Jedro

Ker je bil v konkretnem primeru postopek že pravnomočno konča, se je pritožbeno sodišče temu, da gre za sklep procesnega vodstva, spustilo v vsebinsko presojo pritožbe.

Sodišče prve stopnje plačila preostalega zneska predujma, ki ga zaradi prenehanja pravne osebe ne more plačati tožnica, ni pravilno naložilo v plačilo toženki. V ZPP ni najti podlage, da bi bilo mogoče v primeru, da zahtevanega predujma ni mogoče izterjati od ene stranke, plačilo le tega v celoti naložiti drugi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna na transakcijski račun sodišča št.: 01100-6950421834, sklic 008 07 05 00114 05, plačati znesek za sodnega izvedenca v višini 1.499,80 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa in predložiti potrdilo o plačilu.

2. Zoper izpodbijani sklep je zaradi kršitve materialnega prava vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 1.6.2011 za izvedenca imenovalo Univerzo, (list. št. 137). Ker sta dokaz z izvedencem predlagali obe pravdni stranki, je sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 153. člena ZPP vsaki naložilo, da založi predujem v višini 1.000,00 EUR (dokazni sklep na list. št. 129). Pravdni stranki sta zahtevani predujem založili, prav tako sta naknadno doplačali vsaka po 1.322,90 EUR manjkajočega predujma. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom z dne 5.4.2011 izvedencu odmerilo nagrado za opravljeno delo v višini 4.645,80 EUR EUR; po dopolnitvi izvedenskega mnenja pa mu je ponovno odmerilo nagrado v višini 4.111,80 EUR in odločilo, da sta prevzemnik terjatve tožnice in toženka na račun sodišča dolžna nakazati dodaten znesek za plačilo nagrade sodnega izvedenca, in sicer vsaka v višini 2.056,00 EUR (sklep z dne 20.6.2012 na list. št. 284-285). Toženka je zahtevani znesek plačala (potrdilo z dne 5.7.2012), prevzemnik terjatve po tožnici pa je dne 16.7.2012 zoper ta del sklepa vložil pritožbo, ki ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani del s sklepom I Cpg 1110/2012 z dne 16.10.2012 razveljavilo. Nato je sodišče prve stopnje dne 19.11.2012 ponovno izdalo sklep, s katerim je tokrat plačilo manjkajočega predujma v znesku 2.056,00 EUR naložilo v plačilo tožnici (list. št. 305-306), kar je pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 136/2013 z dne 5.3.2013 tudi potrdilo. Tožnica je na račun sodišča nakazala zgolj znesek 556,00 EUR (dopis z dne 4.6.2013 in potrdilo o plačilu na list. št. 324-325); nato pa je bila dne 4.7.2013 izbrisana iz sodnega registra, zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 24.9.2013 njeno tožbo zavrglo (5. odstavek 81. člena ZPP).

5. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je izpodbijani sklep o (do)plačilu predujma sklep procesnega vodstva, zoper katerega praviloma ni posebne pritožbe (4. odstavek 298. člena ZPP oziroma 3. odstavek 270. člena ZPP) (tako tudi N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 28, in sodna praksa npr. VSL sklep II Cp 246/2013 z dne 30.1.2013, VSL sklep I Cpg 1240/2011 z dne 2.12.2011, VSL sklep I Cpg 1014/2012 z dne 14.5.2013 in VSL sklep I Cp 633/2010 z dne 12.4.2010); učinke tega sklepa pa je mogoče vsebinsko izpodbijati s pritožbo zoper končno odločbo (1. odstavek 339. člena ZPP). Ker pa je bil v konkretnem primeru postopek že pravnomočno končan s sklepom z dne 24.9.2013, se je pritožbeno sodišče v konkretnem primeru kljub temu spustilo v vsebinsko presojo pritožbe.

6. Ker sta v konkretnem primeru dokaz z izvedencem predlagali obe pravdni stranki, jima je sodišče prve stopnje ves čas postopka nalagalo plačilo predujma oziroma manjkajočega predujma v enakih delih. Ker pa je bila tožnica dne 4.7.2013 izbrisana iz sodnega registra, kar pomeni, da ne obstaja več in ji zneska predujma ni več mogoče naložiti v plačilo oziroma ga od nje izterjati, je nazadnje sodišče prve stopnje vtoževani znesek, to je še preostali znesek, ki gre kot nagrada izvedencu (izpisek odprtih postavk na list. št. 343), z izpodbijanim sklepom naložilo v plačilo toženki. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je znesek manjši od zneska, ki ga je že plačala toženka (2.056,00 EUR), saj je tožnica še pred izbrisom iz sodnega registra znesek v višini 556,00 EUR plačala. Ker je sklep, s katerim je sodišče prve stopnje znesek 2.056,00 EUR sprva naložilo v plačilo tožnici, sklep procesnega vodstva, ki ga lahko sodišče prve stopnje kadarkoli med postopkom spremeni, z izdajo izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ni kršilo načela ne bis in idem, kot skuša prikazati pritožba.

7. Kljub temu pa pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje plačila preostalega zneska predujma, ki ga zaradi prenehanja pravne osebe ne more plačati tožnica, ni pravilno naložilo v plačilo toženki. Toženka je svoj del predujma v skladu z 2. odstavkom 153. člena ZPP v celoti plačala. V ZPP ni najti podlage, da bi bilo mogoče v primeru, da zahtevanega predujma ni mogoče izterjati od ene stranke, plačilo le tega v celoti naložiti drugi. Takšna rešitev se pokaže kot nepravilna tudi v luči pravnomočne odločitve v tej zadevi, v kateri je bila tožba tožnice zaradi prenehanja pravne osebe - tožnice zavržena. ZPP v določilih o pravdnih stroških ne ureja posebej primera, ko pride do zavrženja tožbe, zato tak primer sodišče obravnava po splošnem načelu uspeha iz 1. odstavka 154. člena ZPP. Kljub temu, da je mogoče zaključiti, da je toženka v pravdi uspela in bi potemtakem bilo treba njene stroške postopka, vključno s stroški izvedenca, naložiti v plačilo tožnici, to zaradi prenehanja tožnice ni (bilo) mogoče. Iz tega razloga bi ne bilo pravično, da breme doplačila predujma, ki bi ga v vsakem primeru – tako po 2. odstavku 153. člena ZPP kot tudi po načelu končnega uspeha v sporu - morala nositi tožnica, v celoti prevalimo na toženko (smiselno VSL sklep IV Cp 3010/2012 z dne 20.12.2012).

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Ker je tožnica tekom postopka prenehala in s tem izgubila lastnost pravdne stranke, ji pritožbeno sodišče kljub uspehu toženke s pritožbo ni smelo oziroma moglo naložiti obveznosti plačila pritožbenih stroškov toženke.