Jedro

Kljub temu, da je tožena stranka nasprotovala izvedbi dokaza s sodno medicinskim izvedenstvom, je sodišče dopustilo in izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke zaradi razčiščevanja, ali pri tožniku morebiti obstaja I. kategorija invalidnosti. Prav iz tega razloga tožeči stranki ni mogoče očitati, da bi stroški za izvedenstvo izvirali iz njene sfere, saj ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za zavlačevanje postopka ali zavajanje sodišča, niti da so stroški za izvedenino kako drugače nastali po krivdi tožeče stranke. Zato stroške za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke krije tožena stranka (zavod).

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je Komisiji za Fakultetna izvedenska mnenja pri A, fakulteti Univerze v B. vključno z DDV priznalo izvedenino v znesku 1.159,20 EUR (I. točka izreka), izreklo, da se priznani znesek nakaže na ustrezni račun izvedenskega organa (II. točka izreka), odredilo, da je nagrado in priznane stroške iz I. točke izreka dolžna plačati tožena stranka v 15 dneh od prejema sklepa (III. točka izreka) ter, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (IV. točka izreka).

Zoper III. točko izreka citiranega sklepa se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilno ugotovljenega procesnega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Meni, da v zadevi sploh ni bilo pravnega interesa za ugotavljanje I. kategorije invalidnosti glede na to, da obstoj II. kategorije ni bil sporen. Hkrati so bili že na podlagi te kategorije invalidnosti izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po 67. členu ZPIZ-1. Ker je dokazni predlog za izvedenstvo podala tožeča stranka, ki jo zastopa pooblaščena odvetniška družba je mogoče sklepati, da so stroški z neutemeljeno pritegnitvijo sodnega izvedenca nastali po krivdi tožeče stranke v smislu 3. odst. 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Poudarja tudi, da sploh ne gre za stroške, ki bi bili glede na 155. člen Zakona o pravdnem postopku nujno potrebni za odločitev v konkretnem socialnem sporu.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 68. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1). Glede na 2. odst. 68. člena citiranega zakona stroške za izvedbo dokazov z izvedencem v sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj krije zavod ne glede na izid postopka. V 3. odst. istega člena zakona je določena izjema od navedenega načela. Ne glede na načelno zavezanost zavoda za kritje stroškov za izvedbo dokazov z izvedencem, mora namreč stranka nasprotni stranki torej zavodu, povrniti stroške, ki jih je povzročila z zavlačevanjem postopka, zavajanjem sodišča, ali kako drugače po svoji krivdi, ali če so nastali po naključju, ki se je njej primerilo. Takšno procesno stanje pa v obravnavani zadevi ni podano, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Iz sodnega spisa v zvezi s sporom o glavni stvari dejansko izhaja, da je tožena stranka že na prvem naroku za glavno obravnavo 5. 3. 2013 (listovna št. 27 sodnega spisa) nasprotovala izvedbi dokaza s sodno medicinskim izvedenstvom. Menila je, da ni pravnega interesa za ugotavljanje I. kategorije invalidnosti, saj je tožniku pravico do invalidske pokojnine mogoče priznati na temelju ugotovljene II. kategorije invalidnosti, pri čemer vzrok nastanka invalidnosti ni sporen in je hkrati izpolnjen tudi pogoj pokojninske dobe. Takšen ugovor se je v nadaljevanju postopka sicer dejansko izkazal kot utemeljen, saj je iz že pravnomočne sodbe opr. št. V Ps 1498/2012 z dne 12. novembra 2013 razvidno, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta odpravljena, da je tožnik od 21. 9. 2011 zaradi posledic bolezni razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in mu je od istega datuma dalje priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Kljub temu pa nastalih stroškov v zvezi z izvedenstvom Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki sicer ni ugotovila obstoja I. kategorije invalidnosti, temveč enako kot invalidska komisija I. in II. stopnje v predsodnem upravnem postopku, obstoj II. kategorije invalidnosti, ni mogoče pripisati tožniku v smislu 3. odst. 68. člena ZDSS-1. Po splošni določbi 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) sta stranki dolžni navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere opirata svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijata navedbe in dokaze nasprotne stranke. Vendar pa glede na 2. odstavek 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev, vedno odloča le sodišče. Slednje dejansko procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. Kljub temu, da je tožena stranka nasprotovala izvedbi dokaza s sodno medicinskim izvedenstvom, je sodišče dopustilo in izvedlo dokaz s Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. zaradi razčiščevanja, ali pri tožniku morebiti obstaja I. kategorija invalidnosti. Prav iz tega razloga tožeči stranki ni mogoče očitati, da bi stroški za izvedenstvo izvirali iz njene sfere, saj ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za zavlačevanje postopka ali zavajanje sodišča, niti da so stroški za izvedenino kako drugače nastali po krivdi tožeče stranke, ne glede na to, da je bila ta zastopana po kvalificiranem pooblaščencu.

Ker je v obravnavani zadevi v skladu 2. odst. 68. člena ZDSS-1 k plačilu odmerjene izvedenine zakonito zavezana tožena stranka, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu III. točke izreka, potrditi sklep sodišča prve stopnje.