvezi s samo izpovedbo tožnika. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve dokazno ocenilo izpoved tožnika in pri tem ugotovilo, da se tožnik glede tega kakšen je bil izgled dela roba bazena, kjer naj bi bil namazan, ni posebej izjavil. Tožnik tako ni izjavil, da je padel ravno na tistem delu roba bazena, ki naj bi bil namazan z nekakšno zdrsljivo tekočino. Tega tudi ni navedel v zapisniku, ob sestavi zapisnika dogodka dne 12. 8. 2012. Takrat ni navedel, da je padel zaradi tega, ker bi bil rob bazena namazan s kremo, to je storil šele kasneje pri prijavi škodnega dogodka zavarovalnici dne 24. 8. 2012. Sicer je sodišče njegovo izpovedbo ocenilo za neprepričljivo, ker torej tega ni navedel kot vzrok nezgode v zapisniku z dne 12. 8. 2012. Iz tega zapisnika je razvidno kaj je navedel pod točko 4, kjer je naveden natančen opis dogodka, po izjavi oškodovanca. Takšnih izvajanj tožnik glede spolzkosti roba bazen, takrat ni podal. Tudi zaslišana delavka pri zavarovancu tožene stranke je povedala, da je tožnik takrat povedal, da je šel iz bazena z otrokom, pri čemer mu je spodrsnilo in je padel. Nista pa se pogovarjala o tem, kaj je bil vzrok padca. Tožnik tako ni natančno izpovedal, da je padel ravno na tistem mestu, kjer naj bi bil rob bazena namazan in da naj bi bila na robu nekakšna zdrsljiva tekočina, kar je sicer zatrjeval kot vzrok padca v tožbi. Sodišče prve stopnje pa zaključuje, da tudi zaslišani priči V. M. in R. P. sodišča nista prepričala o navedbi, da je bil rob bazen namazan s kremo ali oljem, saj njuni izpovedbi glede izgleda tako namazanega roba bazena nista bili skladni. Priča V. M. je samo izpovedala, da je bilo spolzko, medtem ko je priča R. P. trdil, da se je videlo, da je bila na robu bazena nekakšna zdrsljiva tekočina, pa tudi videlo se je, saj je bila tam bele barve. Priči sta torej med sabo izpovedali različno, to dejstvo o spolzkosti ne izhaja iz zapisnika in tudi tožnik po zaključku sodišča prve stopnje ni posebej izjavil o tem kakšen je bil del roba bazena in da naj bi bil namazan in tudi ni izjavil, kot to izhaja iz postopka na prvi stopnji, da mu je spodrsnilo ravno na tistem mestu, ki je bil namazan s kremo, zaradi česar naj bi bil rob bazena posebej spolzek. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje je tako prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, sprejeta na koncu točke 14 obrazložitve, da tožnik glede na ugotovljene neskladnosti izpovedi prič in neprepričljive lastne izpovedbe ni uspel dokazati, da je bil rob bazen tam, kjer tudi dejansko padel, namazan s kremo, oljem oziroma z drugo spolzko tekočino.

6. Ker tako ni bilo nekih posebnih okoliščin, ki bi rob bazena delali kot nevarno stvar, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da betonski rob otroškega bazena ne predstavlja nevarno stvar, iz katere bi izhaja domneva o vzročnosti za nastanek škode pri tožniku (drugi odstavek 131. člena OZ in 149. člena OZ), zato tožnikove škode po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče uvrstiti med škode, ki so nastale zaradi objektivne odgovornosti v posledici nevarne stvari ali dejavnosti. Nevarnost uporabe betonskega roba za katerega pa tožnik ni dokazal, da je bil spolzek zaradi nanosa tekočine v obliki olja ali sončne kreme, tako glede na namen, kot območje kraja ne odstopa od povprečja in zato rob bazena na katerem je padel tožnik, ni mogoče predvideti kot nevarno stvar. Rob bazena na javnem kopališču, kjer pa je mokrota tal običajna pa ni nevarna stvar.(1) Objektivna odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnost kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in jo obvladovati, ker da kljub še tako veliki skrbnosti ni moč preprečiti nastanka praviloma znatne škode. Tako betonski rob bazena in sam otroški bazenček z minimalno globino, tudi po zaključku sodišča druge stopnje ne predstavlja nevarno stvar in tako niso podani pogoji o domnevni vzročnosti, kot je to določeno v 149. členu OZ.

7. Po zaključku sodišča druge stopnje, ob reševanju pritožbe tožeče stranke pa je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke v smislu prvega odstavka 131. člena OZ, pravilen. Kot že obrazloženo zgoraj, tožnik ni uspel zadostiti svojim trditvam in navedbam, da je bil betonski rob bazena spolzek zato, ker naj bi bil namazan s sončno kremo ali oljem. Zavarovanec tožene stranke se v okviru svoje poslovne dejavnosti ukvarja z nudenjem kopaliških storitev na javnem kopališču. Dolžan je ravnati s povečano skrbnostjo, saj mora računati na nevarnosti zdrsa zaradi mokre podlage. Vendar pa morajo biti za njegovo krivdno odgovornost ugotovljene okoliščine, ki ga obremenjujejo s stališča pomanjkanja ustreznih ukrepov za zagotovitev varnosti, zato bi moral tožnik v okviru njegovega dokaznega bremena dokazati nekaj opustitev, ki bi jih bilo mogoče pripisati zavarovancu tožene stranke, tako s stališča drugega odstavka 6. člena OZ, kot s stališča kršitve določb Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih. Takšnega trditvenega bremena pa tožnik glede protipravnosti ni zmogel, kot je to pravilno tudi zaključilo sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa ni sprejelo zatrjevan tožnika v zvezi s tem, da bi bil rob bazena namazan s kremo, oljem oziroma drugo spolzko tekočino in tudi po zaključku sodišča druge stopnje ni uspel dokazati običajnega odstopanja od dolžnosti ravnanja pri izvajanju kopališke službe. Sicer pa tudi tožnik ni dokazal kakršnekoli kršitve prej omenjenega pravilnika. Sodišče prve stopnje se je v tej zvezi opredelilo glede trditev tožnika, da na bazenu ni bila nameščena opozorilna tabla in da tožnik ni izvedel pohodne površine z ustreznimi postopki, na primer s pogostejšim čiščenjem mokrih in spolzkih površin in izvedel ostale varnostne ukrepe. Pri tem je štelo, da ni mogoče zavarovancu tožene stranke očitati, da bi tudi med obratovanjem brisal in čistil robe bazena, saj so le-ti glede na to, da ločijo suho in mokro površino, običajno mokri. Nastale škode ne bi preprečila tudi namestitev opozorilne table. Glede ostalih ukrepov, katere sedaj tudi v pritožbi ponavlja tožeča stranka, ki bi jih moral zavarovanec toženke izvesti, pa se tožnik ni dovolj določno izjavil v čem naj bi bili ti ukrepi, da bi ti ukrepi morali biti storjeni, da bi sodišče lahko v zvezi z očitano protipravnostjo karkoli presojalo. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovancu toženke tudi ni moč očitati krivdnega ravnanja v smislu določbe prvega odstavka 131. člena OZ, saj tožniku ni uspelo dokazati, niti dovolj dobro izkazati, v čem je bilo zavarovančevo protipravno ravnanje, zaradi katerega se naj bi tožnik poškodoval. V pritožbi pritožnik glede krivdne odgovornosti ponavlja svoje trditve o opustitvi dolžne skrbnosti pri čiščenju kopalnih površin, o čemer se je sodišče prve stopnje že izjasnilo, ko je navedlo, da je rob bazena na katerem se je poškodoval tožnik (tožnik v pritožbi navaja, da bi bilo potrebno ravnati skrbno pri čiščenju kopalnih površin, in sicer v območju kopalnih površin, kjer se zadržujejo otroci), v tožbi pa je trdil, da se je poškodoval na betonskem robu bazena in ne na katerikoli drugi kopalni površini, zato je ta del pritožbe neutemeljen in nejasen. Enako je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče glede dolžnosti nameščanja opozorilnih tabel, kot že obrazloženo pa mora po načelu krivdne odgovornosti oškodovanec dokazati vse tri elemente odškodninske odgovornosti (glede krivde velja obrnjeno dokazno breme) in sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke, kar pomeni, da ni podana odškodninska odgovornost po načelu krivdne odgovornosti, saj že izostanek enega od elementov krivdne odškodninske odgovornosti pomeni, da tožeča stranka, na kateri je dokazno breme za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti ni dokazala le te in zato uporaba določbe prvega odstavka 131. člena OZ za krivdno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke, ni primerno materialno pravo.

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo zgoraj citirano materialno pravo, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi Sodba in sklep VS RS II Ips 389/2005 z dne 21. 6. 2007, sodba VS RS II Ips 439/2002 z dne 15. 5. 2003 ter Sodba VS RS II Ips 571/2005 z dne 21. 2. 2008.