Jedro

Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena Zakona o organiziranosti in delu v Policiji predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da tožena stranka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki predvideva situacijo kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita sklep Ministrstva za notranje zadeve, Policija, št. ... z dne 13. 11. 2017 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja ... z dne 21. 3. 2018 in da je tožena stranka dolžna za tožnika obračunati in plačati prispevek za poklicno zavarovanje za mesece februar 2018, marec 2018, april 2018, maj 2018, junij 2018, julij 2018, avgust 2018, september 2018, oktober 2018, november 2018, december 2018, januar 2019, februar 2019, marec 2019, april 2019, maj 2019, junij 2019 in julij 2019 (točka I izreka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 321,30 EUR (točka II izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga spremembo prvostopenjske sodbe. Pritožnik navaja, da deseti odstavek 202. člena ZPIZ-2 določa da zavezanec lahko preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje in takšna določba dopušča zavezancem, da sami, po diskreciji odločajo, ali bodo prenehali s plačevanjem prispevkov ali ne. Takšna določba predstavlja kršitev 14. člena Ustave RS, ker omogoča, da se bodo dejansko enaka stanja obravnavala različno. Zakonska določba bi morala jasno določiti pogoje, kdaj se preneha s plačevanjem prispevkov, ne pa to odločitev prepustiti samovolji delodajalcev. Deseti odstavek 202. člena ZPIZ-2 nima povezave z namenom poklicnega zavarovanja, ki je v tem, da se zavarujejo osebe, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela ali dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Če zavarovanci tudi po datumu, ko sicer izpolnijo pogoje za uveljavitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljajo dela in naloge za katere so upravičeni do plačevanja prispevkov, potem bi tudi v nadaljevanju morali biti še naprej upravičeni do plačevanja teh istih prispevkov. S tem, ko ima delodajalec možnost prenehati s plačevanjem prispevka za poklicno zavarovanje le tistim zavarovancem za katere se sam odloči in po prejemu obvestila A., iz katerega ni razvidno, kakšna sredstva so na voljo oziroma kaj bodo sploh omogočala, je namreč poseženo v njihovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS (US RS št. U-I-60/98) in pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS. Zavarovanci bodo po prejemanju poklicne pokojnine lahko polno starostno pokojnino prejeli samo v primeru, da si bodo dokupili pokojninsko dobo pri tem, da nimajo nobene garancije, da bodo imeli ta sredstva sploh na voljo glede na to, da se jim je prispevek za poklicno pokojnino prenehal plačevati. Tožnik navaja, da ne bo mogel koristiti vseh pravic, ki bi mu omogočile na koncu pridobitve pokojnine primerljive s polno starostno pokojnino, saj višina sredstev na računu zavarovanca ne vpliva samo na višino poklicne pokojnine, ampak tudi na to, da bo imel zavarovanec v času prejemanja poklicne pokojnine plačane vse prispevke za zdravstveno zavarovanje. Tožnik je bil sicer obveščen s strani A., da mu je delodajalec prenehal izplačevati prispevek za poklicno zavarovanje, ker naj bi imel na računu dovolj sredstev za poklicno upokojitev, vendar tožnik ni bil obveščen o višini sredstev in višini poklicne pokojnine. Tožnik prevzema naložbeno tveganje, zato mu mora poklicno zavarovanje omogočati, da doseže tolikšna sredstva, da bo dobil zadostno višino pokojnine, da bo imel dovolj sredstev za plačilo zdravstvenega zavarovanja v času koriščenja poklicne pokojnine in dovolj sredstev za dokup dobe zaradi možnosti zagotovitve enake pokojnine kot ostale osebe, ki imajo polno pokojninsko dobo. Interes tožnika kot zavarovanca je v tem, da prejme izplačilo poklicne pokojnine v najvišji višini, kot jo omogoča zakonodaja. Pritožba zatrjuje kršitev načela enakosti in načela jasnosti predpisov sklepa Vlade RS, ki je tožnika postavil v slabši in neenak položaj z drugimi javnimi uslužbenci, ker se sklep ne nanaša na vse javne uslužbence, in tudi z vsemi zavarovanci po ZPIZ-2, ki so upravičeni do pridobitve poklicne pokojnine, pa se njihovi delodajalci niso odločili za prenehanje plačevanja prispevkov. V zakonu bi moral biti točno določen sistem prenehanja plačevanja prispevkov (npr. z dnem izpolnitve pogojev za najvišji znesek poklicne pokojnine), ki bi omogočal da se ne samo javnim uslužbencem, ampak vsem zavarovancem glede na enako dejansko stanje preneha plačevanje prispevka. Pritožnik tudi navaja, da 81. člen Zakona o organiziranosti in delu v policiji določa, da se upravičene policiste obvezno pokojninsko zavaruje ter da minister v aktu o organizaciji in sistematizaciji določi delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje. Iz opisa del za tožnikovo delovno mesto je razvidno, da je na koncu pod "Posebnosti DM" navedeno "Dodatno obvezno pokojninsko zavarovanje", kar pomeni, da je za tožnikovo delovno mesto minister v aktu o organizaciji in sistematizaciji določil, da se obvezno vključi v poklicno zavarovanje in to ne glede na določila ZPIZ-2. V tem delu prvostopenjsko sodišče tudi ni ničesar navedlo. Tožnik v tem delu še vedno vztraja pri tem, da je za tožnikovo delovno mesto izrecno določeno, da je vključeno v obvezno poklicno zavarovanje, kar pomeni, da je dolžna tožena stranka za tožnika tudi plačevati prispevke za poklicno zavarovanje in to ne glede na morebitna drugačna določila ZPIZ-2. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot tudi ne kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožba pa pavšalno zatrjevane zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni konkretizirala, zato pritožbe v tem delu sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti.

