Jedro

Zatrjevana in ugotovljena je bila neutemeljena uporaba tuje stvari, ki je omejevala in onemogočala tožnici izvrševanje lastninsko pravnih upravičenj (da bi imela nepremičnino v svoji rabi - izključni posesti) in z njo prosto razpolagala (jo oddajala v najem). S tem je (vsaj) potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje tožeče stranke izkazano. Na drugi strani je dovolj zatrjevana obogatitev na strani tožene stranke in vzročna zveza med njima.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izselitev tožene stranke iz stanovanjske hiše na naslovu X 24, z vsemi osebnimi stvarmi in za njeno izročitev v zapuščino po pokojni A. A. prosto oseb in stvari v neposredno posest (tč. I izreka). V točki II izreka je odločilo, da je zahtevek za plačilo uporabnine v zapuščinsko maso po pokojni A. A. po temelju utemeljen za obdobje od 1. 3. 2022 do 13. 8. 2023, ter da bo o višini uporabnine odločeno s končno sodbo. V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine (za obdobje od 10. 4. 2018 do 28. 2. 2022 ter za obdobje od 14. 8. 2023 do izdaje sodbe) zavrnilo (tč. III izreka). Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo (tč. IV izreka).

2.Pravdni stranki vlagata pritožbo zoper vmesno sodbo o uporabnini. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.¹ Predlagata ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico za nasprotno stranko.

3.Tožeča stranka izpodbija sodbo v točkah II in III glede zavrnitve zahtevka za plačilo uporabnine za obdobje od 10. 4. 2018 do 28. 2. 2022. Navaja, da je napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje o neupravičenosti tožnice za odpoved trajnega dolžniškega razmerja. ZZZDR² je dopuščal postavitev skrbnika za posebni primer. Center za socialno delo (CSD) je skladno z ZZDR upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera in na podlagi skupnih dogovorov med pravdnima strankama tožnico pooblastil za redno upravljanje z nepremičnino, vključno z oddajanjem v najem in za redne upravne postopke. CSD je štel, da ukrepi tožeče stranke v zvezi z izselitvijo in z uporabnino spadajo v okvir rednega upravljanja z nepremičnino, kar izhaja iz zapisnika z dne 5. 3. 2018. Skrbnik je dolžan vestno skrbeti za osebnost, pravice in koristi varovanca in skrbno upravljati njegovo premoženje. Tožnica je zatrjevala, da toženka z nepremičnino neprimerno ravna, jo uničuje in ji s tem znižuje vrednost. To je dodatni razlog za odpoved trajnega dolžniškega razmerja. Tožnica je ravnala v skladu z namenom skrbništva, ker je želela ustrezno zavarovati premoženjske pravice matere. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge (zaslišanje štirih prič), češ da stanje nepremičnine ni relevantno za uporabnino. Bistveno je kršilo določbe postopka, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Skrbnik ne sme brez poprejšnje odobritve CSD storiti ničesar, kar bi presegalo okvire rednega poslovanja in upravljanja varovančevega premoženja. Tožeča stranka je takšno dovoljenje CSD imela (zapisnik CSD z dne 5. 3. 2018). Na tej podlagi je toženki podala odpoved trajnega dolžniškega razmerja, s tem je prenehala podlaga, na kateri je prvotna tožnica toženki dovoljevala uporabo nepremičnine. Tožbeni zahtevek za uporabnino je utemeljen za celotno obdobje od 10. 4. 2018 do 13. 18. 2023.

4.Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlaga njeno zavrnitev. Odpoved trajnega dolžniškega razmerja za nedoločen čas ni posel rednega upravljanja z nepremičnino niti urejanje najemnega razmerja ali upravni postopek. Tožnica na podlagi odločbe CSD ni imela pooblastila in upravičenja za odpoved razmerja toženki. Zapisnik CSD ni pravno zavezujoča potrditev oziroma dovoljenje za odpoved trajnega dolžniškega razmerja. Zaslišanje prič je bilo pravilno zavrnjeno.

