Jedro

Pri prvotožnici je podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, saj prvotožnica za svoje delo oziroma poklic kuharice pod splošnimi pogoji ni več zmožna, temveč je isto delo ali drugo delo brez neposredne nevarnosti za poslabšanje invalidnosti zmožna v polnem delovnem času z omejitvami. Sodišče prve stopnje je zato odločbi tožene stranke pravilno odpravilo in prvotožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti za polni delovni čas in ji priznalo pravico do premestitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo z določenimi omejitvami v polnem delovnem času. Toženi stranki pa je tudi pravilno naložilo, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeči stranki krijeta sami svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 10. 2014 in št. ... z dne 6. 6. 2014 (I. točka izreka). Prvotožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo ustrezno delo v okviru delokroga svojega poklica, oziroma na drugo delo z omejitvami, da vsaj 2/3 delovnega časa delo opravlja sede oz. vsaj z razbremenitvijo nog z naslonitvijo na trtični stol, z malo hoje ter brez dvigovanja in/ali prenašanja bremen nad 8 kg, brez počepanja in poklekanja ter brez pogostejše hoje po stopnicah ali neravninah, s polnim delovnim časom od 28. 5. 2014 dalje (II. točka izreka). Izreklo je, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka) ter da je delodajalec, drugotožeča stranka, dolžan prvotožnici zagotoviti pravico do premestitve (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek v delu, po katerem naj ostane v veljavi odločba tožene stranke z dne 6. 6. 2014, priznanje pravice do delnega nadomestila, ter da o odmeri in izplačilu odloči tožena stranka, je zavrnilo (V. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožečima strankama povrniti stroške postopka v znesku 248,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Sodbo izpodbijata tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve celotnemu zahtevku. Priglašata stroške pritožbe.

Glede odločitve sodišča, da se prizna pravica do premestitve na katerokoli drugo delo z omejitvami menita, da 63. člen ZPIZ-2 ni bil pravilno uporabljen. Vztrajata, da prvotožnica svojega dela, niti kateregakoli drugega ni zmožna opravljati v polnem delovnem času. Sodišče s tem v zvezi dejanskega stanja ni pravilno niti popolno ugotovilo, saj je odločitev oprlo le na izvedensko mnenje, ne da bi upoštevalo mnenja invalidske komisije I. stopnje. Dela na delovnem mestu kuharja ni mogoče organizirati tako, kot je razsojeno z izpodbijano sodbo. Da bi se torej vsaj 2/3 polnega delovnega časa opravljalo sede, ker se konstantno izvaja izključno stoje z obračanjem, pripogibanjem, poseganjem, dvigovanjem in prenašanjem bremen. Izvedensko mnenje je samo s seboj v nasprotju in posledično takšno pomanjkljivost vsebuje tudi izpodbijana sodba.

Izpostavljata nesorazmerje med odločitvijo sodišča o zmožnosti prvotožnice za delo v polnem delovnem času po eni strani in določenimi omejitvami, pod katerimi je delo zmožna opravljati. Glede na spremembe v zdravstvenem stanju po zaključenem zdravljenju in nemožnost izboljšanja le-tega, je za delo sposobna kvečjemu v polovičnem delovnem času. Poudarja, da ravno ugotovljene stvarne razbremenitve v tako velikem obsegu dokazujejo, da ni zmožna za delo v polnem delovnem času. Ne gre za vprašanje o organizacijskih okoliščinah na strani delodajalca oz. drugotožeče stranke kot zaključuje sodišče, temveč za vprašanje pogojev, pod katerimi se opravlja delo v določenem poklicu.

Naknadno posredujeta potrdilo o plačani sodni taksi za pritožbo ter priglašata dodatne stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane ugoditvene sodbe. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti zatrjevanih v pritožbi. Ni namreč nobenega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, ne med samimi razlogi sodbe. Uveljavljana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni podana. Sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja le še naslednje.

5. V predsodnem postopku je IK I sicer res ocenila, da je pri prvotožnici zaradi večletnih težav s kolenom, zdravljenja psoriaze in krčnih žil na obeh nogah brez dokazanega psoriatičnega artritisa ali spondiloartritisa od 28. 5. 2014 zaradi bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožna za delo v polnem delovnem času, temveč le 4 ure dnevno. Vendar pa je IK II dne 25. 8. 2014 ocenila povsem drugače. Zaključila je, da pri prvotožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta kuhar V, oz. poklicno napredovanje, in da invalidnost sploh ni podana. Glede na razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo ugotavlja, da pri njej ni tolikšnih zdravstvenih okvar, ki bi bistveno zmanjševale delazmožnost za delovno mesto kuhar V, in ki ne bi bile dosegljive zdravljenju.

