Jedro

Dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo v zadostni meri ugotovljeno (2. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), izpodbijani del odločbe pa tudi nima konkretnih razlogov za odločitev (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), saj tožena stranka ni ustrezno ugotavljala okoliščin, iz katerih izhaja primeren rok odloga izvršbe in teh okoliščin zato tudi ni ustrezno pojasnila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-56/2015-6 z dne 25. 5. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ob reševanju pritožbe tožnika zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, št. 06122-3542/2014-36 z dne 21. 10. 2015, s katerim je ta zavrnil tožnikov predlog za odlog izvršbe, v tem delu ta sklep odpravila in tožnikovemu predlogu za odlog izvršbe odločbe, št. 0622-3542/2014-11 z dne 13. 1. 2015, ugodila in izvršbo te odločbe odložila do dne 16. 10. 2017. V obrazložitev svoje odločitve je navedla, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe po prvi alineji prvega odstavka 156.a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Izvršitev predmetne odločbe je tožena stranka odložila za dve leti, t. j. do 16. 10. 2017 (rok za izpolnitev te odločbe po sklepu o dovolitvi izvršbe je 16. 10. 2015), saj je presodila, da je dvoletni rok dovolj dolg oziroma primeren, da si A.A. (tožnikova hči, ki v sporni nepremičnini prebiva) zagotovi drugo primerno bivališče. 2. Tožeča stranka tej odločitvi tožene stranke v delu določitve časa odložitve izvršbe oporeka in zoper izpodbijano odločitev v tem delu vlaga tožbo, v kateri navaja, da je odločitev o odlogu izvršbe le za dobro leto nepravilna in nezakonita ter v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tožeča stranka pojasnjuje, da izpodbijana odločba izjemno skopo pojasni, da je dvoletni rok dovolj dolg oziroma primeren, da si A.A. zagotovi drugo primerno bivališče. Pri tem sploh ne gre za dvoletni rok, saj je ta izračunan od dneva, ko se je iztekel rok za izpolnitev obveznosti po sklepu o dovolitvi izvršbe, t. j. 16. 10. 2015. Od vročitve izpodbijane odločbe pa je ta rok pravzaprav komaj kaj daljši od enega leta. Po stališču tožnika je dejstvo, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določil upravnega postopka. Obrazložitev namreč nima prav nobenega kriterija in nobenih elementov, po katerih bi se dalo odločitev tožene stranke preizkusiti. Tako iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, zakaj tožena stranka šteje, da je določen rok dovolj dolg oziroma primeren, da si A.A. zagotovi drugo primerno bivališče. Čeprav je vprašanje dolžine odloga v veliki meri predvsem vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja, ki za izpodbijano odločitev v konkretnem primeru sploh ni bilo ugotavljano, pa tožeča stranka glede na zapis v obrazložitvi izpodbijane odločbe zatrjuje tudi, da gre za kršitev materialnega predpisa, ker drugi odstavek 156.a člena ZGO-1 določa, da je izvršbo možno odložiti za največ pet let. Enoletni rok za pridobitev primernega stanovanja je zagotovo prekratek in pri človeku, ki v takšni hiši živi, ustvarja pritisk in strah, kar je vse očitno zakonodajalec upošteval, ko je določil petletni rok. Izpodbijana odločba pa bi morala upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik v zvezi z legalizacijo gradnje stanovanjskega objekta, ki je predmet izpodbijane odločbe, 27. 1. 2015 podal pobudo za izdelavo ali spremembo prostorskega akta občine, ki bi v primeru ugodne rešitve omogočala tudi legalizacijo objekta, kar je še dodatna pravna podlaga za ugoditev predlogu za odlog in tudi daljše časovno obdobje odloga. Tožnik sodišču predlaga, da v sporu polne jurisdikcije izpodbijano odločbo spremeni tako, da določi, da se izvršba odloži za čas do 16. 10. 2020, toženi stranki pa naloži dolžnost povrnitve stroškov tega postopka.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožnik je naknadno podal zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je utemeljil s tem, da bi z izvršitvijo odločbe št. 06122-3542/2014-11 zanj nastala nepopravljiva škoda, saj bi bil objekt porušen. Po drugi strani pa z odložitvijo izvršbe ne more nastati nobena nova škoda, saj je bil objekt že pred leti zgrajen in novih posegov v prostor kot tudi drugih škodljivih posledic odložitev ne povzroča in ne more povzročiti. Tako tožnik predlaga, da sodišče odloži izvršitev predmetnih odločb inšpektorata in ministrstva do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. V predmetni zadevi je sporno, ali je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno in zakonito določila rok za odlog izvršbe ter ali je svojo odložitev, ko je predmetno izvršbo odložila do 16. 10. 2017, zadostno in ustrezno obrazložila.

7. Tožena stranka je svojo odločitev v delu, ki je predmet izpodbijanja v upravnem sporu, obrazložila z navedbo, da je dvoletni rok dovolj dolg oziroma primeren, da si A.A. zagotovi drugo primerno bivališče. 8. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti in je tako ugovor tožnika, da izpodbijana odločitev ni v zadostni meri obrazložena in je ni možno preizkusiti, utemeljen. Izpodbijana odločitev namreč nima sestavin, ki so predpisane z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Na podlagi prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira določba, in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.

9. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije, izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja stranke v postopku. Ta pa vključuje tudi pravico do obrazložitve upravnih aktov. Zahteva po obrazložitvi je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Iz obrazložitve izpodbijanega dela odločbe bi moralo izhajati, katera dejstva so bila pri določitvi roka za odlog izvršbe odločilna in kako so ta vplivala na odločitev. Pravica tožnika do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno ter tudi konkretno poda dokazno oceno oziroma svojo presojo okoliščin.

10. V skladu s povedanim dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo v zadostni meri ugotovljeno (2. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), izpodbijani del odločbe pa tudi nima konkretnih razlogov za odločitev (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), saj tožena stranka ni ustrezno ugotavljala okoliščin, iz katerih izhaja primeren rok odloga izvršbe in teh okoliščin zato tudi ni ustrezno pojasnila. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Glede na navedeno je bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka. Odločba je nepravilna in nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso bili izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti dejansko stanje kot podlago za določitev primernega roka izvršbe in okoliščine, ki bodo določitev tega roka utemeljevale, ustrezno obrazložiti. Pri tem bo morala tožena stranka presoditi tudi vpliv stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz odločbe, št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017, na odločanje v konkretni zadevi. V tej odločbi je to sodišče namreč ugotovilo, da je med drugim 156.a člen ZGO-1 v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, pri tem pa tudi navedlo, da vložitev tožbe na Upravno sodišče zadrži izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje.

K točki II izreka:

12. Zahteva za izdajo začasne odredbe v delu, ki zadeva predlog za zadržanje izpodbijane odločbe, postane brezpredmetna, če sodišče ob odločanju o začasni odredbi tožbi ugodi. Začasno odredbo je namreč v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). S tem, ko je sodišče odločilo o tožbi in izpodbijani sklep odpravilo, zoper sodbo pa ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker po povedanem tožnik nima več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe, na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena v povezavi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, zavrglo.

K točki III izreka:

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik.