Jedro

Zahteva za izločitev celotnega sodišča je v nasprotju s 4. odstavkom 41. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu je bil obsojeni M.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja krive izpovedbe po 1. in 3. odstavku 289. člena KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 3 mesecev zapora in preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 9.8.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je obsojenec na začetku glavne obravnave predlagal izločitev sodnice M.V., ki je odločala v kazenski zadevi o krivdi policista J.B., v kateri je obsojeni M.B. nastopal kot oškodovanec. Takšno izločitev sodnika je po mnenju zagovornika možno predlagati med glavno obravnavo, sodnica pa jo je zavrnila kot prepozno in je takšno stališče zavzelo tudi pritožbeno sodišče. Tudi glede senata Višjega sodišča v Mariboru obstaja enak dvom, saj je isti senat razen predsednika senata odločal o prej omenjeni kazenski zadevi. Poleg tega sta po mnenju zagovornika obe sodišči tudi kršili določbe kazenskega zakonika, saj na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja obsojenega ni mogoče spoznati za krivega. Pri tem zagovornik omenja izvedenca medicinske stroke dr. G.V., ki je v mnenju napisal, da obstoja verjetnost, da je obsojeni zadobljene telesne poškodbe lahko dobil tudi od udarcev puškinega kopita. Zagovornik je zahtevo naslovil na Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije, ki mu je predlagal, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, nato pa jo je s spremnim dopisom z dne 9.8.2005 dostavil Okrajnemu sodišču Slovenj Gradec kot zahtevo zaradi varstva zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 1.9.2005 menil, da se z zahtevo napada tudi postopek pred pravnomočno sodbo, pri čemer odločanje v prejšnji zadevi ne more biti kriterij za oceno o izločitvi sodnice. V preostalem delu pa po mnenju vrhovnega državnega tožilca zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Na glavni obravnavi dne 26.6.2002 pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu je sodnica posameznica M.V. pravilno sprejela sklep, da se v skladu s 5. odstavkom 42. člena ZKP zahteva obtoženega za izločitev sodišča in za izločitev sodnice v celoti zavrže, ker je bila podana zahteva za izločitev sodišča na podlagi 6. točke 39. člena ZKP po začetku glavne obravnave. Prav tako je obsojenec zahteval izločitev celotnega sodišča, kar je v nasprotju s 4. odstavkom 41. člena ZKP. Sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na tedaj veljavno določbo 2. odstavka 41. člena ZKP, enaka odločitev pa bi bila sprejeta tudi po noveli ZKP (Uradni list RS, št. 43/2004), ki dovoljuje izločitev sodnika med glavno obravnavo zaradi razloga iz 6. točke 39. člena ZKP samo tedaj, če je bil razlog podan že pred glavno obravnavo in stranki ni bil ali tudi ni mogel biti znan ali če je nastal po začetku glavne obravnave. V obravnavani zadevi so bile okoliščine, ki jih je uveljavljal za izločitev sodnice, znane že pred začetkom glavne obravnave. Poleg tega je obsojenčev zagovornik po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti z dopisom z dne 12.8.2005 Okrajnemu sodišču Slovenj Gradec sporočil, da navedba glede sodnice M.V., ki naj bi sodila v kazenski zadevi ..., ni točna, saj navedena sodnica v tej kazenski zadevi ni sodila.

Obsojenčev zagovornik tudi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ko se sklicuje na izvedenca medicinske stroke, katerega izvedeniško mnenje sta tudi ocenili obe sodišči v izpodbijanih sodbah. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik v zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.