Jedro

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila drugo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz uvodnih ugotovitev tožene stranke je razvidno, da je tožnik 4. 1. 2022 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito.1 Svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo.

3. Nato je tožena stranka povzela tožnikove izjave ob vložitvi druge prošnje, iz katerih je razvidno, da je v Alžiriji prestal enoletno zaporno kazen zaradi pretepa in da je po zapustitvi Slovenije čez Italijo odšel v Francijo, kjer je ostal eno leto, nato pa nadaljeval v Belgijo, od koder so ga po dveh mesecih deportirali nazaj v Slovenijo.2 V Alžiriji ima potni list in osebno izkaznico, ki ju bo poskušal pridobiti. V nadaljevanju je uradna oseba tožniku predstavila, da je Alžirija na seznamu varnih izvornih držav. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je povzela tožnikove navedbe, da v Alžiriji ni dela, avtomobila ne moreš kupiti, čeprav vse življenje delaš. Ker z družino živijo v revščini, se je odločil, da zapusti državo. Želi delati, pomagati pri preživljanju družine in se poročiti. Slovenijo je prvič zapustil, ker ga je poklical bratranec in mu rekel, naj pride k njemu delat. Drugih razlogov ni imel. 4. Iz povzetka tožnikovih izjav na osebnem razgovoru je razvidno, da je izvorno državo zapustil zaradi želje po izboljšanju življenjskega standarda. Želel je pomagati svoji družini, ko pa je prišel v Evropo, so ga sorodniki razočarali, saj mu niso pomagali. Lačen je živel na cesti. Izjavil je še, da državo obvladujejo mafije, zaradi česar je narod reven. V naselju, v katerem je živel, je veliko kriminala in droge. Mati ga je vzpodbujala, da odide. Vedel je, da v Alžiriji ni imel prihodnosti. Delal je tudi kot avtomehanik in voznik, vendar mu 200 EUR mesečno ni bilo dovolj. Na izrecno vprašanje, ali je še kakšen drug razlog, zaradi katerega je zapustil državo, je odgovoril, da ne. Pojasnil je, da nima težav ne z oblastjo ne z drugimi in da njegovo življenje nikoli ni bilo ogroženo. Če bi se moral vrniti v Alžirijo, bi jo takoj spet zapustil. 5. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da je glavni razlog, zaradi katerega je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito, v tem, da v Alžiriji ni dela.

6. Po presoji tožene stranke je tožnikova prošnja očitno neutemeljena. Glede na navedene izjave je namreč menila, da tožnik v izvorni državi ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Okoliščine, ki jih navaja kot edini razlog, zaradi katerega je zaprosil za mednarodno zaščito, se po oceni tožene stranke navezujejo predvsem na nezmožnost najti dobro plačano zaposlitev v izvorni državi, kar je razvidno tudi iz tožnikove izjave, da je odšel zaradi revščine. Po stališču tožene stranke pa slaba ekonomska situacija sama po sebi ni razlog niti za priznanje subsidiarne zaščite. Ob upoštevanju tožnikovih izjav je poudarila, da je njegovo stanje posledica splošno slabih ekonomskih razmer v državi in ne namernega ekonomskega onemogočanja. Izpostavila je, da je tožnik že v zgodnjih letih pustil šolo in začel delati, ker je moral družini pomagati služiti denar.

7. Kljub neizkazani istovetnosti tožena stranka ni dvomila, da je tožnik alžirski državljan. S tem v zvezi pa je ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije Alžirijo z odlokom (v Uradnem listu RS št. 38/19) uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Glede na to, da tožnik v Alžiriji ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, in ni izkazal utemeljenega tveganja za nastanek resne škode, po mnenju tožene stranke ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da ta država zanj ne bi bila varna. Zato so po njeni presoji izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 8. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo. Predlagal je, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da bo ugodeno njegovi prošnji za mednarodno zaščito, podrejeno pa naj jo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek.

9. Iz tožbenih navedb je v bistvenem razvidno, da tožena stranka zatrjevanja elementov za priznanje mednarodne zaščite ne more prevaliti na prava neuko stranko, saj od prosilca ni mogoče pričakovati poznavanja upoštevnega materialnega prava. Po tožnikovem mnenju bi morala tožena stranka skladno s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) voditi razgovor tako, da bi se razjasnile vse pomembne okoliščine v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, česar pa naj ne bi storila. S tem v zvezi tožnik izpostavlja, da je iz prošnje za mednarodno zaščito razvidno, da je prestajal zaporno kazen zaradi pretepa. To okoliščino naj bi tožena stranka v izpodbijani odločbi le omenila, tožniku pa naj ne bi postavila vprašanj. Zato meni, da mu tožena stranka ni dala možnosti, da se izreče o okoliščini, ki bi lahko bila pomembna za njegovo prošnjo.

