Jedro

V 267. členu ZUP so navedene - natančno določene - nepravilnosti, zaradi katerih se izreče upravna odločba za nično. Teh pogojev ni možno razširjeno uporabljati oz. zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja izreči upravno odločbo za nično.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je s pritožbo dne 24.1.1996 zaradi molka upravnega organa prve stopnje zahtevala, da tožena stranka odloči o pritožbi, ker Upravna enota v P. ni odločila v zakonitem roku o njeni zahtevi za ničnost zaplembene odločbe Okrajne zaplembene komisije v P. z dne 27.8.1945. Tudi tožena stranka o pritožbi ni odločila, zato jo je tožeča stranka z dopisom dne 15.4.1996 v skladu z določbo 1. odstavka 26. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list, SFRJ št. 4/77 - ZUS) pozvala, da v zakonitem 7 dnevnem roku odloči o pritožbi. Tožena stranka v postavljenem roku ni izdala odločbe. Zato je tožeča stranka dne 29.4.1996 vložila tožbo v upravnem sporu na podlagi 26. člena ZUS. Upravna enota v P. je dne 2.9.1996 izdala odločbo, s katero je odločila, da se zaplembena odločba ne izreče za nično. Pritožbo tožeče stranke zoper to odločbo pa je zavrnila tožena stranka z odločbo z dne 5.3.1997. Na poziv sodišča je tožeča stranka v skladu z določbo 32. člena ZUS izjavila, da vztraja pri vloženi tožbi in jo razširja tudi na novi akt. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da v postopku, ko se uveljavlja ničnost oziroma ničnostni razlogi iz 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni možno naknadno ugotavljanje nemške narodnosti prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja.

Podatek o nemški narodnosti prejšnjega lastnika izhaja iz same odločbe o zaplembi, ki je glede na spisne podatke postala dokončna in pravnomočna. Podatki, na katere je oprta odločba, izhajajo iz poizvedb pri pristojnih organih v teku postopka, pa tudi iz sodnega sklepa o zaplembi stvari z dne 23.9.1955. Tožeča stranka tudi ni ponudila dokazov, ki bi omajali pravilnost zaključka o nemški narodnosti razlaščenca, tako s pričevanjem I.P. oziroma kot tudi ne z morebitno zamenjavo osebnih podatkov s polbratom razlaščenca. Napačno ugotovljeno dejansko stanje je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi. Tako je bilo možno vložiti pritožbo zoper zaplembeno odločbo. Okrožna komisija v M., ki je pritožbo, kot izhaja iz spisov obravnavala, pa je zaplembeno odločbo v celoti potrdila. Določbe 1. točke 267. člena ZUP pa ni mogoče uporabiti v postopku za ugotovitev ničnosti zato, da bi se izpodbijalo dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno in pravnomočno upravno odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da so bile kršene njene pravice zaradi molka tožene stranke in upravnega organa prve stopnje in da je zahtevo za ugotovitev ničnosti odločbe vložila upravičena oseba, to je tožeča stranka kot pravni naslednik razlaščenca. Pri tem dodaja, da je bil I.P. st. v ugotovitvenem postopku spoznan za državljana FLRJ v skladu s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji in da mora na ničnost upravne odločbe paziti organ po uradni dolžnosti v vsakem stadiju postopka.

Tožba ni utemeljena.

ZUP navaja v 267. členu nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost upravne odločbe. Tožena stranka je pravilno obrazložila, da ni pogojev, da se zaplembena odločba izreče za nično zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka v pritožbi ni navedla, na katero točko 267. člena ZUP opira svojo trditev, da je zaplembena odločba nična. Zato je tožena stranka iz vsebine vloge ocenila, da se tožeča stranka sklicuje na 1. točko 267. člena, ko navaja, da razlaščenec ni bil oseba nemške narodnosti in da zato upravni organ ni bil pristojen za izdajo odločbe o zaplembi premoženja. Zaplembene odločbe na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno last so izdajale na podlagi takrat veljavnih predpisov okrajne oziroma mestne zaplembene komisije.

Sodišča pa so bila pristojna za prenos zaplenjenega premoženja v državno last in vpis tega premoženja v zemljiško knjigo. Zato samo sklicevanje tožeče stranke na ugotovitev upravnega organa, pristojnega za notranje zadeve, da je bil razlaščenec državljan FLRJ, v konkretnem postopku ni pomembno. Tožena stranka je po uradni dolžnosti preverila ali obstojijo razlogi za izrek ničnosti po ostalih točkah 267. člena in pri tem ugotovila, da teh razlogov ni. V 267. členu ZUP so natančno določene nepravilnosti, zaradi katerih se izreče upravna odločba za nično. Teh pogojev ni možno razširjeno uporabljati oziroma zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja izreči upravno odločbo za nično.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS.

Določbe ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).