5. Pravno podlago za izdajo izpodbijanih sklepov, na podlagi katerih je tožena stranka tožniku prenehala plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, predstavlja deseti odstavek 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.; v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki določa, da lahko zavezanec za plačilo preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje za zavarovanca - člana, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da citirana določba ZPIZ-2 ne posega v ustavne pravice (človekove pravice). Tožnik izpostavlja načeli pravne varnosti in enakosti ter pravici do zasebne lastnine in socialne varnosti - 2. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.; v nadaljevanju: URS), drugi odstavek 14. člena URS, 33. člen URS in prvi ter drugi odstavek 50. člena URS. Določba desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2 je jasna, saj določa, v katerem primeru lahko zavezanec za plačilo preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje. Kot je razvidno iz njene vsebine, razlikuje med pravnim položajem zavarovanca - člana, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, in tistim, ki pogojev za pridobitev poklicne pokojnine še ni izpolnil. Le za prvega lahko zavezanec za plačilo preneha s plačevanjem prispevkov. S tem z ničemer ne posega v njegova upravičenja, ki izhajajo iz že plačanih prispevkov (za poklicno ali za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje).

7. Določba desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2, kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje, je skladna z namenom poklicnega zavarovanja. Poklicno zavarovanje je zbiranje prispevkov delodajalcev na osebnih računih zavarovancev - članov, na podlagi katerih zavarovanci - člani, vključeni v to obliko zavarovanja, pridobijo pravico do poklicne pokojnine ter druge pravice, določene s tem zakonom (prvi odstavek 198. člena ZPIZ-2). Namen poklicnega zavarovanja je, da pridobijo tisti, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela ter dela, ki jih po določeni starosti ni mogoče uspešno poklicno opravljati, pravico do poklicne pokojnine, ki jo pridobijo prej, kot bi pridobili pravico do starostne pokojnine. To izhaja iz prvega odstavka 203. člena ZPIZ-2, ki določa, da se poklicna pokojnina izplačuje uživalcu poklicne pokojnine v mesečnih zneskih, od uveljavitve pravice do poklicne pokojnine do izpolnitve pogojev za pridobitev starostne pokojnine v obveznem zavarovanju.