10. V nadaljevanju tožnik navaja, da razglasitev Alžirije za varno tretjo državo ne pomeni, da je ta država varna tudi zanj. Meni, da je treba vsako prošnjo obravnavati individualno in da je ni dopustno zavrniti le na podlagi uvrstitve izvorne države na listo varnih držav. Tožnik izpostavlja, da ga tožena stranka ni seznanila z dejstvom, da je Alžirija uvrščena na seznam varnih tretjih držav, zaradi česar ni imel možnosti navajanja okoliščin, ki bi bile relevantne za presojo, ali ta država zanj morda ni varna. Trdi še, da se tožena stranka ni opredelila glede obstoja resne škode, saj ga ni opozorila na pomembnost obrazložitve takšne okoliščine. Poleg tega razlogi v zvezi s presojo statusa subsidiarne zaščite naj ne bi izpolnjevali standardov obrazložitve iz 214. člena ZUP.

11. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da je tožnika večkrat pozvala, naj navede razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, vendar je na vprašanja uradne osebe, kaj se mu je zgodilo v Alžiriji, odgovoril z besedami "Jaz sem Alžirijo zapustil, da bi si izboljšal življenjski standard,... živel sem v revščini,... star sem 35 let, želim imeti družino, se poročiti,...". Kot glavni razlog za odhod iz izvorne države je navedel revščino in željo po finančni pomoči svoji družini. Izjavil je, da v Alžiriji ni imel težav z oblastjo ali drugimi. Ne strinja se z očitkom, da tožniku ni postavila vprašanj glede pretepa in da ga ni obvestila o uvrstitvi Alžirije na seznam varnih tretjih držav.

12. Dne 9. 2. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankami štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka. Poleg tega iz tožnikovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijane odločbe ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)3, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.4

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

15. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.5 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 16. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.6 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.7 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.8 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES9 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.10

17. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

18. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.11

19. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.12 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.13 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

20. Na navedeno stališče ne morejo vplivati tožbene navedbe, iz katerih je smiselno razvidno, da je bila tožnikova možnost uveljavljanja pravic v postopku za priznanje mednarodne zaščite bistveno okrnjena.

21. S tem v zvezi sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.14 Iz zapisnika o vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito z dne 9. 7. 2020, ki je dokaz o poteku in vsebini opravljenega dejanja in ustnih izjav (80. člen ZUP), je namreč razviden pritrdilen tožnikov odgovor na vprašanje, ali je prejel brošuro z informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito. Prav tako je potrdil, da je razumel ustno informiranje pred sprejemom prošnje. Zapisnik je bil tožniku prebran v arabskem jeziku in nanj ni imel pripomb. Teh ni imel niti na zapisnik o vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito z dne 4. 1. 2021, ko je na jasno vprašanje uradne osebe, ali pred sprejemom prošnje potrebuje dodatna pojasnila glede postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, odgovoril nikalno. Poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 17. 1. 2022. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je tudi iz vseh zapisnikov razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja, torej mu je zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Glede na navedeno tožniku ni bila kršena pravica do izjave.

22. Zato na presojo v obravnavani zadevi ne more vplivati tožnikov tožbeni ugovor, da mu tožena stranka ni postavila vprašanj v zvezi s prestajanjem zaporne kazni zaradi pretepa. Navedeno okoliščino je namreč tožnik ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito izpostavil le v okviru razdelka s številko 18 "Predkaznovanost" in ne v razdelku s številko 29 "Izjava vlagatelja namere o razlogih za mednarodno zaščito". Poleg tega se nanjo v zvezi z razlogi za vložitev prošnje ni skliceval niti na osebnem razgovoru dne 17. 1. 2022. Ob takem stanju stvari, ko tožnik ni navedel, da gre za okoliščino, ki bi bila v njegovem primeru pomembna z vidika priznanja mednarodne zaščite, pa tožena stranka navedenega dejstva ni bila dolžna razjasnjevati (s postavljanjem vprašanj), saj očitno ni bilo odločilno.

23. Nosilno stališče za zavrnitev tožnikove prošnje je bila tudi ugotovitev, da prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

24. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II15 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.16 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.17 Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.18 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

25. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito v okviru 29. razdelka seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. S tem pa mu je bilo po presoji sodišča omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Zato v obravnavani zadevi ni podana s tem povezana kršitev načela zaslišanja stranke (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve.

26. Na táko presojo ne more vplivati niti posplošen tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nima razlogov glede obstoja resne škode in presoje statusa subsidiarne zaščite. To presojo je tožena stranka opravila, razvidna pa je iz 3. in 4. strani izpodbijane odločbe.19

27. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Tožnik je prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji vložil 9. 7. 2020. Izjavil je, da v Sloveniji ne bo počakal, ampak bo pot nadaljeval v Italijo. Alžirijo je zapustil, ker je reven in tam ni služb. 2 Po vložitvi prve prošnje je tožnik 22. 7. 2020 samovoljno zapustil izpostavo azilnega doma v Ljubljani. Zato je tožena stranka na podlagi šestega odstavka 49. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 postopek ustavila s sklepom št. 2142- 1292/2020/7 (1312-35). 15. Dne 12. 2021 je bil tožnik iz Belgije vrnjen v Slovenijo. 3 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 4 Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve). 5 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 6 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 7 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 8 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 9 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 10 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 11 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 12 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 13 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 14 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 15 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 16 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 17 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 18 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve). 19 Povzetek s tem povezanih razlogov izpodbijane odločbe je razviden iz 6. in 7. točke obrazložitve te sodbe.