Jedro

Z navedbo, da je imel obdolženi "v organizmu 0,53 g/kg alkohola", v povezavi z abstraktnim opisom, da je imel storilec v krvi "od 0,51 do 1,10 grama alkohola na kilogram krvi", je koncentracija alkohola dovolj določno opredeljena.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bilo s pravnomočno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.3.2005 kršeno določilo 1. točke prvega odstavka 187. člena Zakona o prekrških (ZP) v zvezi s točko b četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP).

Obrazložitev

Z odločbo sodnika za prekrške Kranj z dne 6.2.2004 je bil obdolženi Š.Z. spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki b četrtega odstavka 117. člena ZVCP, ki ga je storil s tem, da je dne 24.1.2004 ob 8.15 uri vozil osebni avto po cesti iz smeri C. proti K., čeprav je imel od 0,51 do 1,10 g alkohola na kg krvi, saj je bilo z elektronskim testom ugotovljeno, da je imel v času kontrole v organizmu 0,53 g/kg alkohola. Izrečena mu je bila denarna kazen v znesku 40.000,00 SIT ter 3 kazenske točke za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožbe zagovornice obdolženca po uradni dolžnosti postopek o prekršku zoper obdolženega Š.Z. ustavilo, ker dejanje ni prekršek, in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

Vrhovna državna tožilka K.U. je dne 20.5.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani. V zahtevi navaja, da zaključek višjega sodišča, da opisano dejanje ni prekršek, nima nobene podlage v zakonu. Dejanje, opisano v izreku odločbe o prekršku prve stopnje, po mnenju vložnice vsebuje vse znake prekrška kot jih zahteva določba tretjega odstavka 166. člena ZP. Z opisom, da je imel obdolženi v krvi od 0,51 do 1,10 g alkohola na kg krvi, je bilo zadoščeno abstraktnemu opisu dejanja. Navedba, da je imel 0,53 g/kg alkohola, pa predstavlja konkreten opis. Opis prekrška, kot je opisan v odločbi sodnika za prekrške prve stopnje, je po mnenju vložnice sklepčen in mu ni mogoče očitati pomanjkljivosti. Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bilo prekršeno določilo 1. točke prvega odstavka 187. člena ZP v zvezi z določbo točke b četrtega odstavka 117. člena ZVCP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V obrazložitvi odločbe je višje sodišče pojasnilo, da dejanje kot je opisano v izreku odločbe o prekršku prve stopnje ni prekršek, saj lahko ta prekršek stori le voznik, ki ima od 0,51 do 1,10 grama alkohola na kilogram krvi, tega zakonskega znaka pa v opisu prekrška ni.

Po določbi točke b četrtega odstavka 117. člena ZVCP se za prekršek kaznuje voznik, če ima od 0,51 do 1,10 g alkohola na kg krvi, torej voznik, ki ima v krvi določeno koncentracijo alkohola. Ta koncentracija se izraža kot količina alkohola, označena v gramih (g), ki jo ima obdolženi v kilogramu (kg) krvi. Opis prekrška je treba presojati celovito. Navedbo, da je imel obdolženi "v organizmu 0,53 g/kg alkohola" je zato treba razlagati v povezavi z navedbo v opisu, da je imel storilec v krvi "od 0,51 do 1,10 grama alkohola na kilogram krvi". Gotovo bi bilo mogoče opis prekrška formulirati tako, da bi ne dopuščal zaključkov o navideznih pomanjkljivostih. Vendar je tudi v opisu, takšnem kot je, koncentracija alkohola v storilčevem organizmu dovolj določno opredeljena, tako da je jasno, da je imel v organizmu 0,53 gramov alkohola na kilogram krvi. Zato dejanje, tako kot je opisano, vsebuje vse zakonske znake navedenega prekrška.

Zahteva za varstvo zakonitosti tako utemeljeno napada stališče pritožbenega sodišča, da opisano dejanje ni prekršek. Ker je zahteva vložena v škodo storilca, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi drugega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (ZP-1) le ugotovilo, da je bil z izpodbijano odločbo prekršen zakon v vprašanju, ali je dejanje prekršek, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.