8. Eden od pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine je, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca - člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine. Poklicna pokojnina se odmeri glede na višino zbranih sredstev na osebnem računu zavarovanca - člana, najmanj v višini starostne pokojnine, ki bi jo zavarovanec - član prejel v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju za 40 let pokojninske dobe, povečane za sredstva prispevka za zdravstveno zavarovanje in stroške upravljavca sklada, vendar največ v višini starostne pokojnine, odmerjene od najvišje pokojninske osnove, povečane za sredstva prispevka za zdravstveno zavarovanje in stroške upravljavca sklada, če za to zadoščajo sredstva na osebnem računu zavarovanca - člana. Glede na takšno ureditev je neutemeljen pritožbeni pomislek o zadostnosti sredstev na osebnem računu tožnika.

9. Iz obvestila A., d. d., ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, izhaja, da tožnik na določen dan izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, kar obenem pomeni tudi, da sredstva na njegovem osebnem računu zadoščajo za izplačevanje pokojnine, ki je najmanj v višini polne starostne pokojnine, ki bi jo prejel v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, povečane za prispevke za zdravstveno zavarovanje in stroške upravljavca sklada. Poklicna pokojnina v višini polne starostne pokojnine konkretnega zavarovanca - člana je tudi v skladu z namenom poklicnega zavarovanja in takšna poklicna pokojnina je tožniku zagotovljena.

10. Tožniku se na podlagi drugega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ob pogoju plačanih prispevkov k dejanski zavarovalni dobi za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, prizna kot dodana doba četrtina obdobja vključenosti v poklicno zavarovanje. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se pri pravici do (predčasne ali) starostne pokojnine ne upošteva dodana doba. Drži pa navedba, da se ta ne upošteva za izračun višine pravic. Vendar zgolj to še ne pomeni, da bo njegova starostna pokojnina nižja, kot bi bila, če ne bi bil vključen v poklicno zavarovanje.

11. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik prejel izdano obvestilo A., d. d., z dne 23. 10. 2017 (B5), iz katerega izhaja, da je izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine iz prvega odstavka 204. člena ZPIZ-2. Zakon ne predvideva, da bi morali biti v obvestilu naveden podatek višine sredstev na osebnem računu tožnika, koliko bi znašala poklicna pokojnina, koliko sredstev bi se odvedlo za obvezno zdravstveno zavarovanje in koliko bi jih ostalo na računu. Tožnik ima na podlagi šestega odstavka 204. člena ZPIZ-2 pravico, da vloži vlogo za informativni izračun pri upravljavcu sklada in preveri izpolnjevanje pogoja zadostnosti sredstev na osebnem računu.

12. Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena Zakona o organiziranosti in delu v Policiji (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadalj.: v nadaljevanju: ZODPol) predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da tožena stranka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki predvideva situacijo kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da gre pri ureditvi po desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2 za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena URS). Po ustaljeni ustavnosodni praksi (npr. odločba US RS U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009) načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca zavezuje, da enaka razmerja in položaje ureja enako ter različna razmerja in položaje različno. Po desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2 in po sklepu Vlade RS z dne 19. 1. 2017 so tako vsi javni uslužbenci, glede na enako dejansko stanje (to je izpolnjevanje pogojev za pridobitev poklicne pokojnine in nadaljevanje z delom) enako obravnavani, ker se bo zanje prenehal plačevati prispevek za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, kot to tudi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (točka 8 izpodbijane sodbe).

14. Neosnovan je tudi pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo glede navedb, da je minister tožnikovo delovno mesto sistematiziral v kategorijo delovnih mest, katera se vključijo v obvezno poklicno zavarovanje. Prvostopenjsko sodišče se je do teh navedb jasno opredelilo in navedlo, da je akt o organizaciji splošni pravni akt, zato je potrebno v zvezi s prenehanjem plačevanja prispevkov upoštevati določbe ZPIZ-2 (točka 13 izpodbijane sodbe). S tem prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in pritožbeno sodišče takšen očitek zavrača kot neutemeljen.

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. (154., 165. člen ZPP).