5.Tožena stranka vlaga pritožbo zoper točko II in IV izreka. Opozarja, da sodišče v izpodbijani odločbi napačno navaja naslov obravnavane stanovanjske stavbe (Y 24, namesto: X 24), kar vzbuja dvom o dejanski in pravni pravilnosti sodbe. Dejansko in pravno zmotno ter z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP obremenjena je odločitev o utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine v času od 1. 3. 2022 do 13. 8. 2023. Trditvena podlaga tožnice je bila nesubstancirana, tožbeni zahtevek in posledično izrek sodbe je nedoločen glede hrambe stvari v hiši. Zato ni bilo mogoče odločiti ne po temelju in ne bo mogoče odločiti o višini uporabnine. V odločbi ni ključnih dejstev o obsegu stvari, ki naj bi jih toženka hranila v nepremičnini. Sodišče jih ni ugotovilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločitev je materialnopravno napačna. Predpostavke za neupravičeno pridobitev (prikrajšanje, ki mora biti konkretno in realno, obogatitev in vzročna zveza) niso izpolnjene. Do odhoda v Dom starejših občanov premičnine v hiši mame niso ovirale pri uporabe hiše. Nepravilne so ugotovitve, da so nesubstancirane in nedoločene premičnine onemogočale vsakršno rabo sporne nepremičnine tožnici neposredno ali njenim najemnikom. Odločitev je zmotna, nezakonita in neživljenjska. Le če bi količina premičnin zaradi številčnosti/obsega znatno ovirala/onemogočala souporabo nepremičnine, bi šlo za prikrajšanje in vzročno zvezo. Tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu za prikrajšanje in obogatitev. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari je napačno odločeno o stroških postopka. Tožbeni zahtevek je treba v celoti zavrniti in vse stroške naložiti v plačilo toženki.

6.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev in zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka. Očitno pomoto pri navedbi naslova je mogoče popraviti s popravnim sklepom. Tožnica je zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju vseh predpostavk neupravičene pridobitve v odnosu lastnik - nelastnik nepremičnine. Odločitev o stroških je pravilna.

7.Pritožbi nista utemeljeni.

8.V pritožbenem postopku je sporna in izpodbijana le vmesna sodba o zahtevku za plačilo uporabnine. Tožeča stranka od toženke po modificiranem tožbenem zahtevku vtožuje uporabnino za stanovanjsko stavbo na naslovu X 24, ki je bila last med pravdo umrle prvotne tožnice - matere pravdnih strank. Ni bilo sporno, za katero nepremično gre. Točno (s pravilnimi identifikacijskimi znaki in navedbo naslova) je označena v izreku vmesne sodbe. Pri zapisu naslova v uvodu in obrazložitvi sodbe pa gre za očitno pisno pomoto, ki jo s popravnim sklepom lahko popravi sodišče prve stopnje (328. člen ZPP). Očitna pisna pomota pri zapisu naslova obravnavane stavbe v obrazložitvi ni vplivala ne na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne na pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitki tožene stranke o tem so neutemeljeni.

9.Sodba ni obremenjena z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka niti s tistimi ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pravilno in popolno so ugotovljena pravno relevantna dejstva. Izvedeni so potrebni dokazi, nepotrebni obrazloženo in pravilno zavrnjeni. Po ugotovitvi, da sta med pravdnima strankama sporni podlaga in višina tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine zaradi zatrjevane toženkine uporabe materine stanovanjske hiše brez pravnega naslova, je skladno s prvim odstavkom 315. člena ZPP sodišče iz razlogov smotrnosti z vmesno sobo najprej odločilo o podlagi. Glede na toženkino obrambo, da tožnica kot materina skrbnica za posebni primer ni bila legitimirana za vložitev tožbe na izpraznitev nepremičnine, je pri oceni odločbe CSD o postavitvi skrbnika za posebni primer, pravilno izhajalo iz materialnopravnih določb o skrbništvu za posebni primer (211. člena ZZZDR in zdaj 267. člen DZ³). Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine za uporabo tuje stvari v razmerju lastnik nepremičnine - nelastnik nepremičnine, pa iz določbe 198. člena OZ⁴ v zvezi s 190. členom istega zakona.