6. Navedeno neskladje v ocenjeni invalidnosti je v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje odpravljeno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je v sodno izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (l. št. 25 - 34) in dodatni ustni izpovedi prof. dr. A.A. na glavni obravnavi (l. št. 51 in 50) strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je pri prvotožnici v zvezi z izkazanimi zdravstvenimi spremembami od 28. 5. 2014 dalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Za svoje delo oz. poklic kuharice V pod splošnimi pogoji več ni zmožna, temveč je isto delo ali drugo delo brez neposredne nevarnosti za poslabšanje invalidnosti zmožna v polnem delovnem času tako, da se 2/3 dela opravlja sede oz. z razbremenitvijo nog (z naslonitvijo na trtični stol), z malo hoje, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 8 kg, počepanja in poklekanja, ter pogostejše hoje po stopnicah in neravnih terenih. Izvedenec je prepričljivo izpovedal, da je pri prvotožnici s slikovno diagnostiko sicer ugotovljena artroza kolena (desnega začetna, levega pa zmerna), da je bila pri osebnem pregledu ugotovljena nekoliko zmanjšana fleksija levega kolena, da je bilo desno normalno gibljivo, in da so iz tega razloga potrebne predhodno navedene razbremenitve, indicirane iz zdravstvenih razlogov, ne da bi iz strokovno medicinskih razlogov bila potrebna še časovna razbremenitev pri delu.

7. Takšno oceno sta podala vrhunska medicinska strokovnjaka glede na tožničine prevladujoče zdravstvene težave. Torej specialist ortoped ter specialist medicine dela, prometa in športa. Sodni izvedenec medicine dela ima poleg strokovnega znanja s področja medicine tudi ustrezna strokovna znanja in izkušnje s področja poznavanja različnih poklicev, delovnih mest znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo delovnih mest(1). Zato ni nikakršnega razloga za dvom v njegovo strokovno utemeljitev, da v obravnavani zadevi ni indikacij še za časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno, temveč so potrebne le z izpodbijano sodbo priznane stvarne razbremenitve pri delu.

V konkretnem primeru je tako zagotovo podan dejanski stan iz tretje alineje 2. odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2), ki ga je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje. Posledično je utemeljeno zavrnilo potrditev prvostopenjske upravne odločbe in priznanje pravice do delnega nadomestila (V. tč. izreka prvostopenjske sodbe).

8. Pravno povsem irelevantno je nadalje tudi pritožbeno navajanje, da drugotožeča stranka prvotožnici ne more zagotoviti premestitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, ker da se delo kuharja V opravlja izključno stoje in s hojo ter prenašanjem bremen (IV. tč. izreka). Pri ocenjevanju invalidnosti in priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja tovrstne okoliščine same po sebi niso odločilne, hkrati pa kot take niso niti povsem točne. Ne samo specialistu medicine dela, temveč tudi sodišču ni neznano, da je pri delu kuharja vrsta opravil takšnih, ki jih je mogoče opravljati sede, pretežno sede ali vsaj z naslonom, ter tako razbremeniti spodnje okončine. Seveda gre pri organizaciji dela in upoštevanju omejitev pri delu, indiciranih iz zdravstvenih razlogov, za vprašanje realizacije pravice do premestitve delovnega invalida v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, ki je v izključni pristojnosti delodajalca. Je njegova pravica in obveznost hkrati. V konkretnem primeru torej drugotožeče stranke. V kolikor pa bi se dejansko in ne le na načelni ravni izkazalo, da ni drugega ustreznega dela v okviru delokroga poklica prvotožnice, oz. opravil z določenimi omejitvami, je mogoče glede na 3. odstavek 429. člena ZPIZ-2 postopati po 101. do 104. členu prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99; v nadaljevanju ZPIZ-1).

9. Ker gre za dejanski stan iz tretje alineje 2. odstavka 63. člen ZPIZ-2, je z izpodbijano sodbo prvotožnica zaradi bolezni pravilno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 28. 5. 2014 dalje za polni delovni čas. Na temelju 81. člena ZPIZ-2 ji je zakonito priznana pravica do premestitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo z že navedenimi omejitvami v polnem delovnem času (II. tč. izreka). Odločbi tožene stranke sta na podlagi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) kot nezakoniti utemeljeno odpravljeni (I. tč. izreka), ter toženi stranki odrejeno, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo (III. tč. izreka).

10. Preostale navedbe tožečih strank, in sicer predvsem v smeri domnevnega nesorazmerja med vrstami potrebnih omejitev pri delu in zatrjevano nezmožnostjo za delo v polnem delovnem času ter nekatere druge, za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilne. V zvezi z vlogo z dne 30. 12. 2015 (l. št. 68) ter potrdilom o plačilu sodne takse pa je na koncu potrebno le še poudariti, da v sodno socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj, kakršen je tudi obravnavani, glede na 71. člen ZDSS-1, ni takse zavezanosti. Za sodbo in pritožbo v predmetni zadevi torej sploh ni bilo potrebno plačati sodne takse, ker ni zakonske zavezanosti zanjo.

11. Zaradi predhodno obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je ob uporabi 154. člena ZPP, potrebno hkrati odločiti, da tožeči stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, in sicer v zadevi VIII Ips 257/2015.