Jedro

V obravnavani zadevi je ključno, da ni tožeča stranka uveljavljala od tožene stranke nobenega zahtevka, ki bi temeljil na stvarnopravni podlagi, ampak je uveljavljala (obligacijski) zahtevek (primarni) na plačilo uporabnine oziroma odmene za uporabo tuje stvari v svojo korist (198. čl. OZ). Glede na tako uveljavljeni zahtevek pa niti ni pomembno, ali je tožena stranka lastnica kamnoseške delavnice, ampak je pomembno, da jo uporablja za opravljanje dejavnosti, s tem pa uporablja tudi zemljišče, na katerem stoji ta delavnica.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi (I. in III. točka izreka) in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo: I.) primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 9.184,19 EUR iz naslova uporabnine za uporabo dela nepremičnine št. 149 k.o. I. v površini 130 m2 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe; II.) podrejeni tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh skleniti s tožečo stranko zakupno pogodbo za uporabo dela nepremičnine št. 149 k.o. I. v površini 130 m2, z vsebino, kot izhaja iz l.št. 4 – 7 spisa, ker bo sicer sodba nadomestila zakupno pogodbo; III.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki 1.066,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je glede njene I. in III. točke tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev v navedenem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da je pravno zmotna ugotovitev sodišča, da je tožena stranka na spornem objektu pridobila zakonito stavbno pravico po 271. čl. SPZ, saj ni bila lastnik spornega objekta. Pogodbe, na katere se sklicuje tožena stranka, niso bile overjene, objekt ni bil vpisan v zemljiško knjigo, še manj pa lastninska pravica. Pravno zmotno je tudi sklicevanje sodišča na 12. čl. ZTLR, saj najprej tožena stranka sploh ni zatrjevala, da je na zemljišču pridobila pravico do uporabe v smislu 12. čl. ZTLR, ampak je le trdila, da je zemljišče priposestvovala, kar pa predstavlja drugo dejansko stanje, kot je predvideno v 12. čl. ZTLR. Poleg tega pa 12. čl. ZTLR izrecno določa, da pravico do uporabe dobi nekdo, ki ima na tej stavbi lastninsko pravico, torej stvarnopravno upravičenje, ne pa obligacijsko upravičenje, katerega je kvečjemu imela tožena stranka. Tudi ponudba tožeče stranke za sklenitev pogodbe o stavbni pravici ne pomeni ničesar. Sporni objekt tudi ni mogel biti vpisan v zemljiško knjigo, saj prostorski akti, ki veljajo na tem območju, ne dovoljujejo in niso dovoljevali takšnih objektov. Objekt ni predviden v zazidalnem načrtu, posledično parcelacija ni mogoča, pa tudi ne gradnja. Trenutni objekt je predviden za rušenje, kar pomeni, da se na njem ne more pridobiti nobeno stvarnopravno upravičenje. Sporni objekt je le začasnega značaja, sodišče pa se do tega bistvenega vprašanja ni opredelilo.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka podala tožbene trditve v smeri, da je sama lastnica parc. št. 149 v vl.št. 545 k.o. I., ki v naravi predstavlja poslovno stavbo površine 114 m2 (in dvorišča), pri čemer je tožena stranka dejanski uporabnik dela te nepremičnine – poslovne stavbe za opravljanje kamnoseške dejavnosti, ki stoji na tem zemljišču. Tožena stranka tako brez pravnega naslova uporablja zemljišče, ki leži pod poslovno stavbo površine 114 m2 in del dvorišča v ocenjeni površini 16 m2 (skupaj 130 m2), ki je v lasti tožeče stranke, zaradi česar tožeča stranka od nje uveljavlja plačilo uporabnine za uporabo tega zemljišča. Obramba tožene stranke je bila uveljavljena v različnih smereh, od tega, da je na podlagi priposestvovanja pridobila lastninsko pravico na stavbi – kamnoseški delavnici, do zatrjevanja, da je priposestvovala tudi lastninsko pravico na zemljišču, na katerem stoji stavba. Po drugi strani pa je tožeča stranka zanikala, da bi bila tožena stranka lastnica objekta in da bi priposestvovala lastninsko pravico na zemljišču. Vendar pa je v obravnavani zadevi ključno, da ni tožeča stranka uveljavljala od tožene stranke nobenega zahtevka, ki bi temeljil na stvarnopravni podlagi, ampak je uveljavljala (obligacijski) zahtevek (primarni) na plačilo uporabnine oziroma odmene za uporabo tuje stvari v svojo korist (198. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). Glede na tako uveljavljeni zahtevek pa niti ni pomembno, ali je tožena stranka lastnica kamnoseške delavnice, ampak je pomembno, da jo uporablja za opravljanje dejavnosti, s tem pa uporablja tudi zemljišče, na katerem stoji ta delavnica (glede zemljišča bi sicer bilo pomembno vprašanje, ali je to v lasti tožeče stranke, vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni mogla priposestvovati zemljišča, ker ni bila njegova dobroverna posestnica).

Tožeča stranka sicer v pritožbi zgoraj navedenega ni izpostavila, je pa uveljavljala tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (konkretno določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, v zvezi s pravico uporabe in priposestvovanjem ter določb Stvarnopravnega zakonika, SPZ, o pridobitvi stavbne pravice), to pa je kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Ker pa sodišče prve stopnje zaradi zmotnega pravnega stališča ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri po tožeči stranki uveljavljene uporabnine (vključno s spremembo tožbe, o kateri pa sodišče ni odločalo), je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (355. čl. ZPP). Pri slednjem bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi 2. odst. 362. čl. ZPP.