10.Ugotovilo je: - da je toženka brez pravnega naslova uporabljala materino hišo (le) od 1. 3. 2022 (pravnomočnost sodne odločbe o postavitvi matere pod skrbništvo in o imenovanju tožnice za njeno skrbnico za razpolaganje z vsem varovankinim premoženjem) do materine smrti 14. 8. 2023 (ko sta pravdni stranki kot materini edini dedinji postali skupni lastnini sporne nepremičnine); - da je bila za obravnavano obdobje v tej pravdi podana zahteva za izselitev, izpraznitev hiše in za plačilo uporabnine; - da tožnica kot skrbnica za posebni primer do postavitve matere pod skrbništvo ni bila legitimirana za razpolaganje z materinimi nepremičninami; - da je imela toženka na drugi strani vse do postavitve matere pod skrbništvo za odrasle osebe materino dovoljenje za uporabo hiše brez določenih pogojev; - in da je od materne smrti naprej tudi sama (skupna) lastnica obravnavane nepremičnine, ki jo še vedno uporablja na enak način kot druga dedinja - tožnica (za shranjevanje premičnin in občasne prihode v hišo, medtem ko se je iz hiše odselila v januarju 2021 in od tedaj biva v stanovanjski skupnosti).

11.Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu, je odločilo, da je zahtevek za plačilo uporabnine utemeljen (le) za obdobje od 1. 3. 2022 do 13. 8. 2023, za obdobje od 10. 4. 2018 do 28. 2. 2022 pa ni utemeljen.

12.Obe pritožbeno izpodbijani odločitvi sta obrazloženi s pravilnimi in popolnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jim v celoti pritrjuje, se nanje sklicuje in jih ne bo ponavljalo. Ker je sodba pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe obeh pritožnic (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

13.Pritožnica vztraja, da je bila kot mamina skrbnica za posebni primer že pred postavitvijo mame pod skrbništvo za odrasle osebe na podlagi odločbe CSD o skrbništvu za posebni primer upravičena v materinem imenu in za njen račun toženki odpovedati pravico do brezplačne uporabe materine nepremičnine.

14.Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in njegovim pravnim zaključkom, da takega upravičenja ni imela vse dotlej, dokler ni bila v sodnem (nepravdnem) postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo imenovana za mamino skrbnico za razpolaganje z vsem varovankinim premoženjem.

15.Institut skrbništva za odrasle osebe (262. in naslednji členi DZ) je nadomestil prejšnji postopek za odvzem poslovne sposobnosti osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi (44. člen ZNP⁵). Ni bilo trditev (in ne ugotovitev), da bi bila materi poslovna sposobnost po prejšnjih predpisih v sodnem postopku omejena ali odvzeta.

16.Pritožba ne izpodbija niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila mati postavljena pod skrbništvo in tožnica imenovana za njeno skrbnico za razpolaganje z vsem njenim premoženjem, šele med to pravdo in da mati pred tem kot lastnica hiše ob svoji polni (neomejeni) poslovni sposobnosti od toženke ni zahtevala plačevanje uporabnine za nadaljnjo uporabo hiše. Ob takih dejanskih ugotovitvah je pravno pravilna presoja, da je imela toženka vse do pravnomočnosti sodne odločbe o postavitvi matere pod skrbništvo pravni naslov za brezplačno uporabe mamine nepremičnine in da je zato zahtevek za plačilo uporabnine za čas od 10. 4. 2018 do 28. 2. 2022 neutemeljen.

17.Zmotno je naziranje pritožbe, da je bila tožnica za odpoved ugotovljenega trajnega dolžniškega razmerja pooblaščena z določbo CSD o skrbništvu za posebni primer ali z zapisnikom CSD z dne 5. 3. 2018, ko naj bi njeno ravnanje odobril CSD.

18.Že prejšnji ZZZDR je v 211. členu (tako kot enako določa DZ v prvem odstavku 267. člena) določal, da CSD postavi skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, ali neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. Drži, da se (tudi) skrbnik za posebni primer postavi, kadar je to potrebno za varovanje pravic in koristi posameznika. Vendar je temeljna razlika med institutom skrbnika za posebni primer in skrbnikom osebe, postavljene pod skrbništvo, v obsegu skrbnikovih nalog, pooblastil in dolžnosti, ki jih imata v odnosu do varovanca. Skrbništvo za odrasle osebe je namenjeno celovitemu varstvu osebe v primeru trajnejših težav. Institut skrbnika za posebni primer je ožji. Kot pove že ime, je namenjen varovanju posameznih pravic in koristi na posameznih, posebej določenih področjih. Skrbnik za posebni primer v imenu zastopanega lahko opravlja le posamezna dejanja ali v njegovem imenu opravlja le določeno vrsto dejanja, in ni namenjen osebam, ki potrebujejo celovito varstvo svoje osebnosti. Za upravičenja skrbnika za posebni primer je odločilen le tisti obseg pravic in nalog, ki jih izrecno določa odločba CSD o postavitvi skrbnika za posebni primer (215. člen ZZZDR in četrti odstavek 272. člena DZ).

