Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta dne 25. 11. 2009 sklenili Okvirno pogodbo za začasno prodajo vrednostnih papirjev št.1/2009 (v nadaljevanju okvirna pogodba) z Dodatkom št. 1 in Zaključnico o začasni prodaji vrednostnih papirjev št. 5 z dne 25. 9. 2012 (v nadaljevanju zaključnica). Skladno z okvirno pogodbo stranki skleneta pravzaprav dva pravna posla. S prvim pravnim poslom je tožnica toženki odobrila finančna sredstva in zanjo (v njenem imenu in za njen račun) kupila obveznice A - A., d. d. Do drugega pravnega posla, torej dogovorjenega odkupa obveznic oziroma prenosa obveznic na toženko, na dogovorjeni dan pa ni prišlo. Kasneje so bile z odločbo o izrednih ukrepih Banke Slovenije z dne 17. 12. 2013 razvrednotene med drugim tudi obveznice A., d. d., ki so predmet zaključnice.

2. Tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva plačilo kot izpolnitev toženkine pogodbene obveznosti po drugem (neizvedenem) pravnem poslu. Med pravdnima strankama je bilo sporno naslednje: a) sam značaj oziroma narava okvirne pogodbe, b) ali je bila dogovorjena sočasnost izpolnitve ali ne; in c) kdo je bil v zamudi z izpolnitvijo in je zato nosil tveganje naključnega uničenja vrednostnih papirjev.

3. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 101420/2016 z dne 10. 10. 2016 v 1., 2. in 4. točki izreka in tožbeni zahtevek za plačilo 82.981,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2016 dalje zavrnilo. Pojasnilo je, da sta pravdni stranki sklenili repo pogodbo, to pomeni, da sta dogovorili prodajo finančnih inštrumentov in njihov povratni odkup. Pri tem pravnem poslu gre za več kot zgolj kreditno razmerje med strankama oziroma ne gre za „navadno“ kreditno pogodbo. Za zmotno je označilo razlago tožnice, da so bili kupljeni vrednostni papirji zgolj predmet zavarovanja v smislu 201. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Sodišče je na podlagi določb okvirne pogodbe ugotovilo, da je bila ob ponovnem odkupu vrednostnih papirjev tožnica tista, ki je bila prva dolžna izpolniti svojo obveznost, to je prenesti vrednostne papirje na toženko. Šele nato je bila toženka dolžna v istem dnevu izvršiti vnaprej dogovorjeno plačilo. Zato je bila tožnica tista, ki je prišla v dolžniško zamudo, in je dolžna nositi posledice nastale nezmožnosti izpolnitve zaradi razvrednotenja obveznic.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Glede pritožbenega očitka, da so bili vrednostni papirji v bistvu zastavljeni oziroma da predstavljajo zgolj zavarovanje, je sodišče navedlo, da vrednostni papirji po repo poslu niso bili zastavljeni, saj je lastništvo papirjev ob izvedbi prvega pravnega posla prešlo na tožnico. Vrednostni papirji niso predstavljali zgolj zavarovanja tudi zato, ker so bili hkrati tudi predmet glavne obveznosti. To izključuje smiselno uporabo 137. člena SPZ. Glede navedb, da je toženka tožnico obvestila, da posojila ni sposobna vrniti, pa je sodišče tožnici pojasnilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da je ugovor ogroženosti (102. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) ob zapadlosti njene obveznosti uveljavljala in kdaj ter da je o tem obvestila toženko. Ta ugovor pa se po navari stvari uveljavlja kot izvensodni ugovor.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednja vprašanja:

(1) ali je bila s postopanjem sodišča druge stopnje tožnici dana možnost obravnavanja pred sodiščem (in zagotovljena pravica do izjave) glede ugotavljanja vsebine pravnega posla, ki sta ga pravdni stranki sklenili;

(2) kakšna je pravna narava repo poslov in ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji pravne narave pogodbe o začasni prodaji vrednostnih papirjev oziroma repo pogodbe;

(3) ali se drugi odstavek 137. člena SPZ smiselno uporablja tudi za primer fiduciarnega prenosa vrednostnih papirjev kot predmeta zavarovanja v premoženjsko sfero upnika v okviru repo posla;

(4) ali je za pravno varstvo po 102. členu OZ treba uveljavljati izvensodni ugovor;

(5) na kakšen način in v kakšnem obsegu mora biti podan ugovor ogroženosti po 102. členu OZ ter ali zadošča, da se nasprotno stranko pozove k izpolnitvi oziroma implicitno uveljavlja ugovor ogroženosti;

(6) ali je treba ugovor ogroženosti po 102. členu OZ izrecno uveljavljati tudi v primeru, ko nasprotna stranka izrecno obvesti upnika, da ni zmožna izpolniti svoje obveznosti ter hkrati prosi za spremembo pogodbe;

(7) ali je bila s postopanjem sodišča druge stopnje tožnici kršena pravica do poštenega sojenja in pravica do pritožbe glede njenih pravnih naziranj v zvezi s 102. členom OZ in 137. členom SPZ.

6. Predlog ni utemeljen.

7. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).