Jedro

Po 3. odstavku 27. člena ZDen se zemljišča, ki ležijo v kompleksu kmetijskih zemljišč, vračajo le v last, ne pa tudi v posest.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 5.9.2002. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbam tožeče stranke in je v štirih delnih prvostopnih odločbah Upravne enote K. z dne 18.4.2000, 20.4.2000, 8.5.2000 in z dne 9.8.2000 spremenila 3. točke izrekov tako, da se glasijo: "Z vrnjenim zemljiščem začasno upravlja skrbnik za posebne primere S.Š." (1. točka izreka) ter odločila, da v preostalem delu ostanejo prvostopne delne odločbe nespremenjene (2. točka izreka). Tožena stranka pa je s sklepom pritožbene postopke v zadevah pritožb tožeče stranke zoper navedene štiri delne odločbe združila v skupno obravnavo in odločanje.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke in navedeni sklep tožena stranka izdala v ponovnem odločanju in v skladu z napotki sodišča prve stopnje v pravnomočni sodbi, opr. št. U 963/2001-11 z dne 5.6.2002. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta izpodbijana odločba in navedeni sklep tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče prve stopnje, v izogib ponavljanju, v skladu z določbami 2. odstavka 67. člena ZUS v celoti sklicuje. Tožeča stranka v tožbi ponavlja svoj pritožbeni ugovor, da naj bi bila v postopku na prvi stopnji kršena pravila postopka, ker ni bila povabljena na ustno obravnavo. Ta ugovor je kot neutemeljen že enkrat zavrnilo sodišče prve stopnje v citirani pravnomočni sodbi, v kateri je pritrdilo ugotovitvi tožene stranke, da tožeča stranka sicer res ni bila vabljena na ustno obravnavo, vendar pa s tem njene pravice in pravne koristi niso bile kršene, saj ji je bila dana možnost izjasniti se o zadevi in podati svoje mnenje ter tako svoje pravice in pravne koristi zaščititi. Tožeča stranka je namreč prejela zahtevo za denacionalizacijo, vročeno ji je bilo tudi poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve, s tem pa ji je bila dana možnost sodelovanja v postopku in varovano načelo kontradiktornosti ter načelo zaslišanja stranke. Po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka tudi neutemeljeno ugovarja, da bi morali izreki vseh štirih denacionalizacijskih odločb vsebovati tudi določbo o izročitvi posesti, sicer so odločbe neizvršljive in s tem nične. Kot je pravilno obrazložila že tožena stranka, za odločitev glede posesti Zakon o denacionalizaciji (ZDen) ne daje pravne podlage. Po 3. odstavku 27. člena ZDen se zemljišča, ki ležijo v kompleksu kmetijskih zemljišč, vračajo le v last, ne pa tudi v posest. Kompleks kmetijskih zemljišč pa si po pravnomočnosti odločbe solastniki razdelijo sporazumno, ali v nepravdnem postopku, ali pa predlagajo uvedbo komasacijskega postopka. V zadevi je bilo po mnenju sodišča prve stopnje zato odločeno pravilno in v skladu z ZDen, ko je bilo odločeno le o vrnitvi lastninske pravice, ki se po pravnomočnosti odločbe vpiše v zemljiško knjigo, in so torej prvostopne odločbe izvršljive in niso nične. Prav iz razloga, ker v citiranih določbah ZDen ni pravne podlage za odločanje glede posesti, je tožena stranka tudi pravilno spremenila 3. točke izrekov štirih prvostopnih odločb, ki so določale, da je tožeča stranka kot dosedanji upravljalec zemljišč dolžna izročiti v teh odločbah navedene nepremičnine v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere. O izročitvi posesti na zemljiščih, ki leže v kmetijskih kompleksih, se torej ne odloča z denacionalizacijsko odločbo, ampak je to stvar drugih postopkov oziroma je predmet civilnopravnega razmerja med sedanjim posestnikom in upravičencem, ki nastane z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Denacionalizacija se mora končati v celoti, skladno s postavljenim zahtevkom upravičene stranke, ki vedno zahteva vrnitev premoženja v last in posest. Če se ji ne ugodi v celoti, je to potrebno posebej opredeliti v izreku odločbe. Dokler pa bodo izdane take odločbe, kot so obravnavane, je izvršitev nemogoča, ker jo odločba sploh ne navaja, postopek pa je končan le na pol. Sicer pa vztraja v celoti pri vseh dosedanjih navedbah v pritožbah zoper prvostopne delne odločbe. Želi, da jih pritožbeno sodišče temeljito prouči iz vseh vidikov ter ugotovi, da so bile vse izdane delne odločbe v tem postopku nezakonite in neizvršljive. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka in prizadeti stranki: S.Š. in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, zastopan po Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije, Zunanji oddelek v K., na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni ugovor tožeče stranke, ki ga tožeča stranka ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, to je, da naj bi bila v postopku na prvi stopnji kršena pravila postopka, ker ni bila povabljena na ustno obravnavo. Tudi pritožbeno sodišče meni, ker je tožeča stranka prejela zahtevo za denacionalizacijo, in ker ji je bilo vročeno tudi poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve, ji je bila s tem dana možnost sodelovanja v postopku in ji bilo varovano načelo kontradiktornosti ter načelo zaslišanja stranke, pa tudi o pravici do posesti, ki jo je tožeča stranka varovala, ni bilo odločeno. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo neutemeljeno ugovarja, da bi morali izreki vseh štirih denacionalizacijskih odločb vsebovati tudi določbo o izročitvi posesti, sicer so te odločbe neizvršljive in s tem nične. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je že tožena stranka pravilno obrazložila, da ZDen v zvezi z odločitvijo glede posesti ne daje pravne podlage, saj se po 3. odstavku 27. člena tega zakona zemljišča, ki ležijo v kompleksu kmetijskih zemljišč, vračajo le v last, ne pa tudi v posest. Zato je tožena stranka v svoji odločbi tudi pravilno spremenila 3. točke izrekov prvostopnih odločb, ki so določale, da je tožeča stranka kot dosedanji upravljalec zemljišč dolžna izročiti v teh odločbah navedene nepremičnine v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno menilo, da se o izročitvi posesti na zemljiščih, ki leže v kmetijskih kompleksih, ne odloča z denacionalizacijsko odločbo, ampak je to stvar drugih postopkov oziroma je predmet civilnopravnega razmerja med sedanjim posestnikom in upravičencem, ki nastane z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe.

Ker so glede na navedeno neupoštevne pritožbene navedbe tožeče stranke, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 73. člena ZUS.