19.Pritožba se torej neutemeljeno sklicuje na naloge skrbnika osebe postavljene pod skrbništvo (190. in 191. člen ZZZDR). Iz ugotovitev sodišča v točki 18 sodbe izhaja, da je bila tožnica z odločbo CSD o postavitvi skrbnika za posebni primer pooblaščena in upravičena le za redno upravljanje z nepremičnino, za oddajanje nepremičnine v najem in za vstopanje v redne upravne postopke v zvezi z nepremičnino. Pravilna je presoja, da ni imela upravičenj in pooblastila za odpoved ugotovljenega trajnega razmerja za nedoločen čas. Kot zmotno je že sodišče prve stopnje v točki 23 zavrnilo v pritožbi ponovljeno naziranje, da ukrepi v zvezi z izselitvijo in plačevanjem uporabnine spadajo v okvir rednega upravljanja z nepremičnino. Za posle rednega upravljanja namreč štejejo le posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari, medtem ko razpolaganje s celotno stvarjo in določanje načina rabe stvari presega okvir rednega upravljanja (primerjaj 67. člen SPZ).

20.Dejansko stanje o obsegu nalog (in upravičenj) tožnice kot skrbnice za posebni primer in kasneje kot skrbnice odrasle osebe, postavljene pod skrbništvo, je pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi obeh odločb (odločba CSD o skrbništvu za posebni primer in sklep nepravdnega sodišča o postavitvi matere pod skrbništvo za odrasle). Pritožnica ga s sklicevanjem na zapisnik CSD z dne 5. 3. 2018 (po katerem naj bi ji CSD dal širša navodila - pooblastila od nalog, določenih v odločbi o skrbništvu za posebni primer) in z opozarjanjem na naloge skrbnika osebe pod skrbništvom (190. in 191. člen ZZZDR) ne more omajati. Obseg nalog in upravičenj skrbnika za posebni primer se določi v upravnem postopku z odločbo in ne z zapisnikom CSD (prvi odstavek 219. člena ZZZDR). Enako velja za odločanje o odobritvi poslov, ki jih sme skrbnik odrasle osebe, postavljene pod skrbništvo, opraviti le z odobritvijo CSD (191. člen ZZZDR v zvezi z 219. členom ZZZDR in 248. členom DZ).

21.Neutemeljeno je tudi pritožbeno prepričanje, da je bila tožnica pred pravdo upravičena za odpoved brezplačne uporabe materine hiše že na podlagi dejanskega stanja - neprimernega ravnanja toženke z nepremičnino. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je imela toženka vse do postavitve matere pod skrbništvo za brezplačno uporabo njene nepremičnine njeno dovoljenje za brezplačno uporabo tuje nepremičnine. Ker materi ni bila odvzeta poslovna sposobnost, je veljala domneva o njeni polni poslovni sposobnosti, dogovor o brezplačni uporabi tuje nepremičnine je bil veljaven. Tožnica brez materinega pooblastila (ki ni bilo niti zatrjevano niti ugotovljeno) ali odločbe pristojnega organa (ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje še ni imela) ni mogla odpovedati pogodbe, sklenjene med lastnico nepremičnine in toženko. Razlog odpovedi razmerja je bil ob takih ugotovitvah pravno nerelevanten. Zato s pričami ni bilo treba ugotavljati, zakaj je tožnica pred pravdo odpovedala razmerje. Dokazni predlog za zaslišanje prič je utemeljeno in obrazloženo zavrnjen. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

O pritožbi tožene stranke

22.Pravno podlago plačila za uporabo tuje stvari predstavlja določilo 198. člena OZ v zvezi s splošnim pravilom prvega odstavka 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi. Temeljne predpostavke za vse položaje neupravičene obogatitve so obogatitev, prikrajšanje, vzročna zveza med njima ter odsotnost veljavnega pravnega temelja. Tudi pri verzijskem zahtevku po 198. členu OZ je treba izhajati iz splošnega pravila 190. člena OZ in upoštevati temeljne predpostavke neupravičene pridobitve. Sicer pa po ustaljenih stališčih sodne prakse velja, da mora v odnosu lastnik stvari - nelastnik kot uporabnik stvari tožnik za uspeh s tožbenim zahtevkom zatrjevati in dokazati, da je: (1) sam lastnik obravnavane nepremičnine, (2) da jo toženec brezplačno uporablja in (3) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. (Ne)upravičeni uporabnik pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, da je bil bodisi dobroverni lastniški posestnik (drugi odstavek 95. člena SPZ) ali da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino.

23.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela toženka z mamo sklenjeno trajno pogodbeno razmerje (dogovor) o brezplačni uporabi nepremičnine. Toženka je bila na tej podlagi dobroverna posestnica obravnavane nepremičnine do pravnomočnosti sodne odločbe o postavitvi matere pod skrbništvo za odrasle osebe, ko ji je bilo trajno pogodbeno razmerje veljavno odpovedano. Res je sodišče ugotovilo, da se je toženka iz hiše izselila že pred 1. 3. 2022. Odločilno pa je ugotovljeno dejstvo, da je tudi po 1. 3. 2022 nepremičnino še vedno - neupravičeno oziroma brez pravnega naslova - uporabljala za shranjevanje svojih stvari in občasne prihode, in sicer vse do mamine smrti, ko je kot njena dedinja in skupna lastnica ponovno pridobila pravni naslov za (brezplačno) uporabo nepremičnine. Kot že rečeno, je tudi prikrajšanje predpostavka verzijskega zahtevka zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist. Po stališčih sodne prakse za prikrajšanje na eni strani in enako za obogatitev na drugi strani pri tovrstnih zahtevkih zadošča potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje: da je tožnik imel vsaj hipotetično možnost, da bi stvar lahko uporabljal sam ali na njej drugače izvajal lastninska upravičenja. To je izhodišče za opredelitev pravne vzročnosti kot predpostavke neupravičene obogatitve. Vzrok prikrajšanja je lahko le tista obogatitev (korist), ki je dostopna tudi lastniku, da stvar (brez omejitev) uporablja sam. Vsaka neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist pomeni poseg v lastninsko pravico in v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). To praviloma pomeni tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej hipotetično možnost stvar uporabljati sam ali na njej kako drugače izvrševati svoja lastninska upravičenja.

24.Tožnica je navajala, sodišče pa ugotovilo, da je ugotovljena uporaba (hramba toženkinih premičnin in občasni prihodi v hišo) lastnici onemogočala, da bi v izpodbijanem obdobju nepremičnino oddala v najem ali jo uporabljala sama (preko skrbnice). Tožnica je upoštevaje zgornja materialnopravna izhodišča zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Zadosti določno in substancirano je opredelila svoje prikrajšanje na eni strani in na drugi strani obogatitev toženke, ko je navajala, da je višina prikrajšanja zaradi neupravičene toženkine uporabe nepremičnine enaka višini najemnine, ki bi jo lahko dobila z oddajo nepremične v najem na trgu. Pritožbeno naziranje, da bi morala konkretizirati zahtevek z navedbo vrste in obsega premičnin, ki ovirajo oziroma onemogočajo rabo nepremičnine lastnici, je zmotno in pretirano. Zatrjevana in ugotovljena je bila neutemeljena uporaba tuje stvari, ki je omejevala in onemogočala tožnici izvrševanje lastninsko pravnih upravičenj (da bi imela nepremičnino v svoji rabi - izključni posesti) in z njo prosto razpolagala (jo oddajala v najem). S tem je (vsaj) potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje tožeče stranke izkazano. Na drugi strani je dovolj zatrjevana obogatitev na strani tožene stranke in vzročna zveza med njima (190. člen OZ).

25.Pritožbeni razlogi obeh pritožb torej niso podani. Ker sodba tudi ni obremenjena z napakami in kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, ko bo sodišče prve stopnje še po višini odločilo o glavni stvari (165. člen ZPP v zvezi s 164. členom istega zakona).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 29/1999 s spremembami.

2Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1986 s spremembami.

3Družinski zakonik, Uradni list RS, št. 15/2017 s spremembami.

4Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

5Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 30/1986 s spremembami.

6Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.

7Ta določa: Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

8Ta določa: Kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

9VS RS II Ips 33/2023 z dne 19. 7.2023.

10VS RS II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018.

11VS RS II Ips 33/2023 z dne 19.7.2023.